VDSS sklep Psp 502/2014

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 21. 2. 2014 in št. ... z dne 22. 11. 2013 in tožnika razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 11. 2013 dalje in mu priznalo pravico do invalidske pokojnine od 1. 12. 2013 dalje. Obenem je tožencu naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine ter mu naložilo, da tožniku povrne njegove stroške postopka v višini 248,02 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbo vložil toženec. Ne strinja se z odločitvijo sodišča glede naziva sodbe in predlaga, da se sodba na podlagi pripoznave spremeni v sodbo v imenu ljudstva. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), saj je v nasprotju z določbo prvega odstavka 316. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Navaja, da v obravnavanem sporu tožbenega zahtevka nikoli ni pripoznal, saj je sodišču v dopisu z dne 16. 5. 2014 podal samo izjavo, da se invalidska komisija II. stopnje strinja s priznanjem I. kategorije invalidnosti od 13. 11. 2013 dalje. Invalidska komisija II. stopnje je takšno mnenje izdala na podlagi naknadno predloženega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki je bilo pridobljeno za potrebe drugega sodnega postopka. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2014 sodišču predlagal, naj v izogib nepotrebnim dodatnim stroškom o zadevi odloči brez glavne obravnave. Zato je sodišče pozvalo toženca, naj v roku 15 dni sporoči, ali se odpoveduje glavni obravnavi. Toženec je z dopisom z dne 19. 6. 2014 skladno s 24. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) sodišču sporočil, da se glede na to, da med strankama dejansko stanje ni sporno, odpoveduje glavni obravnavi. S tem pa toženec tožbenega zahtevka ni pripoznal, saj je sodišče med drugim tudi izrecno opozoril na dejstvo, da tožnikov tožbeni zahtevek ni ustrezno postavljen. Meni, da bi sodišče njegovo izjavo z dne 16. 5. 2014 kvečjemu lahko smatralo kot priznanje dejstev. Nikakor pa to ni pomenilo, da se toženec strinja s tožbenim zahtevkom.

V odgovoru na pritožbo tožnik po pooblaščencu navaja, da toženec ne izpodbija odločitve v izreku sodbe, temveč zgolj naslov in deloma obrazložitev prvostopne sodbe. Meni, da bi sodišče moralo pritožbo obravnavati po pravilih, ki se nanašajo na odpravo očitnih pomot, saj odločitev sodišča prve stopnje vsebovana v izreku sodbe sploh ni sporna, niti ni izpodbijana. Pripominja, da je bil njegov zahtevek drugačen, kot je odločitev sodišča prve stopnje, da pa v socialnih sporih sodišče ni vezano na zahtevek tožeče stranke, poleg tega, da gre za spor polne jurisdikcije. Sprašuje pa se tudi, če ni bila odločitev sodišča prve stopnje preko zahtevka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prišlo do kršitve 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo prvega odstavka 316. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave.

V prvem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi (sodba na podlagi pripoznave).

Pripoznava zahtevka pomeni toženčevo izjavo, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen. Toženec lahko zahtevek pripozna ustno na naroku ali pisno z vlogo naslovljeno na sodišče. Pripoznava zahtevka mora biti izrecna, nedvoumna in brez pogojna.A Učinek takšne izjave je v tem, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče ne ugotavlja dejstev in tudi ne uporablja materialnega prava.

V obravnavanem primeru je tožnik s tožbo uveljavljal, da se izpodbijani odločbi toženca z dne 22. 11. 2013 in z dne 21. 2. 2014 spremenita tako, da se tožniku prizna I. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 12. 2013 dalje in da je toženec dolžan v roku 30 dni odločiti o pravici in višini invalidske pokojnine tožnika za preostali čas 4 ure dnevno ter mu povrniti stroške tega postopka.

V odgovoru na tožbo je toženec predlagal, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. V pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 2014 pa je toženec sodišču sporočil, da je invalidska komisija II. stopnje dne 14. 5. 2014 potem, ko je vpogledala v izvedensko mnenje sodnega izvedenca A.A. z dne 2. 11. 2012, podala mnenje, da se strinja s priznanjem I. kategorije invalidnosti od 13. 11. 2013, ko je bil tožnik ocenjen na invalidski komisiji I. stopnje. Toženec je v pripravljalni vlogi citirano mnenje, na katerega se sklicuje, tudi predložil (l. št. 8).

Tožnik je v zvezi s takšnim pripravljalnim spisom toženca, izrecno v pripravljalnem spisu z dne 2. 6. 2014 navedel, da je bistvena okoliščina tega spora postala nesporna ter predlagal, da sodišče v izogib dodatnim stroškom odloči izven obravnave. Glede na to, da dejansko stanje ni bilo sporno, se je glavni obravnavi odpovedal tudi toženec (odgovor z dne 19. 6. 2014, l. št. 11) in hkrati opozoril, da tožbeni zahtevek tožnika ni ustrezno postavljen. Tožbenega zahtevka postavljenega v tožbi, tožnik ne v vlogi z dne 7. 7. 2014 (l. št. 12) ali kasneje ni modificiral niti ni postavil takšnega zahtevka, kot izhaja iz sodbe.

Ne vloge z dne 16. 5. 2014 in enako ne odgovora na poziv sodišča z dne 19. 6. 2014, po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za pripoznavo tožbenega zahtevka, saj toženec v nobeni od navedenih vlog ni tožbenega zahtevka pripoznal. V vlogi z dne 16. 5. 2014 je toženec priznal le obstoj I. kategorije invalidnosti, v vlogi z dne 19. 6. 2014 pa je tožbeni zahtevek štel za neustreznega in na to sodišče posebej opozoril. Izjavo, ki jo je dal toženec dne 16. 5. 2014, bi sodišče prve stopnje lahko štelo kvečjemu kot priznanje dejstev.

Od pripoznave zahtevka je treba ločiti priznanje dejstev. Tudi, če toženec prizna vsa dejstva, ki jih navaja tožnik, to nikakor še ne pomeni, da se strinja z zahtevkom. V takšnem primeru, če toženec prizna dejstva, kot v konkretnem primeru, mora sodišče uporabiti še materialno pravo. Invalidnost je posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma medicinsko rehabilitacijo. Gre za pravno dejstvo, ki se ugotavlja po predpisanem postopku in predstavlja podlago za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar le ob izpolnjenih še drugih pogojih določenih v zakonu. Zahtevku torej lahko sodišče ugodi, če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Nasprotno pa tega, torej sklepnosti tožbe, pri pripoznavi ne ugotavlja, saj se pripoznava nanaša zgolj na pravno posledico uveljavljeno s tožbo.

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v nasprotju z določbo prvega odstavka 316. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških odgovora na pritožbo pridržalo za končno odločitev.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje na podlagi nespornih dejstev in vseh ostalih relevantnih dejstev za odločitev o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, ponovno odločilo skladno z določbo 81. člena ZDSS-1, pri čemer bo glede na ugovor toženca v zvezi z ustreznostjo tožbenega zahtevka, tožnika pozvalo, da ga ustrezno opredeli (73. člen ZDSS-1).