38. člen ZDDO

Za tožnika, ki je zaposlen kot policist - stalni dežurni, skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 38. člena ZDDO velja, da se mu letni dopust poveča za največ tri dni za vodenje notranje organizacijske enote oziroma za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Določbe prvega odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi socialno-zdravstvenih razmer. Kadar zakon določa najvišje mogoče število dni dodatnega letnega dopusta, delodajalcu ni mogoče očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta. Tožena stranka je kot delodajalec določila en dan dodatnega letnega dopusta za vse javne uslužbence, ki imajo kronično ali daljšo bolezen, ne glede na težo bolezni. Svojo odločitev o številu dodatnih dni dopusta je zapisala v dokumentu - Določitev letnega dopusta za leto 2015 - kriteriji z dne 10. 3. 2015, naslovljenem na Notranje enote Generalne policijske uprave in na Policijske uprave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za o

Tožena stranka je ravnala zakonito, ko je tožnici dodaten dan letnega dopusta priznala le za otroka, ki je bil mlajši od 10 let. Takšna odločitev je v skladu z določbo 38. člena ZDDO, po katerem se delavcu letni dopust poveča za največ tri dni za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici za sporno leto prizna pravico do enega dodatnega dne letnega dopusta za drugega otroka, ki je že starejši od 10 let.

Iz izpodbijane odločitve tožene stranke je razvidno, da je bil tožniku (javnemu uslužbencu) po 38. členu ZDDO (ki je določal, da se delavcu med drugim letni dopust poveča za največ tri dni tudi zaradi delavčevih socialnih in zdravstvenih razmer, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 let starosti in druge razmere, v katerih delavec živi) letni dopust povečan v največji možni meri, ki jo je ta člen dopuščal (torej tri dni zaradi skrbi za otroke do 10 let starosti), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana odločitev tožene stranke zakonita.

Ker je tožena stranka tožniku odmerila letni dopust za delo v težjih delovnih pogojih na podlagi vnaprej določenih kriterijev in ob upoštevanju, da le občasno opravlja delo v težjih delovnih pogojih, tožbeni zahtevek za priznanje dodatnih dni letnega dopusta ni utemeljen.

Tožena stranka je odločbo o odmeri letnega dopusta izdala v letu 2004, ko je že veljal ZJU, vendar pa je podlaga za presojo te odločbe ZDDO, ker iz prehodnih določb ZJU izhaja, da ZDDO v delu, ki se nanaša na odmero letnega dopusta, z dnem uveljavitve ZJU ni prenehal veljati. 1. odst. 38. člena ZDDO delavcu ne daje pravice do največ treh dni dopusta za vsakega od v tej določbi naštetih pogojev, ampak daje pravico do največ treh dni dodatnega dopusta, če delavec izpolnjuje enega, dva ali vse tri pogoje.

Delavka ni upravičena do dodatnih dni dopusta zaradi dela z računalnikom, saj tega dela ni mogoče razumeti kot dela pod vplivom ionizirajočih sevanj.