VSK sklep Cpg 62/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik je upniku dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 187,15 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013.

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo dolžnikov predlog za ustavitev postopka zavarovanja s predhodno odredbo. V trenutku, ko je dolžnik vložil predlog za razveljavitev, je upnik že začel izvršilni postopek za izterjavo terjatve, ki je bila zavarovana s predhodno odredbo.

Zoper sklep se dolžnik pritožuje. Sodišče je ugotovilo, da bi bil predlog utemeljen, če bi upoštevalo gramatikalno razlago zakona. Dejstvo namreč je, da je upnik predlagal izvršbo po izteku prekluzivnega 15 dnevnega roka (pogoji za izvršbo so nastopili 2.9.2014, izvršba je bila predlagana šele 19.9.2014). Določba 265. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je jasna in nedvoumna. Obrazložitev sodišča, da bi dolžnik moral predlagati ustavitev postopka preden je upnik predlagal izvršbo, ni pravilna in je protizakonita, saj sodišče niti ni pristojno za to, da podaja razlage zakonskih določil. Sodišče je s tako obrazložitvijo preseglo svoje pristojnosti. Poleg tega dolžnik ne more vedeti, ali bo upnik predhodno odredbo opravičil in prav zato tega zakonodajalec v zakonu ni predvidel. Ne gre spregledati niti dejstva, da je Ustavno sodišče v času izdaje izpodbijane odločbe že razveljavilo določbo prvega odstavka 258. člena ZIZ in ugotovilo, da je izdaja predhodne odredbe na podlagi nepravnomočnega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in plačilnega naloga v neskladju z Ustavo. Zato bi sodišče moralo odločbo Ustavnega sodišča upoštevati in predhodno odredbo ustaviti ter razveljaviti opravljena pravna dejanja.

V odgovoru na pritožbo upnik opozarja, da pogoji za izvršbo niso nastopili že 2.9.2011, temveč šele po izteku paricijskega roka. Predlog za izvršbo je bil zato pravočasen. Sicer pa sklep o izvršbi z dne 23.9.2014 temelji na pravnomočnem izvršilnem naslovu, zato postopek predhodne odredbe nanj ne vpliva.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo predlog za ustavitev postopka zavarovanja s predhodno odredbo. V tej zadevi bi bila lahko relevantna le ustavitev postopka zavarovanja in razveljavitev opravljenih dejanj po 265. členu ZIZ. Ta ureja (kot izhaja iz naslova člena) situacijo, ko upnik izvršbe ne predlaga. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj je pred trenutkom vložitve predloga za ustavitev postopka zavarovanja upnik izvršbo nesporno že predlagal, zato določbe 265. člena ZIZ ni mogoče uporabiti. Podana torej ni nobena od situacij, za katere ZIZ omogoča ustavitev postopka zavarovanja. Določba 265. člena v bistvu pomeni, da je ustavitev postopka in razveljavitev opravljenih dejanj na predlog dolžnika možna le v času od petnajstega dne po izpolnitvi pogojev za izvršbo do trenutka, ko upnik predlaga izvršbo (če je ni predlagal že pred iztekom roka 15 dni). Razloge za tako ureditev je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ko je utemeljevalo svojo odločitev in se nanje pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Dodati je še, da že sama dikcija 265. člena, da sodišče postopek zavarovanja ustavi na predlog dolžnika, pove, da rok 15 dni ni prekluziven, kot napačno meni dolžnik, temveč zgolj omejuje obdobje, v katerem lahko dolžnik predlaga ustavitev postopka.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-148/13 z dne 10.7.2014 pa za ta postopek ni relevantna, saj se po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V predmetni zadevi pa je bilo o predhodni odredbi že pravnomočno odločeno.

Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato mora nasprotni strani povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 187,15 EUR (tar. št. 3468, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).