VDSS sodba Pdp 843/2014

Pritožb
a se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo, kar je tožeča stranka zahtevala več (razlika do vtoževanih 3.036,00 EUR in zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 2.100,00 EUR od 11. 12. 2012 do 8. 1. 2013), pa je zavrnilo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je skladno z uspehom v sporu naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 137,07 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

Toženec se je pritožil zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank, da mu kljub prekluziji ni dovolilo predložitev dokazov, in da so razlogi v izpodbijanem delu sodbe nejasni ter v medsebojnem nasprotju. Viličar je bil v času nesreče zavarovan pri zavarovalnici A., kar pomeni, da bi se morala škoda poravnati iz sklenjene zavarovalne police. V tej zvezi dvomi, če je imel viličar formalno urejeno dokumentacijo. Meni, da viličar takrat ni bil tehnično brezhiben. Ni podane nikakršne povezave med očitanim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Oškodovanec je brez dovoljenja začel nalagati blago v svoj avtomobil. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbi oškodovanca in njegove partnerke, ne pa njegovi izpovedbi, saj po izstopu z viličarja kraja dejanja ni zapustil. Nadrejeni delavec B.B. je pričal v korist tožeče stranke. Še vedno vztraja pri tem, da je v celoti zategnil ročno zavoro na viličarju in z njega sestopil z namenom, da bi pomagal stranki razložiti dostavljeno blago. V kolikor bi viličar dejansko stisnil oškodovanca, navedeni ne bi mogel uiti več tonskemu pritisku in bi bile v tem primeru poškodbe veliko težje. Nikjer iz dokumentacije ne izhaja, da bi bil viličar pregledan takoj po nesreči. Glede tega je podano nasprotje v izpovedbah nadrejenega delavca in oškodovančeve partnerke. Dvomi v pravilnosti tehničnih pregledov viličarja pred in po nesreči. Še vedno trdi, da je takrat v celoti zategnil ročno zavoro na viličarju, pri čemer naj bi prišlo do njegovega premika zaradi okvare in neizpravnosti. Zoper odločbo o plačilu prekrška se ni pritožil, saj mu je bila izrečena le denarna kazen v višini 40,00 EUR. V navedeni odločbi se mu očita povzročitev prometne nesreče, v kateri je nastala samo materialna škoda. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da zahtevke tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Zmotno je toženčevo zavzemanje, da v postopku ni predložila dokumentacije o tehnični izpravnosti viličarja. V tej zvezi ji je sodišče na naroku dalo 15-dnevni rok, čemur je sledila in predložila sodišču vso potrebno dokumentacijo, tako o zavarovanju kot tehnični izpravnosti viličarja. Navedeni stroj je bil redno servisiran, uporabljalo ga je več delavcev in nihče ni imel na njegovo delovanje kakršnekoli pripombe. Tožeča stranka je v sporu dokazala, da je bil opravljen preizkus viličarja takoj po nesreči. V dani situaciji je sicer prišlo do poškodbe oškodovanca in nastale materialne škode, vendar pa bi bila škoda občutno večja, če se oškodovanec 2,5 tonskemu viličarju takrat sploh ne bi mogel umakniti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne toženčevo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da so razlogi v sodbi nejasni in v nasprotju z vsebino listin ter podanimi izpovedbami. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe korektno povzelo podatke iz predloženih listinskih dokazov, nadalje tako izpovedbe toženca kot prič, in v tej zvezi sprejelo pravilno dokazno oceno. Zato pritožbeno sodišče na preostale toženčeve pritožbene navedbe še odgovarja:

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja dejstva:

- dne 21. 10. 2009 je toženec pripeljal z viličarjem na parkirišče skladiščnega prostora tožeče stranke pakete laminata do avtomobila oškodovanca C.C. in njegove partnerke D.D., navedena sta začela skladati pakete v avtomobil, medtem pa se je viličar začel premikati ter se zaletel v oškodovanca in njegov avtomobil;

- oškodovanec je zaradi premika viličarja zadobil poškodbo na glavi in levi podlakti ter bil prepeljan v UKC E. na zdravljenje;

- oškodovanec je pri Okrajnem sodišču E. od tožeče stranke zahteval plačilo odškodnine za povzročeno nematerialno škodo. V tej zvezi sta stranki dne 29. 11. 2012 sklenili sodno poravnavo, po kateri je tožeča stranka poravnala oškodovancu odškodnino v višini 2.100,00 EUR;

- toženec je bil zaradi navedenega dogodka s sodbo Okrajnega sodišča F. opr. št. Pr 82/2011 z dne 21. 2. 2012 spoznan za odgovornega storitve prekrška pravil cestnega prometa z očitkom, da je zapustil viličarja, pri čemer ni storil vsega potrebnega, da se vozilo ne bi premaknilo. Tožencu je bila izrečena globa v znesku 40,00 EUR, sodba je postala pravnomočna, saj se toženec zoper odločitev ni pritožil.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v spornem primeru nastala škoda na oškodovancu in njegovemu avtomobilu v posledici nedopustnega ravnanja toženca, ki po ustavitvi in sestopu z viličarja ni ostal na kraju samem, temveč je odšel v skladišče in tako dopustil, da je oškodovanec s partnerko začel z nakladanjem pripeljanih paketov laminata, o čemer sta navedena skladno izpovedala. Toženčevo sklicevanje na nedelovanje zavor na viličarju in da je za nezgodo kriv oškodovanec sam, se je na podlagi izvedenih dokazov izkazalo za neresnično. Sodišče prve stopnje je ugotovilo hudo malomarno ravnanje toženca, kar ob izkazanosti predpisanih škodnih elementov utemeljuje njegovo odškodninsko odgovornost za nastale posledice nesreče. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti sprejema obrazložene razloge v izpodbijanem delu sodbe.

Neutemeljena je pritožba, da v času nesreče viličar ni bil tehnično brezhiben. V tej zvezi je toženčev nadrejeni delavec B.B. izpovedal, da je bil viličar last družbe G., s katero je tožeča stranka sklenila najemno pogodbo o njegovi uporabi. Viličar je bil redno servisiran, o čemer se je tožeča stranka izkazala z ustrezno dokumentacijo. Viličar je bil v uporabi izključno za potrebe skladišča in trgovine tožeče stranke v H., z njim so poleg toženca upravljali tudi ostali delavci, pri čemer nihče od njih tako pred kot po nesreči ni ugotovil nepravilnosti v njegovem delovanju. Tudi toženec je v izpovedbi potrdil, da spornega dne pred nesrečo ni ugotovil nepravilnosti na viličarju, vključno z delovanjem zavor. Nenazadnje je viličar po spornem dogodku ostal še v nadaljnji uporabi v skladišču in po izpovedbi nadrejenega delavca B.B. na delovanje viličarja s strani sodelavcev ni bilo podanih pripomb.

Poleg tega je tožeča stranka skladno z navodili sodišča prve stopnje potem, ko se je vprašanje o brezhibnosti viličarja izpostavilo na naroku dne 24. 3. 2014, v nadaljevanju v 15-dnevnem roku predložila ustrezne listine, ki jih je pridobila od družbe najemodajalca viličarja. Zato ne more biti sprejemljivo uveljavljanje toženca, da je bila tožeča stranka glede predložitve potrebnih listin o izpravnosti viličarja kakorkoli prekludirana, oziroma da je glede tega razpolagala z napačnimi podatki.

Neutemeljena je pritožba, da toženec po sestopu z viličarja kraja dogodka ni zapustil. Glede tega sta oškodovanec C.C. in njegova partnerka D.D. izpovedala, da je toženec ustavil viličarja približno meter ali dva od avtomobila, spustil paleto z laminatom na tla, sestopil z viličarja in odšel v skladišče. Ko sta oškodovanec in partnerka začela zlagati pakete laminata v prtljažnik avtomobila, je partnerka, ki je pri stranskih vratih pomagala zlagati pakete v vozilo, ugotovila, da se viličar premika proti partnerju, ki je bil proti viličarju obrnjen s hrbtom, nakar je zavpila, da se takoj umakne, vendar je bil prepozen, saj ga je viličar že poškodoval po glavi in mu stisnil roko. Ko pa se je uspel odmakniti, pa se je viličar zaletel v avtomobil in ga prestavil za nekaj metrov naprej. Partnerka je začela klicati na pomoč, saj nihče od tožeče stranke na kraju dogodka ni bil prisoten. Odzvala se je neka ženska, ki je šla v skladišče in prosila, da pokličejo rešilni avto.

Zaradi tako prepričljivih izpovedb oškodovanca in njegove partnerke tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne more biti sprejemljivo zavzemanje toženca, da je bil ves čas prisoten na parkirišču poslovalnice in da je imel namen pomagati pri razkladanju laminata. V tej zvezi je potrebno poudariti, da se je sodišče prve stopnje glede prepričljivosti posameznih izpovedb neposredno prepričalo na zaslišanju, zaradi česar je lahko ocenilo, katero izpovedbo bo sprejelo za bolj verodostojno.

Pritožba poskuša uveljaviti, da delovanje zavor po nezgodi ni bilo ustrezno preizkušeno in da viličar v spornem času ni bil tehnično brezhiben. Vendar temu ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je z izpovedbama B.B. in D.D. štelo za dokazano, da je bil po nesreči opravljen preizkus delovanja zavor na viličarju. Čeprav je med njunima izpovedbama razhajanje o tem, kdo je najprej preizkusil zavore pri viličarju, ali policist ali delavec skladišča, sta priči skladni v izpovedbi, da pri takšnem preizkusu ni bilo ugotovljenih nepravilnosti. Na kraj dogodka je prišla policija, pri čemer je delovanje zavor preizkusil tako policist kot eden od delavcev tožeče stranke. V tej zvezi je D.D. v svoji izpovedbi potrdila, da je po nalogu policista opravil test delovanja zavor na viličarju tudi eden od toženčevih sodelavcev, ki je nekaj časa vozil viličarja, ga nato s pritiskom na zavore zaustavil, nato pa ga poskušal potisniti naprej, vendar se viličar ni premaknil.

Vsa navedena dejstva tudi po stališču pritožbenega sodišča potrjujejo ugotovitev, da je bil v konkretnem primeru toženec tisti, ki je opustil potrebno skrbnost ob zaustavitvi viličarja potem, ko je z njim pripeljal do oškodovančevega avtomobila pakete z laminatom. V tej zvezi je bil spoznan tudi za odgovornega storitve prekrška povzročitve nesreče, pri kateri je nastala tako materialna kot nematerialna škoda in z očitkom, da ni storil vsega potrebnega, da se vozilo ne bi moglo premakniti. V kolikor bi toženec v tem postopku smatral, da ni odgovoren za podane prekrškovne očitke, bi se zoper odločitev pritožil. Zato ne more biti sprejemljivo njegovo zavzemanje, da tega ni storil iz razloga, ker je bil kaznovan samo s 40,00 EUR denarne kazni.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer toženec v zvezi s pritožbo, tožeča stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: toženec iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožeča stranka pa za to, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).