VSM sodba I Cpg 517/2014

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71493/2012 z dne 24. 5. 2012 v celoti v veljavi, tako da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 16.585,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2012 in izvršilne stroške v znesku 76,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V točki II izreka je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 2.778,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja na nepravilno uporabo prvega odstavka 71. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in se v tem kontekstu sklicuje na odločbo VSL I Cpg 305/2010, iz katere izhaja, da obveznost upravnika nastane šele po tem, ko stroške razdeli med posamezne etažne lastnike. Dolžnost, da izpolni obveznost tretjemu (dobavitelju) pa po tem, ko prejme plačilo od posameznega etažnega lastnika.

Iz listin, ki jih je predložila toženka, predvsem seznama neplačnikov za dobavitelja S. G.R. d.o.o., je razvidno, da etažni lastniki vseh računov niso poravnali in je zato ugovor toženke utemeljen. Tudi dogovora, na katera se sklicuje tožnica, bonitete iz 71. člena SZ-1. ne izključujeta. 4. člen obeh dogovorov določa le valuto obveznosti, medtem ko prvi odstavek 71. člena SZ-1 določa nov pogoj za obveznost plačila, in sicer prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Po mnenju toženke bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati citirano določbo SZ-1 in v skladu z njo zahtevek zavrniti.

Toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v smeri pritožbenih navedb spremeni. Podrejeno se zavzema za njeno razveljavitev in odstop zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnjo odločanje.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo navedbam v pritožbi nasprotuje. Predlaga, da se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena procesna kršitev. Pritožbena graja v tej smeri je le pavšalna, omenjena v uvodu pritožbe, sodišče druge stopnje pa tudi pri uradnem preizkusu zadeve ni ugotovilo obstoja nobene procesne kršitve, upoštevne po uradni dolžnosti.

6Glede na dejanske ugotovitve v postopku, ki jih pritožba izrecno ne graja, pa je sodišče pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 71. člena SZ-1 in na tej pravni podlagi zahtevku utemeljeno ugodilo.

7Po pravilni presoji sodišča prve stopnje (točka 10 obrazložitve) temelj tožbenega zahtevka predstavljata Dogovor o medsebojnem poslovanju v zvezi s stroški ogrevanja za večstanovanjske stavbe M. 14, 16 in 18 z dne 22. 7. 1998 in Dogovor o medsebojnem poslovanju v zvezi s stroški ogrevanja za večstanovanjske stavbe Porabska 8, 10 in 12 z dne 20. 7. 1999 (v nadaljevanju Dogovora o medsebojnem poslovanju). Z njima se je toženka izrecno zavezala, da bo izvajalcu (sedanj tožnici) obveznosti z naslova stroškov ogrevanja stanovanj in upravljanja ter vzdrževanja kotlovnice plačevala do vsakega 20. oziroma 25. v mesecu za pretekli mesec. Ker je tožnica svoje obveznosti iz naslova ogrevanja večstanovanjskih stavb na Mladinski in Porabski ulici v G.R. izpolnila (da temu ne bi bilo tako, toženka ni zatrjevala), je tudi toženka dolžna izpolniti obveznosti po sklenjenih Dogovorih o medsebojnem poslovanju.

8Določba prvega odstavka 71. člena SZ-1, na katero se toženka v pritožbi ponovno sklicuje, ni kogentne narave, tako da se upravniki večstanovanjskih stavb in tretje osebe (npr. dobavitelji) v zvezi z dospelostjo terjatev tretjih oseb lahko dogovorijo drugače. Citirana zakonska določba upravniku večstanovanjske stavbe res omogoča, da lahko odkloni plačilo tretjim, če mu lastniki ne plačajo, vendar pa se lahko upravnik tej „pravni dobroti“ tudi odpove in se v pogodbah, ki jih sklepa s tretjimi, kot to velja za Dogovora o medsebojnem poslovanju, samostojno zaveže izpolniti obveznost, ki jo sicer tretjemu dolgujejo lastniki stanovanj. Seveda pa ima upravnik pravico, da plačane zneske izterja od lastnikov stanovanj (tako tudi odločba VSL I Cpg 1167/2010 z dne 4. 4. 2011). Odločba I Cpg 305/2010 z dne 15. 6. 2010, na katero se sklicuje pritožba, pa v danem primeru ni uporabljiva, saj se ne nanaša na situacijo, ko bi se upravnik (s pogodbo) samostojno zavezal izpolniti tretjemu tisto, kar sicer slednjemu dolgujejo lastniki stanovanj.

9Ob koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da sta bila Dogovora o poslovnem sodelovanju sklenjena (še) v času veljavnosti SZ, ki posebne določbe v zvezi s poravnavo zapadlih obveznosti tretjim glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika, niti ni vseboval.

10Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Enako velja za tožnico, saj njene navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni in odločilni meri vplivale na sprejeto odločitev. Njene stroške tako ni mogoče opredeliti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.