VDSS sklep Pdp 36/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zavrne ugovor tožnice z dne 16. 12. 2014 zoper plačilni nalog opr. št. Pd 417/2009 z dne 15. 12. 2014 in da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso v roku 15 dni od vročitve tega sklepa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje v znesku 494,00 EUR.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nasprotja z ustavnim načelom pravne države in z ustavno pravico do pravnega varstva ter ker je tožnici bila plačana sodna taksa za tožbo vrnjena. V pritožbi navaja, da med tožnico in toženo stranko teče spor glede nepravičnega načina obračunavanja plač, ki velja za vse visokošolske učitelje, zaposlene na Fakulteti A. in ne samo za tožnico. Zaradi navedenega se ta spor, skladno z določili Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, šteje za kolektivni delovni spor. Skladno s 57. členom ZDSS-1 se sodne takse v kolektivnih delovnih sporih ne plačujejo. Prav tako je tožnica za tožbo, ki jo je vložila 14. 7. 2009, poravnala sodno takso v višini 220,50 EUR, vendar ji je dne 19. 8. 2009 sodišče po njeni vlogi za vračilo sodne takse, kateri je sodišče ugodilo, plačano takso tudi vrnilo. Glede na to, da je bila tožnici sodna taksa na prvi stopnji celo vrnjena, ni razloga, da bi tožnica bila dolžna plačati sodno takso za pritožbo. Tožnica je glede na vrnjeno sodno takso upravičeno verjela, da gre za spor, v katerem se sodne takse ne plačujejo. Takšna odločitev sodišča pa je tudi v nasprotju s 25. členom Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pravnega varstva, saj je lahko stranki zaradi plačila sodne takse pravica do pravnega sredstva onemogočena. Odločitev o plačilu sodne takse ni diskrecijska pravica sodišča in si sodišče tekom spora ne more premisliti in se odločiti, da mora tožnica sodno takso plačati. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi v celoti ugodi in izpodbijan sklep spremeni tako, da ugovoru tožnice ugodi in plačilni nalog za plačilo sodne takse odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da sodišče prve stopnje ni pravilno tolmačilo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) in da se konkretni spor šteje za kolektivni delovni spor in zato skladno s 57. členom ZDSS-1 tožnica sodne takse ni dolžna plačati. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da konkretni spor ne predstavlja kolektivnega delovnega spora po določbah ZDSS-1, saj tožnica s tožbo zahteva plačilo prikrajšanja mesečnih plač v skupnem bruto znesku 23.694,18 EUR za obdobje od oktobra do 5. 7. 2009 ter obračun prikrajšanja mesečnih plač za obdobje od 5. 7. 2009 do vključno izdaje sodbe.

ZDSS-1 v 6. členu natančno določa vrste kolektivnih delovnih sporov in v 44. členu določa, da se postopek v kolektivnih delovnih sporih začne na predlog. V 45. členu določa udeležence postopka in sicer, da je udeleženec v postopku oseba, organ ali združenje, ki je vložil predlog (predlagatelj postopka) ter oseba, organ ali združenje, proti kateremu je predlog vložen (nasprotni udeleženec). Tožnica pa je pred naslovnim sodiščem vložila dne 15. 7. 2009 tožbo zoper toženo stranko Univerzo v B., C., v B., Fakulteta A. in uveljavlja denarni zahtevek. Ne gre za kolektivni delovni spor, kadar delodajalca v individualnih delovnih sporih toži večje število delavcev, kot to napačno zaključuje pritožba.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v konkretnem sporu ne gre za kolektivni delovni spor in zato tudi sodišče prve stopnje ni moglo pri plačilu takse upoštevati 57. člen ZDSS-1, torej da se sodne takse v kolektivnih delovnih sporih ne plačujejo.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da, ker tožnica ob vložitvi tožbe dne 14. 7. 2009 ni bila dolžna plačati sodne takse v višini 220,50 EUR ter ji je sodišče dne 19. 8. 2009 vrnilo že plačano takso, že iz tega izhaja, da tožnica ni dolžna plačati sodne takse za pritožbeni postopek. V času vložitve tožbe tožnice (14. 7. 2009) je veljal Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008), ki taksne obveznosti v individualnih delovnih sporih premoženjske narave ni določal. Ta obveznost je nastala šele z novelo ZST-1B (Ur. l. RS, št. 63/2013 z veljavnostjo 10. 8. 2013), ki v 2. točki 2. člena določa, da se takse plačujejo v postopku delovnih in socialnih sporov, razen, če za posamezne vrste postopkov v delovnih in socialnih sporih zakon ne določa drugače. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnica takse za pritožbo ni dolžna plačati, ker tudi ni plačala takse za tožbo. Po predhodnih in končnih določbah (prvi odstavek 26. člena ZST-1) se takse za postopek in dejanja glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona plačujejo po dosedanjih predpisih in dosedanji tarifi, ker pa je tožnica po uveljavitvi tega zakona vložila pritožbo, je nastala taksna obveznost po ZST-1B in sicer po tar. št. 2.3.2.1 tudi za postopek o pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari v individualnih delovnih sporih premoženjske narave.

Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.