VSM sodba IV Kp 67/2010

I. Pritožba zagovornika obdolženega V. B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v M. je s sodbo III K 67/2010 z dne 20. 10. 2014 obdolženega V. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 317. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, po kateri se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do ugotovitev izvedenca medicinske stroke in ugotovitev Centra za forenzične preiskave (v nadaljevanju Center), ki se nanašajo na odločilna dejstva, ki pa si glede teh tudi nasprotujejo.

5Kršitev ni podana. Po razumljivih razlogih sodbe se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi opredelilo do vseh odločilnih dejstev kot po opisu dejanja izhajajo iz izreka sodbe. Razlogi sodbe so razumljivi še v toliko, da je povsem razvidno, katero izmed odločilnih dejstev je bilo s posameznim izvedencem ugotovljeno, medtem ko se v pritožbeni obrazložitvi zatrjevana nasprotja v izvedenskih mnenjih nanašajo na samo pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, kar je predmet preizkušanja po drugem pritožbenem razlogu.

6Pritožnik uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi pravi, da je sodišče prve stopnje kršilo 17. člen ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

7S takšno pritožbeno obrazložitvijo je pritožnik prezrl dve stvari. Najprej, da gre pri 17. členu ZKP za dejanski standard kot pogoj za izdajo zakonite odločbe. Če standard ni bil dosežen, pomeni, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa je predmet drugega pritožbenega razloga. Ni torej zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje vzrok za katerokoli izmed bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, temveč so te vzrok, da dejansko stanje v posamezni zadevi ni bilo ugotovljeno tako, kot je v 17. členu ZKP zahtevano. Razlika je le, da se pri bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP nepravilnost ali nepopolnost dejanskega stanja ter posledična nedoseženost navedenega standarda domnevata, medtem ko se morajo pri tistih iz drugega odstavka posebej ugotavljati. Pri slednjem je lahko vzrok le ravnanje sodišča v pripravah na glavno obravnavo, med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe, kar je pritožnik v drugo prezrl, saj tovrstnih vzrokov v pritožbeni obrazložitvi ne navaja, kot ne navaja pravic obrambe, ki bi bile obdolženemu na glavni obravnavi kršene. Končna trditev o vplivu na pravilnost in zakonitost sodbe, ki je v pritožbeni obrazložitvi sicer povsem nekonkretizirana, tako pravzaprav nima potrebne podlage (vzroka), se pravi, da zgoraj uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka že zato ne more biti podana.

8Pritožnik v graji dejanskega stanja izhaja iz prepričanja, da je šlo pri obravnavni zadevi za obračun med oškodovancem in neznancem, ki se je po dogodku potuhnil v lokalu, nakar niza razloge, zaradi katerih šteje, da so ugotovitve izvedenca za forenzično-kriminalistično tehnične preiskave, potem izvedenca medicinske stroke in Centra v tolikšni meri med seboj v nasprotju, da bi bilo treba vse, ki so imeli opraviti z zavarovanjem dokazov, posebej zaslišati. Iz istih razlogov bi bilo treba postaviti še izvedenca balistične stroke, ki bi odgovoril na konkretno zastavljena vprašanja, ki so sedaj po pritožniku ostala nepreizkušena.

9Prepričanje o neznanem storilcu, ki se je po streljanju potuhnil v notranjosti gostinskega lokala ter posledično pretental vse navzoče in kasneje še preiskovalce, ki so prišli na kraj, nima podlage v nobenem izmed dokazov in ne v obdolženčevem zagovoru, v katerem je bilo jasno nakazano, če že ne neposredno povedano, da je do streljanja prišlo na parkirišču pred gostinskim lokalom. Tega poročilo Centra z dne 3. 10. 2008, ki ga pritožnik ne omenja, ne potrjuje, medtem ko so povzetki ugotovitev izvedencev iz drugih poročil Centra v pritožbeni obrazložitvi izrazito nepopolni in zlasti nepovezani z drugimi dokazi. Po ugotovitvah izvedenca za forenzično-kriminalistično tehnične preiskave je namreč postalo docela jasno, da je bil oškodovanec ustreljen v notranjosti gostinskega lokala, kar se sklada z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke o strelu iz bližine. Res je sicer, da po poročilu Centra z dne 4. 9. 2008 ni bilo mogoče ugotoviti razdalje streljanja, vendar pa to v smislu mer (metrov in centimetrov) ni odločilno, glede na dejansko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje po opisu dejanja in po obdolženčevem zagovoru moralo rešiti. Še manj je pomembno, ali je bila krogla, ki je prebila oškodovančevo roko, poslana v preiskavo, saj je bil oškodovanec nedvomno ustreljen, bližino strela pa je zgornji izvedenec po razumljivih razlogih sodbe ugotovil po histološkem pregledu izrezane primerne rane na hrbtišču roke.

10Drugače je le z ugotovitvami Centra z dne 11. 9. 2008, ki tako, kot so v pritožbeni obrazložitvi povzete, nakazujejo, da se je oškodovanec bodisi sam ustrelil, ali da ga je ustrelil B. V., kar pa enako, kot prepričanje o neznanem strelcu, ki se je potuhnil v notranjosti gostinskega lokala, z nobenim dokazom ni bilo potrjeno. V pritožbeni obrazložitvi grajana metoda izključevanja (eliminacije), po kateri je sodišče prve stopnje prišlo od oškodovanca ter prič J. B. in B. V. do obdolženca kot strelca, se je s tem izkazala za pravilno, dopolnjevanje dejanskega stanja z ugotovitvami izvedenca balistične stroke v smeri oškodovančeve ustreljenosti, ki je nedvomna, in čez to v smeri strelca, ki je že zanesljivo znan, pa je nepotrebno.

11Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, pritožbeno sodišče pa jo je preizkusilo glede na predhodno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP). Zapovedani preizkus je pokazal, da je bila obdolženemu izrečena kazenska sankcija, ki po vrsti in višini ustreza teži kaznivega dejanja ter obdolženčevi krivdi, kot tudi, da ni drugih ali novih okoliščin, zaradi katerih bi bilo treba navedeno odločbo spremeniti v smeri milejše kazenske sankcije ali nižje odmerjene kazni od te iz sodbe sodišča prve stopnje.

12Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega V. B. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer, kot so bile posredovane sodišču prve stopnje.