UPRS sodba II U 117/2015

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper odločbo centra za socialno delo, s katero mu je bila zavrnjena pravica do izredne socialne pomoči. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da se pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upošteva premoženjsko stanje prosilca kot tudi smiselnost vložitve pravnih sredstev. Za tožnika in njegovo ženo je bilo ugotovljeno, da je tožnik v mesecu decembru iz naslova nadomestila za brezposelnost prejel 654,75 EUR, njegova žena pa iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja 216,50 EUR, kar pomeni, da presegata premoženjski cenzus, ki je določen v višini dvakratnika minimalnega dohodka in znaša 538,40 EUR. Pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev se upoštevajo prihodki v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge. Po ugotovitvah tožene stranke prihodki zakoncev presegajo zakonsko predpisane dohodke, ko je posameznik oziroma družinski član lahko prejemnik denarne socialne pomoči, pa naj bo to redna ali izredna. Prosilec pa se ne sklicuje na izredne stroške in le-teh tudi ne dokazuje. Pričakovanje oziroma zahtevek prosilca je tako v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari in ni upati v drugačno sodno odločitev, zato je tožena stranka prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).

Tožnik v laični tožbi navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne more strinjati. Z denarjem, ki ga dobiva od zavoda za zaposlovanje, ne more preživeti, zato pričakuje, da se mu dodeli renta v višini 500,00 EUR, da bo lahko preživel. Zavod za socialno varstvo ne razume, kaj je pomoč v višini rente 500,00 EUR in meša, kaj je to pomoč za socialno varstvo in kaj je pomoč za preživetje v višini 500,00 EUR, za katero je zaprosil. Cene življenjskih stroškov so vsak dan višje, položnice moraš plačati, potem pa ti za prehrano in oblačila ne ostane skoraj nič. Nihče se ne vpraša, ali bo lahko s svojimi prejemki preživel, zato je toliko ljudi na robu obupa. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 24. člena ZBPP. V skladu z navedeno določbo je pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna, oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je med drugim pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh. Pri navedenem pogoju gre torej za presojo smiselnosti oziroma ekonomičnosti brezplačne pravne pomoči, to je uresničevanja pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti.

Po podatkih spisa je tožnik zaprosil za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev tožbe zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 12301-790/2014/2 z dne 27. 1. 2015, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo Slovenj Gradec z dne 2. 12. 2014 zaradi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Iz odločbe je razvidno, da je bila tožnikova prošnja obravnavana kot vloga za dodelitev izredne denarne socialne pomoči, prošnja pa je bila zavrnjena, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev izredne denarne socialne pomoči.

Na podlagi 33. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) se lahko kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Izredna denarna socialna pomoč se dodeli v enkratnem znesku ali za obdobje do treh mesecev oziroma največ za obdobje šestih mesecev. Višina izredne denarne socialne pomoči mesečno pa ne sme presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe ali družine, v enem koledarskem letu pa ne sme presegati višine petih njenih minimalnih dohodkov, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. V vlogi za izredno denarno socialno pomoč mora vlagatelj natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč in opredeliti višino sredstev, ki jih potrebuje (prvi odstavek 34. člena ZSVarPre).

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da tožnik ni izkazal objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, pravilna. Za dodelitev izredne denarne socialne pomoči namreč mora prosilec izkazovati predpisane pogoje, prav tako je izredna denarna socialna pomoč omejena tako po višini kot tudi časovno. Tožnik pa okoliščin, relevantnih po ZSVarPre za priznanje izredne denarne socialne pomoči, v svoji prošnji ni navedel niti jih ne navaja sedaj v tožbi. Tožnik se namreč zgolj sklicuje na pravico do denarne rente v višini 500,00 EUR, ker družina s svojimi dohodki ne more preživeti. ZSVarPre pa med socialno varstvenimi prejemki ne določa denarne rente, ki jo je tožnik zaprosil pri centru za socialno delo in o kateri govori v tožbi v tem upravnem sporu. Za navedeni zahtevek torej ni pravne podlage v zakonu, zato tožnik tudi s takšno tožbo pred socialnim sodiščem ne bi mogel uspeti. Enako velja tudi glede izredne denarne socialne pomoči, saj tožnik ni izkazal namenov, za katere potrebuje pomoč, niti okoliščin, da so se sam in njegova družina znašli v položaju materialne ogroženosti iz razlogov, na katere niso mogli vplivati. Glede na navedeno tožba zoper odločbo centra za socialno delo tudi po mnenju sodišča ne bi imela izgledov za uspeh, zato je ne bi bilo razumno sprožati, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.