VSL sodba II Cp 809/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka v celoti vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4625/2013 z dne 23. 1. 2013 in pod II. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 6.774,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da toženi zahtevek v celoti zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje toženca ni pravilno vabilo na prvo glavno obravnavo, saj je bilo vabilo posredovano tožencu in odvetnici S. K., ne pa tudi njegovemu pooblaščencu odvetniku F., ki posledično temu na narok tudi ni pristopil. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Nadalje pritožba trdi, da bi se moralo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe opredeliti tudi o toženčevi pritožbi z dne 13. 11. 2013 zoper sklep v tej pravdni zadevi z dne 30. 10. 2013. Pravna podlaga za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je lahko zgolj verodostojna listina in zakon natančno določa, katere listine so takšne. Tožeča stranka verodostojne listine v izvršilnem in kasneje niti v pravdnem postopku ni vložila v spis, zaradi česar je tudi potrebno pritožbi ugoditi in spremeniti napadeno sodbo. Nadalje pritožba meni, da ker je tožeča stranka pridobila posest predmeta leasinga, ni upravičena do plačila vseh še nezapadlih obrokov. Upravičena je namreč le do navadne škode in izgubljenega dobička. Po 243. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se namreč upošteva tudi korist, ki oškodovancu ostane. Odvzeto letalo ima tržno vrednost, če tudi leasingojemalec (pritožba očitno zmotno navede leasingodajalec) ni izročil originalnih dokumentov letala, ko mu je to bilo odvzeto. Tržna cena letala znaša 501.000,00 EUR. Leasing pogodba ni verodostojna listina po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in ker je bil na njeni podlagi izdan obravnavni sklep o izvršbi, je sklep o izvršbi razveljaviti tudi iz tega razloga. Tožeča stranka bi morala svoj zahtevek uveljavljati direktno s tožbo. V tej pravdi gre v bistvu za odškodninski zahtevek in v takem primeru neposredna izvršba ni dopustna, ampak je potrebno zahtevek uveljavljati s tožbo v pravdi. Torej v tej pravdi ne gre za zahtevek za izpolnitev obveznosti, ampak dejansko za odškodninski zahtevek, posledično čemur se sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno sklicuje na določbo 9. člena OZ, ker bi moralo uporabiti določbe o odškodninski odgovornosti. Glede na ves navedeno je potrebno sklep o izvršbi razveljaviti in postopek ustaviti. Ker gre v tej pravdi, kot je bilo že pojasnjeno, dejansko za odškodninski zahtevek, tožba tudi ni sklepčna in bi jo bilo potrebno iz tega razloga zavreči.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Protispisna je pritožbena trditev, da pooblaščenec toženca odvetnik F. ne bi bil vabljen na prvi narok za glavno obravnavo, ker iz potrjene poštne vročilnice pri list. št. 100 v spisu izhaja, da je odvetnik F. kot pooblaščenec toženca v tej pravdi vabilo za narok dne 20. 10. 2014 osebno prejel 19. 8. 2014, kar je ta to z lastnoročnim podpisom tudi potrdil. O pritožbi toženca z dne 13. 11. 2013 zoper sklep v tej pravdni zadevi z dne 30. 10. 2013 se je opredelilo pritožbeno sodišče, ko je o prej navedeni pritožbi s sklepom II Cp 207/2014 z dne 12. 2. 2014 odločalo in jo kot neutemeljeno zavrnilo. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ponovno opredeljevati o pritožbi v izpodbijani sodbi, ki je predmet obravnave tega pritožbenega postopka. Po izrecni določbi petega odstavka 41. člena ZIZ upniku predlogu za izvršbo verodostojne listine, na podlagi katere zahteva izvršbo, ni potrebno priložiti, temveč jo mora le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatve, kar je tožeča stranka kot upnik nedvomno storila v svojem predlogu za izvršbo. Da bi moral upnik oziroma pozneje tožeča stranka v spis vložiti verodostojno listino v nadaljevanju izvršilnega postopka ali še pozneje, ko se o sklepu o izvršbi odloča v pravdi, prav tako ni zakonske zahteve.

Ko pritožba očita napačno višino prisojene terjatve v tej pravdi zaradi pridobljene posesti na predmetu leasinga in da je tožbeni zahtevek v tej pravdi odškodninski, ne izpolnitveni, posledično čemur je tožba nesklepčna, je skladno prvemu odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neupoštevna pritožbena novota, saj ni izkazano, niti zatrjevano, da tožena stranka teh navedb brez svoje krivde ne bi mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Kljub temu naj pritožbeno sodišče pojasni, da tožbeni zahtevek v tej pravdi ne temelji na odškodninski materialnopravni podlagi, ampak je to izpolnitveni zahtevek, ki temelji na pogodbi o finančnem leasingu št. 12288/07 z dne 17. 8. 2007 med leasingojemalcem R. d.o.o. in leasingodajalcem N. d.o.o. (priloga A 4). S to pogodbo je namreč bil dogovorjen finančni leasing in v nadaljevanju (torej prav tako pogodbeno dogovorjene) posledice, v kolikor leasingojemalec ne bo v redu plačeval obrokov po tej pogodbi. Predmet te pravde je prav plačilo obveznosti tožene stranke iz prej citirane leasing pogodbe, nastale zaradi neplačevanja mesečnih obrokov leasinga. Ker torej predmet te pravde ni odškodninski zahtevek, tudi ni slediti pritožbi o nesklepčnosti tožbe.

Enako je neupoštevna pritožbena trditev, da leasing pogodba ni verodostojna listina po ZIZ in da bi zato morala tožeča stranka svoj zahtevek uveljavljati direktno s tožbo v pravdi. Vendar naj pritožbeno sodišče tudi tu pritožbi odgovori, da so te pritožbene navedbe za ta pritožbeni postopek brezpredmetne in neupoštevne, ker se je izvršilni postopek zaradi ugovora tožene stranke kot dolžnika nadaljeval v pravdi in je torej učinek enak, kot če bi tožeča stranka vložila neposredno tožbo.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrecna odločitev o stroških postopka je odpadla, saj tožeča stranka, ki je v tem pritožbenem postopku uspela, izrecno in opredeljeno ni zahtevala povrnitve njenih stroškov za odgovor na pritožbo, medtem ko je odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke, ki s pritožbo ni uspela, zaobsežena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.