VDSS sodba Pdp 1595/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev sklepa Okrožnega sodišča ... z dne 28. 3. 2012, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici prizna pravico do enega dodatnega dne letnega dopusta za leto 2012, skupaj torej pravico do 30 dni letnega dopusta za leto 2012 ter da ji v 8 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe povrne stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 417,50 EUR po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/90 s spremembami) neutemeljeno zmanjšuje obseg pravic, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), kot splošni predpis. Iz ureditve po ZDDO izhaja neutemeljeno razlikovanje po osebni okoliščini, tj. po rojenemu otroku. V skladu s 3. alineo prvega odstavka 38. člena ZDDO se delavcu letni dopust poveča za največ tri dni, če skrbi za otroke do 10 leta starosti. V skladu s tretjim odstavkom 159. člena ZDR pa je imel delavec pravico do dodatnega dneva letnega dopusta za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15 let starosti. Takšna ureditev v različen pravni položaj postavlja delavca, zaposlenega v zasebnem sektorju in javnega uslužbenca, zaposlenega v državnih organih. Oba sta delavca, edina okoliščina, ki ju razlikuje je starost otroka, na podlagi katere se odmeri letni dopust. Takšno razlikovanje predstavlja poseg v drugi odstavek 14. člena URS. Zakonodajalec je zaposlene v javnem sektorju postavil v manj ugoden položaj (prvi pogoj testa arbitrarnosti - ali ni z razlikovanjem poseženo v kakšno posebno ustavno pravno pravico do enakosti). Delavca zaposlena v javnem sektorju in zasebnem sektorju imata glede pravic in obveznosti iz delovnega razmerja enak pravni položaj, ureditev pa se razlikuje pri odmeri letnega dopusta (drugi pogoj testa arbitrarnosti - ali je posameznik obravnavan enako v enakih in podobno v podobnih primerih). Ni življenjskega razloga za takšno razlikovanje, saj se ni možno predstavljati, s kakšnim namenom bi zakonodajalec zaposlenim v javnem sektorju želel odtegniti čas, ki ga lahko preživijo z otrokom. S takšnim razlikovanjem zakonodajalec dejansko zapostavlja starše, zaposlene v javnem sektorju, kar slednjim povzroča občutek manjvrednosti. Tudi po testu sorazmernosti se pokaže, da takšna ureditev ni ustavnopravno skladna. Zakonodajalec je ob enakih okoliščinah uporabil različna merila za določitev letnega dopusta. Res je sicer, da se je Ustavno sodišče RS že večkrat izreklo, da pri zaposlenih v javnem oziroma zasebnem sektorju ne gre za bistveno enake položaje, zaradi česar jih zakonodajalec lahko različno ureja in da takšna ureditev ne predstavlja posega v drugi odstavek 14. člena URS. Vendar pa iz teh odločb ne izhaja, da bi se Ustavno sodišče RS že ukvarjalo s tematiko dodatnih dnevov letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi odločitev moralo opreti na tretji odstavek 159. člena ZDR in ne na 3. alineo prvega odstavka 38. člena ZDDO. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog, da naj pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za oceno ustavnosti določbe 3. alinee prvega odstavka 38. člena ZDDO. Stališče sodišče prve stopnje je napačno, saj ta določba še ni bila predmet ustavno pravno presoje. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni sledilo tožničinemu predlogu, da naj začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti določbe 3. alinee prvega odstavka 38. člena ZDDO, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 205. členom ZPP. Vendar pa pritožba pri tem spregleda, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank tako predlaga, prekiniti postopka in zahtevati presojo skladnosti zakona z ustavo. Sodišče je to dolžno storiti le v primeru, če samo meni, da je protiustaven zakon, ki bi ga moralo uporabiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pretehtalo navedbe tožnice o protiustavnosti ureditve letnega dopusta v ZDDO in se do njih ustrezno opredelilo, pri čemer se je pravilno sklicevalo na prakso Ustavnega sodišča RS. Navedeno pomeni, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da iz odločb Ustavnega sodišča RS izhaja, da ni v nasprotju z Ustavo RS različno urejanje določenih pravic iz delovnega razmerja za javne uslužbence in za druge zaposlene. Pri tem se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na odločbo U-I-146/12-40 z dne 17. 12. 2013. Navedena odločba se sicer nanaša na presojo ustavnosti Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), vendar je tudi v tem sporu potrebno uporabiti stališče iz navedene odločbe, da pri zaposlenih v javnem oziroma zasebnem sektorju ne gre za bistveno enake položaje, zaradi česar jih je zakonodajalec lahko različno urejal.

Navedeno velja tudi za ureditev letnega dopusta. Tožnica sicer izpodbija zgolj to, da bi ji tožena stranka morala priznati dodaten dan letnega dopusta tudi za drugega otroka, ki pa je že starejši od 10 let. Vendar pa tožnica pri tem spregleda, da je ZDDO v členih 34 do 40 v celoti uredil vprašanje odmere letnega dopusta, zaradi česar ni možno delno uporabiti določb ZDDO, delno pa določb ZDR. Celotni letni dopust za leto 2012, ki je bil tožnici določen z izpodbijanim sklepom, namreč bistveno presega letni dopust, ki bi bil tožnici odmerjen zgolj na podlagi določb ZDR. V skladu s 159. členom ZDR bi letni dopust tožnice lahko znašal 22 dni, z izpodbijanim sklepom pa je bil tožnici na podlagi določb 35., 36., 37. in 38. člena ZDDO določen dopust v trajanju 29 dni. Navedeno pomeni, da bi bilo z argumenti kakršne uporablja pritožba, možno govoriti tudi o neenakopravnem položaju delavcev, za katere velja ZDR, v primerjavi z delavci, za katere velja ZDDO.

Ob dejstvu, da ZDDO zaposlenim v javnem sektorju omogoča večji obseg letnega dopusta, kot pa ga ZDR omogoča ostalim zaposlenim, ni mogoče govoriti, da bi šlo za samovoljno in arbitrarno razlikovanje, ker so v ZDDO dodatni dnevi letnega dopusta zaradi skrbi za otroke predvideni le za otroke do 10 leta starosti, v ZDR pa je predviden dodaten dan dopusta za vsakega otroka do 15 leta starosti. Po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom, kakor je določeno v drugem odstavku 14. člena URS, ne pomeni, da predpis ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pomeni pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Ravno večji obseg celotnih pravic v zvezi z letnim dopustom, kakor je določen v ZDDO (v primerjavi z ZDR), pa je lahko utemeljen razlog, da je zgolj glede dodatnega dneva dopusta za otroke, ki še niso dopolnili 15 let starosti, ZDR ugodnejši od ZDDO. Nenazadnje ne gre spregledati dejstva, da so od celotnega ZDDO v veljavi ostale samo še določbe o dopustih in odsotnostih z dela, pri čemer te določbe ohranjajo višji nivo pravic, kot pa je določen s kasneje sprejetim ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izpodbijanega sklepa o letnem dopustu za leto 2012, saj je bil ta izdan v skladu z določbami ZDDO, ki jih je bilo potrebno uporabiti. Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je tožnici dodaten dan letnega dopusta priznalo le za otroka, ki je bil mlajši od 10 let. Takšna določitev je v skladu z določbo 38. člena ZDDO o tem, da se delavcu letni dopust poveča za največ tri dni za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici prizna pravico do enega dodatnega dne letnega dopusta za leto 2012 oziroma, da ji prizna pravico do 30 dni celotnega letnega dopusta za navedeno leto.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljana razloga nista podana, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.