VSK sodba Cpg 342/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.660,40 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 655.613,76 EUR odškodnine, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker naj bi tožena stranka neupravičeno odstopila od pogodbe o opravljanju oglaševanja in upravljanja z objekti in napravami za oglaševanje in obveščanje v Občini P. (v nadaljevanju Pogodba). Zahtevek je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obsega škode. Sodišče je tožeči stranki naložilo v plačilo 9.230,86 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej meni, da sodba nima razlogov o protipravnosti ravnanja tožeče stranke in je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se z oceno sodišča, da ni bilo zadoščeno trditveni podlagi glede višine škode. V nadaljevanju pritožba ponavlja svoje trditve in pojasnjuje, zakaj te trditve glede na vse okoliščine zadoščajo. Po njenem mnenju je navedla vse, kar je lahko, tako glede obsega stroškov kot glede obsega prihodkov. Sodišče ne pojasni, katere so tiste trditve in dokazni predlogi, ki bi jih tožeča stranka morala predlagati, pa jih ni. Ne drži, da je tožeča stranka neupravičeno uveljavljala kot izpad prihodka stroške produkcije in vzdrževanja objektov za obveščanje in uličnih tabel, saj gre za dejavnost, ki bi jo tožeča stranka izvajala po naročilu in plačilu tožene stranke. Tožena stranka bi torej vse te storitve plačala. Ne drži, da bi tožeča stranka pri izračunu izgubljenega dobička morala upoštevati fiksne stroške poslovanja, upoštevala pa je vse ostale stroške in o tem tudi podala ustrezne navedbe. Podatkov o preteklem poslovanju ni mogla podati, saj je pojasnila, da je bila Pogodba prva tovrstna pogodba tožeče stranke. Tožeča stranka je pojasnila tudi stroške v višini 140.000 EUR, kar predstavlja strošek infrastrukture, ki preide v last občine, po prenehanju pogodbe pa je bila tožeča stranka dolžna odstraniti table. Tožeča stranka je podala vse potrebne trditve in jih dokazovala z več dokazi, med ostalim tudi s predlogom za imenovanje izvedenca, ki naj bi ugotovil izgubljeni dobiček. Z zavrnitvijo tega dokaznega predloga (ker naj ne bi bilo ustrezne trditvene podlage) je zato sodišče kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je tudi zmotno ocenilo, da tožnik ni vsaj 50 % izkazal posameznih premoženjskih kategorij. Tožeča stranka je namreč navedla realne podatke o prihodkih in odhodkih, zakoniti zastopnik T.D. je izpovedal, na kateri podlagi so ocenili 70 % zasedenost. Nenazadnje pa bi sodišče glede na trditve in izvedene dokaze moralo uporabiti pravilo iz 216. člena ZPP o odločanju po prostem preudarku. V nadaljevanju pritožba poda svoj izračun višine izgubljenega dobička, ob predpostavki, da sodišče nekaterih postavk ne bi priznalo. Tožeča stranka meni, da je povsem neživljenjsko in tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, da tožeča stranka ni upravičena niti do 1 EUR izgubljenega dobička. Tožena stranka je nezakonito odstopila od pogodbe, ki bi jo tožeča morala izvajati še 4 leta in 7 mesecev, pri tem pa je bila tožeča stranka celo dolžna opravljati oglaševanje tržne narave. Napačno so odmerjeni tudi stroški postopka. Sodišče tako ni upoštevalo, da je tožeča stranka pred prvim narokom za glavno obravnavo svoj zahtevek zmanjšala.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom iz izpodbijane sodbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet zahtevka v tej zadevi je odškodnina iz naslova izgubljenega dobička (1), ki bi tožeči stranki nastal v petih letih od sklenitve Pogodbe o opravljanju oglaševanja in upravljanja z objekti in napravami za oglaševanje in obveščanje v Občini Postojna (v nadaljevanju Pogodba). Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni postavila zadostnih trditev in dokaznih predlogov, ki bi omogočili ugotavljanje višine škode. Če tako stališče drži (in v nadaljevanju te obrazložitve bo pojasnjeno, da drži), so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ostalih predpostavk odškodninske obveznosti, neutemeljeni. Vse postavke morajo biti namreč podane kumulativno, neizkazanost ene ima za posledico, da odškodninska obveznost ni nastala.

Izgubljeni dobiček pomeni preprečitev povečanja premoženja (2), pri njegovi oceni se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Temelje za oceno dobička mora razkriti odškodninski upravičenec in on nosi glede tega trditveno in dokazno breme - podati mora trditve tako o višini posameznih postavk kot razloge, zaradi katerih je prav na tak način izračunan izgubljeni dobiček mogoče utemeljeno pričakovati. Za te trditve pa mora predložiti tudi primerne in zadostne dokaze. Koliko dejstev mora zatrjevati in katere dokaze mora predložiti, je odvisno tudi od ugovorov nasprotne stranke. V predmetni zadevi je tožena stranka podala zelo konkretne ugovore tako glede posameznih postavk, ki jih tožeča stranka je upoštevala kot glede tistih, ki jih ni, pa bi jih morala. Ugovarjala je tudi, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je tak dobiček utemeljeno pričakovati. Kljub temu, da gre pri izgubljenem dobičku vedno za do določene mere hipotetične predpostavke, je zato breme tožeče stranke, ki s podatki, na katerih temelji svoje izračune, razpolaga, da te podatke konkretno navede in na ta način omogoči njihovo preverjanje z izvedencem oziroma z drugimi dokazi. V tem smislu je treba razumeti razloge sodišče prve stopnje o "resnem" finančnem načrtu. Nenazadnje je tožeča stranka gospodarski subjekt na trgu, kar predpostavlja določeno skrbnost, tudi to, da je pred prijavo na javni razpis pripravila poslovni načrt, v katerega je zajela vse prihodke in odhodke, ki jih je lahko predvidela. Ker bi ji torej ti podatki morali biti znani, je bila glede na konkretne ugovore tožene stranke tudi njena dolžnost, da jih v tej pravdi navede. Tožeča stranka je sicer delno temu bremenu zadostila, vprašanje pa je, ali v zadostni meri.

Tožeča stranka je tako na prihodkovni strani navedla število objektov, na katerih bi izvajala svojo dejavnost, (bruto) cene oglaševanja in pričakovanja, da bi bila zasedenost 70 %. Glede prvega je sicer izhajala iz pogodbe, ni pa odgovorila na (nesporne) trditve, da je določeno obdobje delno izvajala dejavnost (oglaševala je na 15 panojih) in ni pojasnila, kako je to dejstvo upoštevala pri izračunu (v zvezi s temi panoji tudi ni predložila nobenih dokazil o poslovanju, čeprav bi ta morala obstajati in bi lahko predstavljala primerno podlago za izračun izgubljenega dobička). Ostalih dveh postavk pa ni vsebinsko obrazložila. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da tožeča stranka (kljub konkretnim ugovorom tožene stranke) ni podala dovolj specificiranih trditev glede primerljivih cen oglaševanja (zakaj je uporabila te cene in ne drugih), saj v tabelah (navedbah) uporabljenih cen brez tovrstnih pojasnil ni mogoče preverjati (3). Prav tako je glede 70 % prodaje oglasnega prostora navedla le, da je taka povprečna zasedenost v njeni dejavnosti (kar je dokazovala samo z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika). V zvezi s slednjim je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da predlagani dokaz (glede na ugovore tožene stranke) ne zadošča.

Na odhodkovni strani je tožeča stranka navedla naslednje stroške: strošek investicije in vzdrževanja v zvezi s točkami 11 do 14 (pri čemer v prvi tabeli, na podlagi katere je narejen izračun, ni točke 14) v znesku 140.000 EUR, strošek trženja, strošek upravljanje pogodbe in pogodbenih del, materialni stroški, stroški storitev in amortizacija objektov. Kljub izrecnim opozorilom tožene stranke tožeča stranka ni pojasnila zneska 140.000 EUR, ni pojasnila, kako je upoštevala stroške postavitve in vzdrževanja ostalih objektov (torej najmanj objektov iz 1. do 10. točke). Podrobnejša pojasnila v pritožbi pa so prepozna in jih ni mogoče upoštevati.

Drži, da je tožeča stranka predlagala izvedenca finančne stroke, vendar v zgoraj opisani situaciji, ko tožeča stranka ni podala vseh potrebnih navedb in ni predložila praktično nobenih listinskih dokazov, edino ona pa že po naravi stvari razpolaga s podatki in dokazili za izračun izgubljenega dobička, izvedenec svojega dela niti ne bi mogel uspešno opraviti (4). V predlogu za imenovanje izvedenca je namreč tožeča stranka predlagala, naj izvedenec "pregleda cenike konkurenčnih družb in način prikaza izgubljenega dobička". Izvedensko mnenje, ki bi bilo izdelano samo na podlagi vpogleda v cenike konkurenčnih družbe, ob izrecnem ugovoru tožene stranke, ni verodostojen in kredibilen dokaz, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je dejavnost oglaševanja opravljala v najmanj 20 slovenskih občinah (trditve na naroku 29.5.2014, priporočila kot sestavni del prijave na javni razpis v prilogi B 7). Ne glede na to, da v pritožbi trdi, da je Pogodba prva tovrstna pogodba tožeče stranke, gre kljub temu za dejavnost, s katero se tožeča stranka ukvarja. Zato ne drži, da ne bi mogla postaviti konkretnejših trditev, predvsem pa predložiti drugih dokazil o poslovanju, ki so za ugotavljanje izgubljenega dobička primernejša od zgolj cenikov konkurenčnih družb.

Pritožbeno sodišče se zato na podlagi vsega povedanega strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine nastale škode (kar še posebej velja za prihodkovno stran). Ker ni bilo zadostnih trditev, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem sploh omenjalo 50 % verjetnost. Prav tako pa v predmetni zadevi tudi ni nobene podlage za odločanje po prostem preudarku. Pri odločanju po prostem preudarku namreč ne gre za ugibanje, zato pride v poštev le takrat, kadar stranka navede vse potrebne trditve, na podlagi katerih bi sodišče sploh lahko odločalo. V predmetni zadevi pa bi okoliščine, kot že zgoraj pojasnjeno, terjale od tožeče stranke jasnejša trditvena izhodišča tudi za morebitni izračun odškodnine po prostem preudarku.

V zvezi s stroški tožeča stranka neutemeljeno opozarja, da se je med postopkom vrednost spora spremenila. Sodišče je namreč toženi strani priznalo nagradi za postopek in za narok, pri čemer je tožeča stranka šele med prvim narokom delno umaknila zahtevek (v soglasju s strankami je bil "prvi narok" opravljen na dveh narokih in šele na drugem naroku je prišlo do delnega umika). Ob takem poteku postopka je bila nagrada odmerjena pravilno.

Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 4.660,40 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).

-------------------------------------------

op. št. 1: Tožeča stranka je v tožbi sicer govorila tudi o navadni škodi, vendar iz načina, kako je postavila zahtevek in določila višino vtoževane odškodnine, ni mogoče razbrati, da bi se zahtevek nanašal tudi na navadno škodo.

op. št. 2: Kar pomeni, da je potrebno upoštevati tako prihodke kot odhodke, ki bi tožeči stranki nastali.

op. št. 3: Iz priloženih cenikov izhaja, da se cene razlikujejo glede na velikost, sezono, lokacijo in doseg, da so možni popusti, da cene ne vsebujejo DDV,...

op. št. 4: V opisani situaciji informativni dokaz z izvedencem ne bi bil dopusten.