UPRS sodba II U 449/2014

Tožba se zavrne.

S prvostopno odločbo je bilo odločeno, da se v korist služnostnega upravičenca A. d.o.o. dovoli obremenitev nepremičnin, parc. št. 1132/1 v površini 48 m2 in parc. št. 1132/2 v površini 136 m2, obe k.o. ..., kateri sta v deležu do 1/4 v solasti služnostnih zavezancev B.B. in C.C., s trajno služnostjo daljnovoda DV 2 x 110 kV Maribor-Cirkovce I v javno korist na (1. točka izreka). Obremenitev nepremičnin s trajno služnostjo v javno korist obsega območje 30 metrov širine varovalnega pasu oziroma 15 metrov levo in 15 metrov desno od osi daljnovoda (2. točka izreka). Služnost obsega pravico izgradnje, obratovanja, nadzora, vzdrževanja, rekonstrukcije in odstranitve daljnovoda, neoviran dostop služnostnega upravičenca in njegovih izvajalcev do objekta peš in z mehanizacijo v kateremkoli času, kar zajema tudi odstranjevanje dreves, grmovja in sekanje vej, ki bi ovirale napravo ali delovanje daljnovoda ter vzdrževanje trase daljnovoda (3. točka izreka). Služnostni upravičenec pridobi trajno služnostno pravico v javno korist na obremenjenih nepremičninah z dnem dokončnosti odločbe o obremenitvi nepremičnin s služnostjo v javno korist (4. točka izreka). V zemljiški knjigi se na navedenih nepremičninah izvede izbris zaznambe uvedbe postopka obremenitve nepremičnin s trajno služnostjo daljnovoda v javno korist in vknjiži trajna služnost predmetnega daljnovoda v korist služnostnega upravičenca (5. točka izreka). Ker stranke postopka do izdaje odločbe niso sklenile sporazuma o odškodnini, upravni organ o tem ni odločil. Po pravnomočnosti te odločbe bo upravni organ v petnajstih dneh služnostnega upravičenca in služnostna zavezanca pozval, naj sklenejo sporazum o odškodnini. V nasprotnem primeru se stranke napoti na pristojno sodišče na nepravdni postopek, kjer bo odločeno o odškodnini na predlog prizadetega lastnika (6. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je služnostni upravičenec zoper B.B. in C.C. vložil dva predloga za omejitev lastninske pravice na zgoraj navedenih nepremičninah s služnostjo v javno korist zaradi posodobitve zgoraj navedenega daljnovoda iz enosistemske v dvosistemsko izvedbo na odseku med SM 16 in RTP Cirkovce. Na predlog služnostnih zavezancev sta bila oba postopka združena. Prvostopni organ ugotavlja, da so bila k zahtevi priložena dokazila, ki jih predpisuje peti odstavek 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Služnostni upravičenec si je prizadeval trajno služnostno pravico na nepremičninah s služnostnima zavezancema pridobiti sporazumno, zato jima je posredoval ponudbo s predlogom pogodbe in z ocenitvijo odškodnine zaradi ustanovitve služnosti ter predvidene škode v skladu s četrtim odstavkom 110. člena in 97. členom ZUreP-1. Ker do dogovora med strankami ni prišlo, je služnostni upravičenec začel postopek za obremenitev obravnavanih nepremičnin s služnostjo v javno korist na podlagi določil ZUreP-1. A. d.o.o. na podlagi določil Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ki se v skladu s 550. členom EZ-1 uporablja v predmetni zadevi, Uredbe o načinu izvajanja gospodarske javne službe dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja električne energije in Sklepa o določitvi upravljavca prenosnega omrežja električne energije v RS izvaja v Republiki Sloveniji obvezno republiško gospodarsko javno službo iz prvega odstavka 20. člena EZ, to je dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja. Na tej podlagi in v skladu s sklepom Vlade RS je izkazana upravičenost služnostnega upravičenca kot izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja prenosnega omrežja za vzpostavitev služnosti na predmetnih nepremičninah v njegovo korist. Z odločbo št. 352-14/2013/25 (7003) z dne 24. 3. 2014 je upravni organ uvedel postopek za obremenitev predmetnih nepremičnin v solasti tožnikov s trajno služnostjo daljnovoda v korist družbe A. d.o.o. Pritožba tožnikov zoper to odločbo je bila zavrnjena in je postala pravnomočna dne 29. 7. 2014. S to odločbo je bila ugotovljena in v celoti izkazana javna korist, kot tudi pogoji iz 92. člena ZUreP-1.

Upravni organ v zvezi z izkazanostjo javne koristi za obremenitev nepremičnin služnosti daljnovoda dodaja, da je daljnovod 110 kW Maribor – Cirkovce objekt gospodarske javne infrastrukture. Posodobitev daljnovoda se izvaja na obstoječem 110 kV daljnovodu znotraj že obstoječe trase, ki zajema tudi del obravnavanih nepremičnin. Vsa zemljišča trase so od izgradnje leta 1954 na enak način obremenjena z daljnovodom. Skrb za daljnovod je služnostni upravičenec prevzel od svojega pravnega prednika, D. na podlagi Odloka o ustanovitvi javnega podjetja za prenos električne energije in javnih podjetij za distribucijo električne energije. Po tedanjih predpisih je za načrtovanje v zvezi s prenosnim omrežjem skrbela posebna Samoupravna interesna skupnost za elektrogospodarstvo in premogovništvo Slovenije, ki je sprejela dolgoročni plan za obdobje 1986 do 2000, dopolnjen 1989. V tem planu je zaveden in vrisan daljnovod 110 kV Dogoše - Maribor - Cirkovce 1, šifra D 1037/1. V skladu z Uredbo o energetski infrastrukturi je objekt vpisan in vrisan v kataster gospodarske javne infrastrukture, prav tako je vrisan v prostorski in informacijski sistem prizadetih občin. Posodobitev daljnovoda je predvidena že z Resolucijo o nacionalnem energetskem programu, Odlokom o strategiji prostorskega razvoja Slovenije in v Načrtu razvoja prenosnega omrežja Republike Slovenije od leta 2011 do leta 2020.

Daljnovod je potrebno nujno posodobiti zaradi povečane zanesljivosti oskrbe z električno energijo na območju štajerske regije, saj obstoječi enosistemski daljnovod tolikšnim električnim pretokom ni kos, poleg tega pa daljnovod služi kot rezervna povezava med RTP Maribor in RTP Cirkovce. Uporabljena bo trasa daljnovoda, ki je že umeščena v prostor. Obremenitev lastninske pravice s služnostjo daljnovoda je nujno potrebna zaradi nemotenega delovanja omrežja in objektov javne gospodarske infrastrukture. V primeru neizpolnitve navedenega lahko pride do večje gospodarske škode. Izkazana je sorazmernost služnostnega namena glede na poseg v zasebno lastnino, saj navedena služnost ne predstavlja bistvene obremenitve lastninske pravice ob upoštevanju, da gre pri tem za najmanjši možni poseg v okolje in v zasebno lastnino in sta predmetni nepremičnini, ki ležita v tej trasi, že od leta 1954 obremenjeni z daljnovodom.

Ker je življenjska doba elektrogospodarskih objektov daljša od 50 let, predvidene pa so tudi kasnejše posodobitve in rekonstrukcije objekta, se za te objekte oziroma potrebe učinkovitega upravljanja z daljnovodom ustanavlja trajna služnost. Na ta način je tudi ocenjena odškodnina, ki je bila lastnikom ponujena v skladu s cenilnimi zapisniki, ki so jih izdelali sodno zapriseženi cenilci ustrezne stroke. V primeru odstranitve daljnovoda ali prenehanja njegovega obratovanja, bo služnost ugasnila v skladu s splošnimi načeli služnosti iz Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in bo lahko lastnik zahteval njen izbris iz zemljiške knjige. Zaradi izgradnje, obratovanja, nadzora, vzdrževanja, rekonstrukcije in odstranitve daljnovoda in v zvezi s tem neoviranim dostopom služnostnega upravičenca in njegovih izvajalcev do objekta peš in z mehanizacijo v katerem koli času (možnost dostopa s stroji in napravami), kar zajema tudi odstranjevanje dreves, grmovja in vej, ki bi ovirale napravo ali nemoteno delovanje daljnovoda ter vzdrževanje trase daljnovoda, je potrebno območje na navedenih nepremičninah v zakonsko predpisani širini varovalnega pasu 30 m in sicer trajno za čas, ko poteka preko teh nepremičnin daljnovod. V skladu s tretjim odstavkom 61. člena EZ mora lastnik nepremičnine za zagotovitev nemotene gradnje, obratovanja, nadzora, rekonstrukcije in vzdrževanja proti pravični odškodnini dovoliti dostop do infrastrukture in izvajanje potrebnih del.

K ponudbi za sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti je bila predložena cenitev, ki jo je izdelal sodni cenilec, ker pa se služnostna zavezanca z višino ugotovljene in ponujene odškodnine nista strinjala, upravni organ o tem ni odločil, ampak je še dodatno pozval služnostnega upravičenca in služnostna zavezanca, da sklenejo sporazum o odškodnini oziroma v nasprotnem primeru stranke napotil na sodišče.

Služnostni upravičenec je v skladu z določilom 104. člena ZUreP-1 dodatno obrazložil svoj predlog za obravnavo zadeve po nujnem postopku. Ta je v tem, da predmetni daljnovod predstavlja eno izmed napajalnih žil za oskrbo štajerske regije, in je od njegovega nemotenega delovanja dejansko odvisno celotno gospodarstvo, javne službe, zavodi in posledično vsi prebivalci te regije. Nezanesljivost oskrbe z električno energijo, oslabitev prenosnega omrežja v tej regiji bi pomenila veliko gospodarsko škodo. Predlagal je tudi sodno položitev zneska v višini 298,08 € za vsakega služnostnega zavezanca v skladu s petim odstavkom 59. člena EZ. Upravni organ ugotavlja, da je služnostni upravičenec svojo zahtevo po nujnosti postopka v skladu z določbo 104. člena ZUreP-1 z obrazložitvijo okoliščin in razlogov dodatno utemeljil, upravni organ pa ugotavlja, da je glede na predložena dokazila in dejstvo, da je javna korist izkazana v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1, predlog za izvedbo nujnega postopka utemeljen. Ker gre za nujni primer iz 104. člena ZUreP-1 je odločil, kot izhaja iz 4. točke izreka prvostopne odločbe.

Pritožbo tožnikov zoper navedeno prvostopno odločbo je drugostopni organ z v uvodu navedeno odločbo zavrnil. Drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopna odločitev pravilna in zakonita ter obrazložena s pravilnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa ugotavlja, da v njih ni ničesar, kar bi omajalo zakonito prvostopno odločitev. Pravna razmerja med služnostnim upravičencem in služnostnima zavezancema oziroma njunimi predniki, ki se nanašajo na omejitev lastninske pravice na predmetnih parcelah v preteklosti, niso predmet izpodbijane odločbe in ne morejo vplivati na njeno zakonitost. Prav tako na to ne vpliva trditev, da služnostni upravičenec ni predložil gradbenega dovoljenja za posodobitev daljnovoda. Postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja je poseben upravni postopek, ki po običajnem teku stvari šele sledi postopku za ustanovitev služnosti. Sicer pa bosta služnostna zavezanca lahko v postopku izdaje gradbenega dovoljenja zahtevala svojo udeležbo zaradi varstva svojih pravnih koristi. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno nepravilno upoštevanje statusa obravnavanih zemljišč, saj je to vprašanje pomembno šele pri določitvi pravične odškodnine.

Tožnika v vloženi tožbi navajata, da služnostni upravičenec ni postopal v skladu z določilom 24. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (v nadaljevanju ZUPUDPP), ker ni pri načrtovanju dodatnega posega v prostor podal obrazloženega predloga in študij variant s predlogom najustreznejše variante. Ne prvostopni ne drugostopni organ v postopku nista upoštevala zakonitega stanja obravnavanih zemljišč in Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Maribor za obdobje 1986 – 2000 in družbenega plana mesta Maribor za obdobje 1986 – 1990 za območje Občine Hoče-Slivnica. Sodišču predlagata, naj prouči pravilnost postopkov in tožbi ugodi. Smiselno predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba je bila vročena v odgovor tudi družbi A. d.o.o., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3 alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki pa na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

V skladu s 550. členom EZ-1 je v predmetni zadevi treba uporabiti EZ. Dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja, dejavnost sistemskega operaterja distribucijskega omrežja in dobava električne energije tarifnim odjemalcem so obvezne republiške gospodarske javne službe (prvi odstavek 20. člena EZ). Gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, sta v javno korist in se zanju uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 (prvi odstavek 59. člena EZ).

EZ torej napotuje na uporabo ZUreP-1. Ta določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. S služnostjo se lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Ustanovitev služnosti lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe (prvi in drugi odstavek 110. člena ZUreP-1). Vsebino zahteve za obremenitev nepremičnine s služnostjo ali začasno pravico uporabe v javno korist določa peti odstavek 110. člena ZUreP-1. O zahtevi za ustanovitev služnosti odloči upravni organ z odločbo (šesti odstavek 110. člena ZUreP-1). Glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti po tem členu in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi (sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1).

ZUreP-1 v četrtem odstavku 110. člena določa, da mora upravičenec pred vložitvijo zahteve za ustanovitev služnosti ponuditi lastniku sklenitev pogodbe o ustanovitvi služnosti (četrti odstavek 110. člena). EZ v tretjem odstavku 59. člena, določa, da lahko investitor, če v 30 dneh po vročitvi ponudbe za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist ne uspe skleniti, nemudoma vloži predlog za omejitev lastninske pravice. Ponudba za sklenitev pogodbe mora vsebovati cenitev sodno zapriseženega cenilca (tretji odstavek 59. člena EZ).

A. d.o.o. je kot izvajalec gospodarske javne službe sistemskega operaterja prenosnega omrežja, potem ko je s služnostnima zavezancema neuspešno skušal skleniti pogodbo o ustanovitvi služnosti, vložil predlog za obremenitev nepremičnin s trajno služnostjo predmetnega daljnovoda v javno korist.

Glede vprašanj, ki niso posebej urejena v poglavju o omejitvi lastninske pravice, se v skladu s sedmim odstavkom 110. člena ZUreP-1 uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi. O začetku postopka obremenitve nepremičnine s trajno služnostjo se torej, enako kot to velja za razlastitveni postopek, odloči z odločbo, v kateri se v skladu s 93. členom ZUreP-1 ugotovi, ali je javna korist izkazana (prvi odstavek 100. člena ZUreP-1).

Z odločbo prvostopnega organa št. 352-14/2013/25 (7003) z dne 24. 3. 2014 je prvostopni organ uvedel postopek obremenitve zgoraj navedenih nepremičnin v solasti tožnikov s trajno služnostjo predmetnega daljnovoda. Pritožbo tožnikov je drugostopni organ zavrnil in je tako odločba o uvedbi postopka postala pravnomočna. To pomeni, da je že pravnomočno ugotovljeno, da je javna korist za obremenitev nepremičnine tožnikov s trajno služnostjo izkazana. Glede na to v tem postopku ugotovljene izkazanosti javne koristi za ustanovitev služnosti v korist služnostnega upravičenca ni več mogoče izpodbijati (tako tudi Upravno sodišče RS v zadevi št. I U 1370/2013 z dne 20. 5. 2014).

Z izpodbijano odločbo določenega obsega javne služnosti tožnika ne osporavata, določena pa je v skladu z 48. členom, ki določa širino varovalnega pasu, in 61. členom EZ, po katerem mora lastnik nepremičnine, preko katere je potreben dostop do infrastrukture oziroma na kateri se nahaja infrastruktura, za zagotovitev nemotene gradnje, obratovanja, nadzora, rekonstrukcije in vzdrževanja, proti pravični odškodnini dovoliti dostop do infrastrukture in izvajanje potrebnih del (tretji odstavek 61. člena EZ).

Po presoji sodišča je bila z izpodbijano odločbo trajna služnost predmetnega daljnovoda na navedenih nepremičninah pravilno določena. Če se izkaže, da služnost v javno korist ni več nujno potrebna za izvedbo namena, zaradi katerega je bila ustanovljena, upravni organ na predlog lastnika oziroma upravičenca to pravico ukine z odločbo (113. člen ZUreP-1).

Kot izhaja iz tožbenih navedb in predloženega upravnega spisa, je med strankama sporna predvsem višina odškodnine oziroma denarnega nadomestila za ustanovljeno služnost. Na to meri tudi tožbeni očitek v zvezi s tem, da v izpodbijani odločbi ni spoštovano „zakonito stanje obravnavanih zemljišč in Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Maribor za obdobje 1986 – 2000 in družbenega plana mesta Maribor za obdobje 1986 – 1990 za območje Občine Hoče-Slivnica“. Med strankami ni sporno, da po vročitvi ponudbe za sklenitev pogodbe o pridobitvi služnosti v javno korist, do dogovora med njimi ni prišlo, zato je pravilna odločitev upravnega organa, da se stranke pozove k sklenitvi sporazuma, če do tega ne pride, pa ga bo na predlog katerekoli stranke določilo sodišče v nepravdnem postopku (šesti odstavek 106. člena ZUreP-1 v zvezi s sedmim odstavkom 110. člena ZUreP-1). Ugovorov v zvezi z višino primerne odškodnine oziroma nadomestila za ustanovljeno služnost torej v tem postopku ni mogoče obravnavati, če med strankami ne bo prišlo do dogovora, pa bo o tem odločilo sodišče v nepravdnem postopku.

Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na ZUPUDPP ne more biti uspešna, saj ta določa prostorske ureditve državnega pomena, postopek priprave državnega prostorskega načrta ter način, kako se ta postopek vodi (1. člen tega zakona), za kar pa ne gre v obravnavanem primeru.

Tudi po presoji sodišča je torej izpodbijana odločitev pravilna, zato je odločilo, kot izhaja iz izreka tega sodbe.