VSL sklep Cst 572/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo upničin ugovor zoper sklep Okrožnega sodišča v Kranju St 2658/2013 z dne 24. 7. 2014, s katerim je Okrožno sodišče v Kranju izdalo sklep o soglasju k odstopu od vzajemno neizpolnjene Prodajne pogodbe št. 462-8/01 z dne 19. 3. 2009. Odločilo je, da upnica sama nosi svoje stroške v zvezi z ugovorom.

Upnica je v pritožbi zoper sklep uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka, s predlogom sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru upnice ugodi in predlog stečajne upraviteljice za izdajo soglasja k izjavi o uresničitvi odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe zavrne. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so kljub ugovornim navedbam upnice podani razlogi za soglasje k uresničitvi odstopne pravice pri Prodajni pogodbi št. 462-8/01 (v nadaljevanju: Pogodba), ki sta jo dne 19. 3. 2009 sklenila upnica kot prodajalka in stečajni dolžnik kot kupec in katere predmet je prodaja nepremičnine parc. št. 1869/2 k. o. x.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je pri sprejemu izpodbijanega sklepa ravnalo v nasprotju s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu, da je prekoračilo trditveno podlago stečajnega dolžnika in ni ustrezno upoštevalo dokazne vrednosti neprerekanih dejstev.

Pritožba utemeljeno opozarja, da upraviteljica v svojem predlogu res ni podala razlogov za odstop od Pogodbe v obliki primerjalnega izračuna stroškov, kaj za stečajno maso pomeni odstop od pogodbe in kaj vztrajanje pri njej. Vendar se višje sodišče pridružuje oceni sodišča prve stopnje, da utemeljitev, da bi bili z uresničitvijo odstopne pravice doseženi ugodnejši pogoji za plačilo upnikov (kar je po četrtem odstavku 267. člena ZFPPIPP zakonski pogoj za utemeljenost uresničitve dolžnikove odstopne pravice), iz upraviteljičinega predloga in njenih dodatnih pojasnil kljub temu dovolj jasno izhaja.

Eno temeljnih načel stečajnega postopka je zagotavljanje najboljšega poplačila terjatev upnikov v čim večjem obsegu ob hkratnem enakopravnem obravnavanju upnikov, ki so v razmerju do dolžnika v enakem pravnem položaju. Določilo 267. člena ZFPPIPP stečajnemu upravitelju (v nasprotju s splošnim pravilom iz 9. člena obligacijskega zakonika, da od pogodbe ni mogoče odstopiti) daje možnost, da z enostransko izjavo volje odstopi od vzajemno neizpolnjene pogodbe. Namen odstopne pravice je omogočiti, da se dosežejo ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov v skladu z namenom stečajnega postopka (četrti odstavek 267. člena ZFPPIPP). Zato sodišče da soglasje k uresničitvi odstopne pravice, če se z njeno uresničitvijo doseže ta namen. Praviloma je uresničitev odstopne pravice v skladu s tem namenom, če je predmet izpolnitve druge pogodbene stranke nedenarna dajatev ali storitev. Vse delovanje stečajnega dolžnika mora biti namreč usmerjeno k unovčevanju stečajne mase (Primerjaj uvodna pojasnila ZFPPIPP dr. Nine Plavšak, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 194 do 195). Za presojo upravičenosti odstopa od pogodbe glede na njegove učinke v smislu čim ugodnejših pogojev za poplačilo upnikov je zato po presoji višjega sodišča pomembno upoštevati tudi, kakšna je pogodbena obveznost dolžnika. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je obveznost stečajnega dolžnika denarna (plačilo kupnine v višini 9.877,19 EUR in plačilo pripadajočih zamudnih obresti), obveznost pritožnice pa izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1869/2 k. o. x. V obravnavanem primeru bi tako izpolnitev pogodbe povzročila, da bi bilo treba za nedenarno izpolnitev pritožnice opraviti denarno izplačilo iz stečajne mase in nato predmet nedenarne izpolnitve (nepremičnino) spet prodati zaradi unovčenja stečajne mase.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da bodo z uresničitvijo odstopa od pogodbe doseženi ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov. Pri tem se je pravilno oprlo na predlog stečajne upraviteljice, iz katerega izhaja, da glede na obstoječe finančno stanje stečajnega dolžnika ta ni sposoben izpolniti še neizpolnjenih pogodbenih obveznosti, ki bi jih stečajni dolžnik moral plačati kot stroške stečajnega postopka (torej pred poplačilom upnikov iz razdelitvene mase).

V zvezi z očitkom pritožbe, da bo v primeru odstopa od Pogodbe nastala zapletena zemljiškoknjižna situacija in bo stečajnemu dolžniku nastala škoda v višini 118.999,99 EUR višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je soglašalo z upraviteljico, da ne glede na sporno dejansko stanje, kdo uporablja nepremičnino parc. št. 1869/2 k. o. x, iz predloženih kupoprodajnih pogodb ne izhaja, da je stečajni dolžnik tedanjim kupcem odsvojil nepremičnino parc. št. 1869/2 k. o. x. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, bi morali kupci stanovanj v primeru, da so ocenili, da imajo njihove pogodbe napake, morebitne terjatve iz naslova napak prijaviti v tem stečajnem postopku, česar pa niso storili.

Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica ni z ničemer izkazala trditve, da bo v primeru uresničitve odstopnega upravičenja stečajni dolžnik na podlagi restitucijske dolžnosti dolžan vzpostaviti prejšnje stanje nepremičnine parc. št. 1869/2 k. o. x (npr. odstranitev asfalta in robnikov na parkirišču), kar bi predstavljalo dodaten strošek za stečajnega dolžnika na škodo stečajne mase.

Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Višje sodišče je zato pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep ( 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.