VSL sodba in sklep II Cp 655/2015

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevku glasbenega izvajalca zoper kolektivno organizacijo, ki upravlja z njegovo avtorski pravici sorodno pravico. Ugotovitveni zahtevek, da so členi od 11 do 24 Pravilnika o delitvi nadomestil nični, je zavržen (I. točka izreka). Ugotovitveni zahtevek, da so nični sklepi o delitvi nadomestil, ki so se obravnavali na skupščini izvajalcev dne 21.6.2011, je zavržen (II. točka izreka). Zavrnjena je tretja točka zahtevka, s katero se od tožene stranke zahteva opustitev neenakega obravnavanja tožeče stranke v razmerju do drugih izvajalcev, še posebej pa opustitev dejanj in trditev, da naj bi zaradi oprave digitalizacije in remasteringa obstoječih fonogramov prišlo do novih posnetkov. Zavrnjena je četrta točka zahtevka, s katero se od tožene stranke zahteva: – opustitev neenakega obravnavanja tožeče stranke v razmerju do drugih izvajalcev, še posebej pa je dolžna opustiti vsa dejanja, iz katerih izhaja neenako obravnavanje izvajalcev po 28.4.1990 v primerjavi z osebami in umetniškimi ansambli, ki so delovali pred tem datumom, zlasti zniževanje nadomestil, češ da jih je treba odvajati izvajalcem za izvedbe, nastale pred 28.4.1990; – opustitev dejanj, iz katerih izhaja neenako obravnavanje izvajalcev v razmerju do proizvajalcev fonogramov iz ZDA, zlasti pa znižanje polovice nadomestil, češ da jih je treba odvajati ameriškim imenikom sorodne pravice (III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 2.155,17 EUR (IV. točka izreka).

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevkom ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je nacionalno pravo razlagalo na enak način kot pravo EU. To označuje za nesprejemljivo, ker gre pri delovanju kolektivnih organizacij po pravu EU za akte, s katerimi se uporablja konkurenčno pravo in ne gre za izvrševanje javnih pooblastil. Pojme prava EU je treba razlagati avtonomno in enotno v celotni EU. Na nacionalno pravo se lahko sodišče sklicuje samo, če pravo EU to predvideva. Sklicuje se na odločbe ustavnega sodišča U-I-113/04, U-II-1/12, U-II-2/12 in U-I-146/12 ter trdi, da je bilo glede pravilnikov in tarif kolektivnih organizacij že zdavnaj razsojeno, da gre za pravne posle, za katere se uporablja konkurenčno pravo EU. Potreba po enotni razlagi prava EU izključuje, da se določeno besedilo obravnava izolirano. Ni bistveno, ali je ustavno sodišče RS reklo, da gre za izvrševanje javnih pooblastil, ampak, ali je glede 101. in 102. čl. PDEU (Pogodbe o delovanju EU) to priznalo Sodišče EU. Tožeča stranka je tožila iz naslova kršitve prava EU, nacionalno sodišče pa dalo odgovora: Razlagamo pravo EU po nacionalni metodi, saj je ugotovilo, da nacionalni predpis določa, kaj je izvajanje javnega pooblastila in ne pravo EU. Táko ravnanje predstavlja kršitev 22. in 23. čl. Ustave RS. PDEU je ustvarila lasten pravni red, ki je integriran v pravne sisteme držav članic in so mu njihova sodišča zavezana. Ustava v zvezi s tem v 3.a. čl. določa, da lahko Slovenija z mednarodno pogodbo prenese izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije. Primer take pogodbe sta PEU in PDEU. Tipičen primer prenosa pristojnosti sta 101. in 102. čl. ZDEU, kar potrjuje tudi odločba U-I-146/12. Kršeno je bilo načelo primarnosti, ker je zahtevek za ugotovitev ničnosti določb Pravilnika o delitvi nadomestil zavržen in njegove ničnosti sodišče ni presodilo. Argument, da gre pri kolektivnih organizacijah za izvrševanje javnih pooblastil in se konkurenčno pravo ne uporablja, je Sodišče EU zavrnilo v sodbi v zadevi OSA, C-351/12. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 106. čl. PDEU. Pravilnik torej ni splošni akt za izvrševanje javnega pooblastila, ki izključi pristojnost sodišča, ampak za akt, za katerega se uporablja konkurenčno pravo, o katerem mora določiti sodišče po 1. čl. ZPP. Enaki obravnavi so podvrženi tudi splošni akti odvetniške zbornice. Tožena stranka, ki sprejme predpis, kot je sporni Pravilnik, ne izvršuje niti socialnih nalog, ki temeljijo na solidarnosti, niti značilnih pristojnosti javne oblasti. Če pravila sprejme kolektivna organizacija sama, se zanje uporablja konkurenčno pravo. Graja tudi kršitev pravice do zakonitega sodišča iz 23. čl. Ustave. Stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-149/98 o javnem pooblastilu je neupoštevno, ker so bile določbe o kolektivnem upravljanju z Zakonom o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) tako spremenjene, da ne more biti več govora o istem zakonu. Zatrjuje, da izpodbijana odločba ni obrazložena glede zahteve za predhodno odločanje. Ne zadošča obrazložitev, da ne gre za vprašanje, o katerem bi Sodišče EU lahko odločalo. Sprememba oblike nosilca zvoka ne pomeni, da gre za nov fonogram, saj je v sodni praksi razjasnjeno, da presnemavanje posnetkov zvoka iz vinilnih plošč (analognih posnetkov) na CD (digitalni posnetek) – t.i. remastering – ne pomeni, da gre za nov posnetek. Fonogram je zaščiten, če gre za prvi posnetek zvoka na nosilec. Tožena stranka pa nezavarovane fonograme brez podlage s spremembo nosilca spreminja v domnevno nove posnetke. Protipravno pobira nadomestilo tudi za stare fonograme, ki jih je digitalizirala. S tem so prikrajšani izvajalci in uporabniki. Tožena stranka želi doseči nedovoljeno razširitev varstva za fonograme, ki so nastali v času, ko sorodna pravica proizvajalca fonograma še ni obstajala. Sorodna pravica proizvajalca fonograma je časovno omejena na 50 let po prvem posnetku. Neposredni namen prepovedi obravnavanja remasteringa oz. digitalizacije obstoječega analognega fonograma kot novega posnetka je preprečevanje, da se podaljša izključne in izrecno časovno omejene pravice. Gre za vprašanje razlage: 2. odstavka 11. čl. Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter 2. odstavka 3. čl. Direktive 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta. Opozarja, da pravni interes ni predpostavka dopustnosti za postavitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka, kakršna sta prva in druga točka zahtevka. Prepovedni zahtevek iz te tožbe ne more obstajati samostojno brez predhodne ugotovitve ničnosti zaradi neenakega obravnavanja v smislu konkurenčnega prava. Sodišču očita, da je zahtevka štelo za ugotovitvena in ne vmesna ugotovitvena zahtevka, pri tem pa ni upoštevalo, da je tožeča stranka pojasnila, da se nahaja v stanju negotovosti. Pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe je podan tudi v primeru, ko tožena stranka razpolaga s pravico, za katero tožeča stranka zatrjuje, da je njen imetnik (odločba III Ips 84/2002). Opozarja, da je tožena stranka ex lege dolžna prihodke deliti po ključu ½ za proizvajalce fonogramov in 1/2 za izvajalce. Če brez podlage trdi, da je zaradi remasteringa nastal nov fonogram, ta ključ spremeni v škodo izvajalcev. Remastering je vsebovan v 11. do 24. čl. Pravilnika o delitvi nadomestil in sklepih o delitvi nadomestil. Če izgine ta pravna podlaga, bo tožeča stranka lahko izterjala nadomestila po pravilnem ključu. Glede teh razlogov je sodba pomanjkljiva. Sodišče svojih zaključkov ne obrazloži, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP. Zahtevek iz tretje točke pa sodišče neutemeljeno šteje za nepopolnega, saj gre za tipičen in jasen prepovedni zahtevek. Vsi ostali načini neenakopravnega obravnavanja so zajeti v besedni zvezi „še posebej“, saj zaradi raznolikosti pravnih razmerij med tožečo in toženo stranko in narave zahtevka vseh ni mogoče opisati. Negatorna tožba iz naslova kršitve prepovedi zlorabe prevladujočega položaja je v konkurenčnem pravu nekaj najbolj pogostega in zahtevek je oblikovan v skladu s teorijo in prakso. Glede zahtevka iz četrte točke opozarja, da tožena stranka ni prerekala obstoja sklepov oz. izjave, da remastering pomeni nastanek novega posnetka. Zato so ugotovitve o nepredloženosti sklepov brezpredmetne. Ker je tožeča stranka jasno navedla dejstva, do katerih se sodišče ni opredelilo, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Zahteve je mogoče oblikovati zgolj tako, da se terja prepoved neenakega obravnavanja vseh izvajalcev, v korist vseh izvajalcev, ki so zaradi dejanj tožene stranke vsi v enakem položaju. S to sodbo bi si pravno varstvo zagotovil zgolj tožnik, vendar bi na njeni podlagi lahko uveljavljali sodno varstvo tudi drugi izvajalci. Uporaba pravil konkurenčnega prava je utemeljena, ker pravilnik ne predvideva takšne ureditve, po kateri bi tožena stranka lahko pridobila konkretne in natančne podatke o dejanski uporabi fonogramov in lahko izračunala pravično nadomestilo, ki posameznemu proizvajalcu fonogramov pripada. Gre za nepreglednost in netransparentnost. V neenak položaj je tožnik postavljen tudi zaradi 15. čl. Pravilnika, ki toženi stranki omogoča spreminjanje vrednosti točke. Iz primerjave 11. in 19. čl. Pravilnika je očitno, da so neenako obravnavani tudi proizvajalci fonogramov in izvajalci, saj se za prve upošteva podatke o dejanski uporabi fonogramov v preteklem letu, pri drugih pa se upoštevajo podatki radiodifuznih organizacij o definirani uporabi fonogramov in to kljub jasni določbi 130 čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Ker se izvajalci delijo na glavne in pogodbene, so neenako obravnavani tudi izvajalci med seboj. S stališča konkurenčnega prava je diskriminatorno razlikovanje med glavnimi in pogodbenimi izvajalci, saj gre za ekonomsko enako vsebino. Pravilnik tako ne razdeljuje nadomestil v skladu z načelom pravičnosti, temveč ustvarja nekakšno nagrajevanje za „kvantitativno participativnost“ na strani izvajalcev, za kar podlage v zakonu ni. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča G 24/2011, v kateri je zavzeto stališče, da so tudi kolektivne organizacije podjetje v smislu konkurenčnega prava. Ponovno zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka, ker je obrazložitev pavšalna.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožena stranka je kolektivna organizacija, ki na podlagi dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino kolektivno upravlja pravice glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov na že objavljenih fonogramih. Po samem zakonu dejavnost opravlja nepridobitno in kot svojo edino dejavnost. V svojem imenu in za račun imetnikov pravic skrbi za skupinsko uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov; dobljena sredstva je dolžna razdeliti imetnikom pravic v skladu z vnaprej določenimi pravili delitve (146. čl. ZASP). Tožnik je izvajalec (1) glasbenih del. Pravice izvajalcev glasbenih del ZASP označuje kot avtorski sorodne pravice (v nadaljevanju sorodne pravice). Za te pravice skrbi in jih upravlja tožena stranka. Določbe ZASP o upravljanju in uveljavljanju avtorske pravice se uporabljajo tudi za sorodne pravice (145. čl. ZASP). Tudi druge določbe ZASP, nanašajoče se na avtorsko pravico, se smiselno uporabljajo tudi za sorodne pravice (2. odstavek 4. čl. ZASP).

5Razmerje med pravdnima strankama je notranje razmerje – medsebojno razmerje izvajalca in kolektivne organizacije – za razliko od razmerja med uporabniki in toženo stranko, ki je zunanje razmerje. Materialno pravico ZASP zagotavlja izvajalcu (121. čl. ZASP), zato je kolektivno upravljanje, ki je obligatorno, treba izvajati takó, da v čim manjši meri posega v pravico izvajalcev do ustvarjalnosti (60. čl. Ustave RS) in pravico proizvajalcev fonogramov do zasebne lastnine (33. čl. Ustave RS). Tožnik ne oporeka kolektivnemu uveljavljanju pravic kot takemu,(2) ne strinja pa se z načinom izvajanja pooblastil, ki jih ima tožena stranka na podlagi zakona (7. točka 1. odstavka 146. čl. ZASP). Zatrjuje poseg v svojo pravico s sprejemom Pravilnika o delitvi nadomestil (dokaz A5) in izdajo sklepov, ki so se obravnavali na skupščini izvajalcev dne 21.6.2011, katerih vsebine pa ne navede in jih ne predloži.

6Sodišče prve stopnje je sodno varstvo glede prve točke zahtevka odreklo, ker je štelo, da odločanje ne sodi v pristojnost sodišča (prva točka zahtevka), zahtevek iz druge točke izreka zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo, tretjo in četrto točko zahtevka pa zaradi neizkazanosti dejstev, na osnovi katerih bi bilo zahtevku mogoče ugoditi, zavrnilo.

7Pritožbeno sodišče z zavrženjem prve točke zahtevka soglaša. Za presojo skladnosti podzakonskih aktov z zakoni in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami ter splošnimi načeli mednarodnega prava je po določilu 160. čl. Ustave RS in 21. čl. Zakona o ustavnem sodišču pristojno Ustavno sodišče RS. Pritožbeno sodišče soglaša z argumenti iz 11. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, da je Pravilnik o delitvi nadomestila (v nadaljevanju Pravilnik, listina A 5) splošen akt za izvrševanje javnih pooblastil, zato odločanje o njegovi ničnosti ne sodi v pristojnost rednega – niti civilnega, niti upravnega – sodišča. Ni pa mogoče pritrditi niti pritožniku niti sodišču prve stopnje, da je prva točka zahtevka vmesni ugotovitveni zahtevek. S tem, ko je tožnik postavil zahtevek za ugotovitev ničnosti določb Pravilnika, je zahteval, da sodišče odločitev o tem vprašanju vzame v izrek sodbe. Gre za samostojen zahtevek, s katerim tožnik zahteva odločitev o prejudicialnem vprašanju, ne samo z učinkom v tej pravdi, ampak z učinkom pravnomočnosti. Odločitev o tem zahtevku ne bi pomenila samo rešitve za ta postopek pomembnega prejudicialnega vprašanja, ampak bi zavezovala tudi v morebitnih kasnejših pravdah oz. postopkih. To tožnik v točki VII/19 vloge z dne 3.6.2013 (in tudi v pritožbi) tudi sam priznava. Tožniku, ki prvo točko zahtevka označuje za vmesni ugotovitveni zahtevek, torej ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje, ki je prvo točko zahtevka zaradi pomanjkanja sodne jurisdikcije zavrglo, je ta del zahtevka (zahtevek iz prve točke) pravilno obravnavalo kot samostojen zahtevek (kljub navedbi, da sledi tožniku, ki zahtevek opredeljuje kot vmesni ugotovitveni zahtevek). Odločbe Sodišča EU, s katerimi tožnik argumentira, da bi tudi o prvi točki zahtevka sodišče moralo odločati v pravdnem postopku, so bile izdane v zadevah obravnavanja konkretnih pravic (ne v sporih zaradi ugotavljanja zakonitosti splošnih aktov), torej v zadevah, v katerih so tožniki uveljavljali pravno varstvo iz civilnopravnih razmerij. Takega pravnega varstva tudi prvostopenjsko sodišče tožniku ni odreklo. Zahtevka iz tretje in četrte točke (dejansko tudi iz druge točke) je obravnavalo in o njiju meritorno odločilo, pri tem pa presojalo tudi zakonitost (pazilo na eventualno ničnost) 11. do 24. čl. Pravilnika o delitvi nadomestil ter zakonitost sklepov o delitvi nadomestil, obravnavnih na skupščini izvajalcev 21.6.2011. Ni mogoče soglašati s stališčem tožnika iz VII/18 točke njegove vloge z dne 3.6.2013, da je v izreku sodbe ugotovljena ničnost Pravilnika in sklepov pogoj za ugoditev prepovednemu delu zahtevka iz tretje in četrte točke zahtevka. Povedano drugače: tretji in četrti točki zahtevka bi sodišče kljub zavrženju prve točke zahtevka lahko ugodilo.

8Drugo točko zahtevka, s katero tožnik uveljavlja ničnost na skupščini izvajalcev dne 21.6 2011 obravnavanih sklepov o delitvi nadomestil, je sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo. Zavrženje je utemeljilo z ugotovitvijo, da ne gre za predhodno vprašanje – vprašanje, pomembno za odločitev o dajatvenem delu zahtevka (tretji in četrti točki zahtevka), tožnik pa je izrecno zahteval, da se ta zahtevek obravnava zgolj kot vmesni ugotovitveni zahtevek. Tudi glede tega dela zahtevka ni mogoče pritrditi tožniku (in sodišču prve stopnje), da gre (zgolj) za vmesni ugotovitveni zahtevek. S tem, ko je tožnik postavil zahtevek za ugotovitev ničnosti na skupščini obravnavanih sklepov, je zahteval, da sodišče odločitev o tem vprašanju vzame v izrek sodbe. Gre za samostojen zahtevek, s katerim tožnik zahteva odločitev o prejudicialnem vprašanju, ne samo z učinkom v tej pravdi, ampak z učinkom pravnomočnosti. Odločitev o tem zahtevku ne bi pomenila samo rešitve za ta postopek pomembnega prejudicialnega vprašanja, ampak bi zavezovala tudi v morebitnih kasnejših pravdah oz. postopkih. Zato ni mogoče slediti tožniku, ki drugo točko zahtevka označuje za vmesni ugotovitveni zahtevek, s katerim bi bilo odločeno o za odločitev o prepovednem zahtevku pomembnem vprašanju. Kljub argumentaciji, da zahtevek šteje za vmesni ugotovitveni zahtevek, je sodišče prve stopnje zahtevek iz druge točke meritorno obravnavalo kot samostojen zahtevek in argumentiralo tudi zavrnitev in ne zgolj zavrženje tega dela zahtevka. Na 17. strani sodbe spodaj in 18. strani zgoraj je navedlo, da vsebina sklepov ni navedena; sklepi niso niti predloženi. Zato ni mogoče preizkusiti, ali urejajo digitalizacijo in remastering, ali neenako obravnavajo upravičence iz obdobja pred in po 28.4.1990 ali ameriške proizvajalce. Druga točka zahtevka je torej samostojen ugotovitveni zahtevek (ugotovitvena tožba), ki ga je treba zavrniti, saj tožnik ni izkazal, da sklepi posegajo v njegove materialne ali kakšne druge pravice. Kljub temu, da ga je sodišče prve stopnje zavrglo, pritožbeno sodišče v odločitev ne posega, saj pravni položaj tožnika ne bi bil prav nič drugačen, če bi bil zahtevek zavrnjen.

9Dodati velja, da tožnik povsem spregleda, da v civilnem postopku lahko zahteva pravno varstvo iz svojega razmerja s kolektivno organizacijo. Iz dikcije prvega odstavka 23. čl. Ustave RS je razvidno, da je sodno varstvo zagotovljeno vsakemu za varstvo njegovih pravic in dolžnosti. Oseba, o pravicah katere se odloča, je subjekt in ne objekt pravnega varstva. Tudi materialni predpis tožniku poseganja v razmerja drugih izvajalcev (ne njega osebno) s kolektivno organizacijo ne omogoča. Nadzor nad delovanjem tožene stranke, tudi nad njenim spoštovanjem pravil delitve, ki so seveda za toženo stranko obligatorna (predpisana so v 153. in 154. čl. ter drugem odstavku 130. čl. ZASP), lahko tožnik kot član tožene stranke uveljavlja tako, kot je to predvideno s 160. čl. ZASP. (3) Z možnostmi, ki jih predpisuje to zakonsko določilo, je tožnikova nadzorna funkcija izčrpana. S tožbo v civilnem postopku lahko tožnik zahteva varstvo svoje materialne pravice, torej v obsegu, kot se sklepi nanašajo nanj. Z zahtevo po presoji zakonitosti sklepov o delitvi dohodka tožnik prevzema funkcije pristojnega organa – Urada za intelektualno lastnino, kateremu je poverjen nadzor nad upravljanjem pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov (162. čl. ZASP). Ta pristojni organ lahko toženi stranki odredi, da odpravi ugotovljene kršitve, ali pa celo razveljavi izdano dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic. Zoper odločbo tega organa je dovoljen upravni spor. V tem primeru – torej šele po intervenciji s strani pristojnega organa – je pristojno odločati sodišče, vendar ne o zahtevi imetnika sorodne pravice ampak o tožbi kolektivne organizacije, ki ne soglaša z ukrepi, ki jih, lahko tudi zaradi varstva pravic izvajalcev, odredi pristojni organ.

10Pri argumentiranju zavrnitve dajatvenega dela zahtevka se je sodišče prve stopnje sklicevalo na materialna pravila Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) ter 101. čl. in 102. čl. Zakona o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU). Pritožba pravilno opozarja, da je toženčevo ravnanje treba preizkusiti na podlagi obeh pravnih aktov, tudi na podlagi 101. čl. in 102. čl. PDEU. Tudi tožena stranka, ki na podlagi dovoljenja pristojnega organa svojo dejavnost – v svojem imenu in za račun izvajalcev in proizvajalcev fonogramov upravlja sorodno pravico – opravlja nepridobitno, lahko krši konkurenčna pravila. Obravnavati jo je treba kot podjetje v smislu 1. točke 3. čl. ZPOmK-1, saj niti ta zakon niti PDEU kršitev pravil konkurenčnega prava ne veže zgolj na gospodarsko dejavnost. Stališče prvostopenjskega sodišča, da določbe konkurenčnega prava iz PDEU pri odločanju niso uporabljive, je zato razumeti kot ugotovitev, da ravnanje tožene stranke ne predstavlja kršitve, kakršna je s tem materialnim pravilom opredeljena, ne pa, da tožena stranka ne more biti predmet obravnave na osnovi določil PDUE. Do dejanskih vprašanj v zvezi z ravnanjem tožene stranke se je sodišče prve stopnje opredelilo, zato nedoslednost pri argumentiranju podlage za odločanje (materialnih pravil) na odločitev ni vplivala. Glede materialnega prava, na osnovi katerega je zaradi očitanih kršitev konkurenčnega prava treba preveriti ravnanje tožene stranke, torej pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku. Ne samo Sodišče EU, tudi Vrhovno sodišče RS se je že opredelilo, da kolektivna organizacija, ki upravlja tuje pravice (v svojem imenu in za tuj račun), lahko krši tako pravila ZPOmK-1 kot tudi PDEU. Vrhovno sodišče RS je potrdilo odločitev Urada za varstvo konkurence, s katero je bila ugotovljena kršitev obeh splošnih aktov (ZPOmK-1 in PDEU). (4)

11Tretjo točko zahtevka je sodišče meritorno obravnavalo in jo zato, ker iz zatrjevanih in izkazanih dejstev ne izhaja utemeljenost zahtevka, zavrnilo. Ni namreč ugotovilo dejanj, s katerimi bi tožena stranka tožnika neenakopravno obravnavala; zgolj s svojim stališčem (trditvami) glede vprašanja, ali pri digitalizaciji in remastringu obstoječih fonogramov prihaja do novih posnetkov, pa tožena stranka ne posega v tožnikove pravno varovane dobrine. Odločitev je pravilna in argumentacija, ki skupaj z razlogi za zavrnitev četrte točke zahtevka tvori celoto, je zadostna. Nepravilno se je sodišču prve stopnje zapisalo zgolj to, da je zahtevek (v delu, ki se nanaša na dejanja) nepopoln. Tudi v tem delu gre za popolno tožbo, saj bi v primeru, da bi bila le-ta formalno pomanjkljiva ali nerazumljiva, sodišče od tožeče stranke moralo zahtevati, da jo popravi (prva točka 108. čl. ZPP). Z navedbami o pomanjkljivostih, na katere je opozorila tožena stranka, sodišče v 14. in 15. točki obrazložitve utemeljuje zgolj svojo neaktivnost pri izvajanju materialno procesnega vodstva. Pritožbeno sodišče soglaša, da le-to ni bilo potrebno, saj je procesno dejanje tožene stranke opravilo vlogo, ki jo od sodišča zahteva 285. čl. ZPP. Na posplošeno in slabo substanciranost tožbe je namreč opozorila tožena stranka.

12Ni pa mogoče soglašati s trditvijo iz 18. točko obrazložitve, da je dajatveni zahtevek zavrnjen zaradi zavrženja prve in druge točke tožbenega zahtevka. Kot je že spredaj pojasnjeno, gre pri prvi in drugi točki zahtevka za (samostojna) zahtevka, katerih uspeh ni predpostavka za uspeh dajatvenega, prepovednega zahtevka. Ker je sodišče poleg tega, nesprejemljivega razloga, navedlo tudi druge razloge, ki utemeljujejo zavrnitev tega dela zahtevka, zgoraj navedeno nepravilno stališče na odločitev ni vplivalo.

13Tudi pritožbeno sodišče meni, da nestrinjanje tožnika z delitvijo nadomestil še ne kaže na zlorabo tožene stranke. Konkretnih ravnanj, s katerimi bi tožena stranka posegla v njegov pravni položaj in kršila pravila konkurenčnega prava, tožnik ni izkazal. Gola trditev, da je od uporabnikov zbrana nadomestila nepravilno delila, je presplošna. Pravilnik o delitvi nadomestil, zaradi katerega naj bi prišlo do tožnikovega neenakopravnega obravnavanja, remasteringa sploh ne omenja in ne postavlja definicije „ameriški fonogram“. Ta splošni akt ne vsebuje določil o tem, ali in kako mora tožena stranka pri delitvi nadomestil upoštevati remastering in fonograme ameriških proizvajalcev. Pravilnik nadomestil iz obdobja pred in po 28.4.1990 ne obravnava ločeno; ne predpisuje posebnega obravnavanja proizvajalcev fonogramov iz ZDA. Nerazumljivo je zato, kako naj bi bil z njegovimi določili tožnik spravljen v neenakopraven položaj. Iz določil Pravilnika ne izhaja, da tožnik ne bi bil obravnavan enakopravno, bodisi v razmerju do drugih izvajalcev, bodisi v razmerju do ostalih subjektov. Ureditev, ki jo tožnik izpostavlja (remastering oz. zniževanje nadomestil zaradi digitalizacije analognih fonogramov, obravnavanje proizvajalcev fonogramov iz ZDA), iz Pravilnika ni razvidna. Tudi zahtevku za opustitev očitanih dejanj – zniževanje nadomesti izvajalcem zaradi različnega obravnavanja glasbenih izvajalcev, ki so svoja dela posneli na fonogram pred ali po 28.4.1990, neustrezno obravnavanje izvajalcev v razmerju do proizvajalcev fonogramov iz ZDA – zato ni mogoče ugoditi. Konkretnih navedb, s katerim od sklepov, obravnavanih na skupščini izvajalcev dne 21.6.2011, ter kako naj bi bil tožnik neenakopravno obravnavan, tožnik ni podal. Sklepov ni niti predložil niti citiral njihove vsebine. Tožnik kot izvajalec ima svojo pravico do nadomestila oz. višino nadomestila možnost uveljaviti tudi s pisnim zahtevkom za naknadni obračun, naslovljenim na Strokovni svet zavoda. Na odločitev Strokovnega sveta se lahko pritoži (18. in 27. čl. Pravilnika). Da bi to možnost izkoristil, pa bi bilo varstvo neučinkovito, tožnik ne zatrjuje. Tožnik ima vpliv na delitev nadomestila: s sodelovanjem na skupščinah izvajalcev, preko svojih predstavnikov v svetu zavoda (12. čl. Statuta) in strokovnem svetu (42. čl. Statuta). Pravilnik o delitvi nadomestil, ki ga sprejme Svet Zavoda, odobri tudi skupščina izvajalcev, na kateri tožnik lahko sodeluje.

14Odločitev je razumljiva, v obrazložitvi navedeni razlogi odločitev ustrezno pojasnjujejo. Razlogi so jasni in med njimi nasprotja ni. Pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP zato ni utemeljen.

15Ker tožnik ni izkazal, da bi tožena stranka pri njegovem obravnavanju ravnala v nasprotju s pravili konkurenčnega prava – da bi zniževala njegova nadomestila, ki mu kot glasbenemu izvajalcu pripadajo, da bi ga obravnavala neenakopravno s proizvajalci fonogramov iz ZDA, neenakopravno z drugimi izvajalci in proizvajalci fonogramov – je zahtevek utemeljeno zavrnjen. Ni izkazano, da bi tožena stranka kakorkoli zlorabila svoj položaj, ali kako drugače kršila pravila konkurenčnega prava.

16Ker Pravilnik remasteringa in digitalizacije ne ureja, vsebina sklepov, s katerimi naj bi bil tožnik zaradi nepravilnega razumevanja in uporabe remasteringa pri delitvi nadomestil prikrajšan, pa ni znana, ni potrebe po tem, da bi se na Sodišče EU naslovilo vprašanje. „Ali remastering oz. digitalizacija obstoječega (analognega) posnetka pomeni, da je narejen nov fonogram v smislu 2. odstavka tretjega člena Direktive 2006/116/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12.decembra 2006?“

17Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena.

--------------

Op. št. (1): Pojem izvajalca je opredeljen s 118. čl. ZASP.

Op. št. (2): Kolektivno uveljavljanje pravic v določeni meri že sámo po sebi pomeni poseg v pravico glasbenega izvajalca.

Op. št. (3): 160. čl. ZASP (Nadzor članov) določa: (1) Vsak član kolektivne organizacije lahko zahteva, da v roku, določenem v statutu, dobi na vpogled letno finančno poročilo in poročilo njenega nadzornega odbora. (2) Najmanj desetina rednih članov lahko zahteva, da eden ali več neodvisnih izvedencev na stroške kolektivne organizacije pregleda njeno poslovanje, razen če je bil na podlagi te določbe v tekočem letu pregled že opravljen.

Op. št. (4): Z odločbo G 24/2011 z dne 27.1.2014 je Vrhovno sodišče RS odločalo o tožbi kolektivne organizacije zaradi izpodbijanja odločbe Urada RS za varstvo konkurence št. 306-35/2009-108 z dne 8.4.2011. Urad RS za varstvo konkurence je ugotovil, da je kolektivna organizacija kršila 9. čl. ZPOmK in 102. čl. PDEU.