VSL sklep III Ip 92/2014

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o upnikovih stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za odmero stroškov z dne 24. 10. 2013.

2Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in v zadevi sámo odloči tako, da njegovemu predlogu ugodi in mu prizna stroške v skladu s predlogom. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na podlagi ugotovitev, da je bil rubež 3. 10. 2013 opravljen brez nasilnega vstopa in da so zarubljeni predmeti ostali v hrambi pri dolžniku, napravilo zaključek, da sodelovanje delavcev selitvenega servisa ni bilo potrebno, ter se ob tem sklicevalo na določbo petega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, po kateri je dolžnik upniku dolžan plačati le stroške, ki so potrebni za postopek.

5Pritožnik utemeljeno opozarja, da pri presoji vprašanja (ne)potrebnosti stroškov z vidika upravičenosti upnika do njihovega povračila ni mogoče izhajati zgolj iz ugotovitve, kateri stroški so se po opravljenem dejanju (torej naknadno) izkazali za potrebne, temveč kateri stroški so se kazali kot potrebni v času njihovega nastanka oz. v času same oprave izvršilnih dejanj (kar je pritožnik tudi ustrezno podkrepil z argumentom, da v nasprotnem primeru upnik nikoli ne bi bil upravičen do povračila stroškov za neuspešen rubež).

6Pritožnik tudi pravilno poudarja pomen okoliščine konkretnega primera, da je izvršitelj pri dolžniku že večkrat neuspešno poskusil opraviti rubež premičnin. Iz podatkov spisa je razvidno, da rubež premičnin pri dolžniku ni bil opravljen zaradi dolžnikove odsotnosti kar sedemkrat zapored (10. 2. 2011, 19. 5. 2011, 23. 5. 2011, 3. 11. 2011, 17. 12. 2012, 23. 1. 2013 in 12. 6. 2013), zaradi česar je izvršitelj pred zadnjim razpisanim rubežem dne 3. 10. 2013 lahko utemeljeno pričakoval, da se bo bodisi zaradi dolžnikove ponovne nenavzočnosti bodisi zaradi dolžnikovega odpora (kljubovanja) moral poslužiti odredbe za nasilen vstop v dolžnikovo stanovanje (tretji odstavek 49. člena ZIZ, ter četrti in peti odstavek 42. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja - v nadaljevanju: Pravilnik), ob nasilnem vstopu v stanovanje pa bo potrebna navzočnost dveh polnoletnih prič in ključavničarja (četrti odstavek 42. člena in 44. člen Pravilnika) pa tudi delavcev selitvenega servisa, ki bodo poskrbeli za odvoz zarubljenih stvari v ustrezno hrambo. Iz določil Pravilnika namreč izhaja, da praviloma zarubljene stvari hrani izvršitelj ali od njega pooblaščena tretja oseba, medtem ko je hramba zarubljenih stvari pri dolžniku(1) ali pri upniku(2) predvidena le izjemoma (prim. 65. in 67. člen Pravilnika).

7Glede na navedeno se višje sodišče strinja s pritožnikom, da se je v konkretnem primeru sodelovanje delavcev selitvenega servisa na dan oprave rubeža 3. 10. 2013 kazalo kot objektivno potrebno, zaradi česar stroški selitvenega servisa v danih okoliščinah predstavljajo objektivno potreben strošek, do povračila katerega bi upnik moral biti upravičen. Kot pravilno poudarja pritožnik, izvršitelj pred opravo rubeža 3. 10. 2013 (po že sedmih neuspešnih poskusih rubeža) ni mogel vedeti, kako bo potekal ta rubež (ali bo potreben nasilen vstop v stanovanje in na katere rubljive predmete bo naletel v stanovanju) oz. izvršitelj ni mogel upravičeno pričakovati, da bo rubež potekal brez vsakršnih zapletov. V primeru, da bi bilo treba zarubljene predmete odpeljati v hrambo k izvršitelju ali od njega pooblaščeni tretji osebi (kot je to glede na določila Pravilnika običajno), ob tem pa delavci selitvenega servisa s kamionom na kraju rubeža ne bi bili prisotni, bi utegnili v konkretnem primeru v zvezi z opravo rubeža nastati še večji stroški.

8Glede na vse navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da sodelovanje delavcev selitvenega servisa v konkretnem primeru ni bilo potrebno, materialnopravno zmoten, posledično pa je tudi nepravilna odločitev, da se upnikov predlog za odmero stroškov z dne 24. 10. 2013 v celoti zavrne. Zato je višje sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj ocenjuje, da sámo ne more kot prvo presojati utemeljenosti upnikovega stroškovnega zahtevka po višini (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s 366. členom in 355. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

9V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva obrazložena stališča višjega sodišča in se v novem sklepu o stroških zlasti opredeli do višine stroškov, ki jih bo upniku priznalo, dolžniku pa naj skupaj z novim sklepom o stroških vroči tudi upnikov predlog za odmero stroškov z dne 24. 10. 2013.

10Odločitev o upnikovih stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridrži za končno odločbo.

-------------

Op. št. (1): Zarubljene stvari se lahko pusti ali izroči v hrambo pri dolžniku, če je to zahteval upnik ali pristojni organ (prvi odstavek 67. člena Pravilnika). Vendar pa lahko v primeru, če izvršitelj oceni, da bi s prevzemom zarubljenih stvari v hrambo izvršitelja ali pooblaščene tretje osebe nastali nesorazmerno visoki stroški glede na višino upnikove terjatve, izvršitelj tudi brez zahteve upnika ali pristojnega organa odloči, da ostanejo vse ali del zarubljenih stvari v hrambi pri dolžniku, razen če obstajajo in so mu znane take posebne okoliščine, ki kažejo na nesmotrnost ali nevarnost takšne hrambe (tretji odstavek 67. člena Pravilnika).

Op. št. (2): V hrambi pri upniku se pustijo samo zarubljene stvari, ki so se že v času rubeža nahajale pri upniku (sedmi odstavek 65. člena Pravilnika).