2. člen ZST-1

Sodišče je odmerilo takso po tarifni št. 30010 ZST-1 zato, ker pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče ustavilo postopek, ker nobena od pravdnih strank v štirih mesecih od dneva, ko je nastalo mirovanje, ni predlagala nadaljevanje postopka, ni posebej taksirana, poleg tega pa tudi ni navedeno, da je takse prosta.

Taksna obveznost nastane v vsakem posameznem sodnem, konkretno izvršilnem postopku posebej oziroma ločeno, in to za vsako vlogo oziroma procesno dejanje, za katero Taksna tarifa ZST-1 tako določa. Čeprav ista stranka oziroma udeleženec, v konkretnem primeru tretji, nastopa v več izvršilnih postopkih in v zvezi s podobno ali isto dejansko ter pravno podlago, navedeno na nastanek taksne obveznosti v ničemer ne vpliva. Nasprotno pritožbeno stališče je pravno zmotno in nima nobene podlage v določbah ZST-1. Za nastanek obveznosti plačila sodne takse tudi ni odločilno, da je izvršitelj razpisal javno dražbo za vse izvršilne zadeve skupaj. Ker so na aktivni strani v posameznih izvršilnih postopkih različne stranke, pa so nenazadnje, kot izhaja že iz izpodbijanega sklepa, kljub podobni oziroma enaki dejanski in pravni podlagi tudi možne različne procesne situacije (odvisno od (ne)aktivnosti posameznega upnika) in s tem tudi različne odločitve o ugovorih ter predlogih tretjega za odlog izvršbe.

Določilo osmega odstavka 10. člena ZST-1 se sicer nanaša na taksne oprostitve, a tiste na podlagi zakona, ne pa na tiste na podlagi sodne odločbe. Če sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo, da je predlog za oprostitev (oziroma obročno plačilo ali odlog) plačila sodne takse za pritožbeni postopek potrebno zavrniti že iz razloga, ker se je izkazalo, da tožena stranka sredstva oziroma premoženje ima, da pa ni pojasnila, da ga ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo dolžne sodne takse in zakaj ne (in da se je izkazalo tudi, da je tožena stranka poslovno leto 2020 zaključila z bilančnim dobičkom v višini 145.488,73 EUR, trditev o tem, da bi se njeno finančno stanje v letu 2021 bistveno poslabšalo, pa ni podala), bi toženo stranko (kot le-ta v pritožbi pravilno opozarja, a se pri tem sklicuje na napačne določbe), skladno z določilom drugega odstavka 12.b člena v zvezi s petim odstavkom 12.a člena in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 v zvezi s prvim odstavkom 108. člena ZPP, moralo pozvati, naj predloži manjkajoče podatke ali pa samo po mednarodni poti preveriti stanje toženke na tem računu. Ker je tak postopek v obravnavanem primeru zaradi nepotrebnosti odpadel, pa

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje se na podlagi prvega odstavka 2. člena ZST-1 v postopkih o delovnih in socialnih sporih takse plačujejo, razen če gre za posamezne vrste postopkov o delovnih in socialnih sporih, ko zakon določa drugače. Tožnik je poleg zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja uveljavljal še druge zahtevke o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja in sicer zahtevke nepremoženjske narave (zahtevek za sklenitev pogodbe s točno določeno vsebino in zahtevek za izvedbo postopka pred komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi), kot tudi zahtevke premoženjske narave (plačilo 9.000,00 EUR zaradi prikrajšanja iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja ter 40.000,00 EUR iz naslova odpravnine).

Procesna dejanja, ki jih opravi procesno nesposobna stranka sama, nimajo učinkov in se ne upoštevajo. Četudi je vloga take osebe poimenovana kot pritožba, sodišče nima obveznosti, da bi tako vlogo procesno obravnavalo. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe, ki jo je samostojno vložil I. B. kot oseba, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, ni pravilna, saj ne glede na poimenovanje dejansko ne gre za pritožbo, o kateri bi sodišče moralo odločiti s procesnim sklepom. To pa pomeni, da tudi ne bi smelo vlagatelju procesno neupoštevnega pisanja naložiti v plačilo sodno takso za izpodbijani sklep.

Postopek o pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper sklep o zavarovanju ni posebej taksiran, ni pa tudi določeno, da bi bil ta postopek takse prost. V tem primeru se sodna taksa za pritožbo odmeri po Tarifni številki 30010 v višini 33,00 EUR.

Tožnica je v predlogu za obročno plačilo sodne takse le pavšalno navajala, da je upokojenka ter ima druge denarne obveznosti, pri tem pa niti dohodkov, niti višine drugih denarnih obveznosti ni konkretno opredelila in dokazov, kljub pozivu sodišča, ni predložila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno predlog tožnice za obročno plačilo sodne takse zavrglo.

Četudi je pritožnica vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti v zvezi s 503. členom ZGD-1 in vložila ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Celju III Cpg 26/2016 z dne 3. 3. 2016, pritožbeno sodišče meni, da ni razloga, da bi zaradi tega prekinilo postopek in odložilo odločanje v sporni zadevi do odločitve Ustavnega sodišča, ker meni, da gre pri 503. členu ZGD-1 za ureditev, ki družbeniku omogoča, da od drugega družbenika zahteva, da ta ravna v celoti skladno z zakonom in družbeniško pogodbo in s tem zagotovi, da družbenik izpolni svojo obveznosti, ki so nastale iz družbeniškega položaja. Gre za izpolnitev obveznosti družbenika do družbe, zato družbenik nastopa v svojem imenu in za račun družbe, cilj tožbe pa je, da se ohranja družbena disciplina, trdnost družbe in položaj enakih obveznosti družbenikov. Ker se tožba vlaga za račun družbe in ker je njen cilj izpolnitev v korist družbe, je zakonodajalec za to, da omogoči in olajša vlaganje družbeniških tožb, breme stroškov naložil družbi, ki bi sicer sama morala skrbeti za dosledno izvajanje obveznosti družbenikov, kar pa ni vselej lahko, ker gre pri družbah za omejeno odgovornostjo za družbenike, ki so bolj

Ker je bila taksa v plačilnem nalogu pravilno odmerjena, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor toženca.

Stranka predlog za oprostitev plačila sodnih taks lahko vloži kadarkoli, ne glede na to, da taksna obveznost še ni nastala. Sklep o morebitni oprostitvi, odlogu ali odobritvi obročnega plačila taks, učinkuje od dneva, ko je vložen predlog za oprostitev in za vse taksne obveznosti, ki so oziroma bodo nastale kasneje (prvi odstavek 13. člena ZST-1). Sklep o oprostitvi plačila taks lahko sodišče med postopkom razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati (tretji in četrti odstavek 13. člena ZST-1).

Samo dejstvo, da je bila tekom postopka prvotno tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra in je pravdo prevzel njen pravni naslednik (prevzemnik terjatve), na obveznost plačila ne vpliva. Taksna obveznost je namreč na prevzemnika prešla hkrati s prevzemom pravde. Na pravilnost izdanega plačilnega naloga ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka hkrati z ugovorom zoper plačilni nalog vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse. O njem sodišče prve stopnje ni moglo odločiti hkrati z odločitvijo o ugovoru zoper plačilni nalog, saj tedaj ta predlog (še) ni bil popoln. Povsem pravilno je zato tožečo stranko pozvalo naj ga dopolni in ji podalo jasna navodila, kako naj to stori (tretji odstavek 12. člena ZST-1). O predlogu za oprostitev bo torej odločalo v nadaljevanju postopka. Na odločanje o pravilnosti izdanega plačilnega naloga pa to nima nobenega vpliva. Pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo najprej odločiti o predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse tako niso utemeljene. Povsem nepovezane s predmetnim postopkom pa so navedbe, da se v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, takse n

Za pravilno uporabo materialnega prava, kar je v tem primeru ZST-1, je treba ugotoviti poleg plačilne zmožnosti pritožnice tudi višino sodne takse. Le ko sodišče pozna taksno obveznost zavezanca, lahko presoja tudi njegove plačilne zmožnosti. Sklepa ni mogoče preizkusiti, ker ni jasno, zakaj je sodišče vzelo tako visoke vrednosti spornega predmeta in še trem toženim strankam naložilo solidarno plačilo, drugotoženki pa samostojno delno plačilo sodne takse. V 1. členu ZST-1 in tudi v taksni tarifi ni posebej predpisan postopek po ZOPNI.

Tožnik je vložil tožbo zaradi diskriminacije pri zaposlovanju z odškodninskim zahtevkom. Ker obravnavani spor ni spor o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja, temveč gre za spor o pravici v zvezi z delovnim razmerjem ter premoženjski spor, se v takšnem postopku takse plačujejo (tožeča stranka je vložila tožbo za varstvo pravic pri izbiri na delovno mesto v vzgojno-izobraževalnem zavodu). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso.

Tožnica s tožbo zahteva plačilo prikrajšanja mesečnih plač v skupnem bruto znesku za sporno obdobje. Ker v tožničinem primeru ne gre za kolektivni delovni spor, pri vprašanju plačila sodne takse ni mogoče upoštevati določbe 57. člen ZDSS-1 (da se sodne takse v kolektivnih delovnih sporih ne plačujejo).

V obravnavanem primeru ne gre za spor v zadevi socialnega varstva, temveč za (klasičen) upravni spor v zvezi z ustavitvijo davčne izvršbe za izterjavo neplačanih prispevkov za samozaposlene. Področje socialnega varstva, za katerega so v ZST-1 predpisane nižje takse v upravnem sporu, je namreč ozko subsidiarno področje znotraj širše zasnovanega modela socialne varnosti, ki zajema le pravice, v obliki storitev in denarnih dajatev tistim, ki nimajo dovolj sredstev za preživljanje (sistem denarnih socialnih pomoči in socialnih storitev), kamor pa plačevanje prispevkov za samozaposlene v okviru sistema obveznih zavarovanj in njihova izterjava (po pravilih davčne izvršbe) ne spadata. Zato se v tem plača sodna taksa za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu v celoti.

Predmetni spor ni spor o sklenitvi, obstoju in prenehanja delovnega razmerja, temveč gre za spor o pravici v zvezi z delovnim razmerjem ter premoženjski spor, zato se v takšnem postopku takse plačujejo (tožnik je vložil tožbo za varstvo pravic pri izbiri na delovno mesto v vzgojno-izobraževalnem zavodu). V tej zadevi gre torej za spor v zvezi z neizbiro kandidata in ne za spor o obstoju delovnega razmerja in je zato tožnik sodno takso dolžan plačati.

Plačilo sodnih taks, to je taks za postopke pred sodišči,torej tudi pred upravnim sodiščem, ureja in določba Zakon o sodnih taksah in ne Zakon o upravnih taksah.

V postopku odločanja o obveznosti plačila sodne takse se sodne takse ne plačujejo. Novela ZST-1A ni izrecno predvidela možnosti pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog, vendar te pritožbe ni izrecno izključila kot nedovoljene. Ker se vprašanje dovoljenosti konkretne pritožbe pojavlja v zvezi s taksno obveznostjo, ki je nastala v izvršilnem postopku, je treba glede na določbo tretjega odstavka 1. člena ZST-1 uporabiti določbe ZIZ, ta pa v prvem odstavku 9. člena načeloma dovoljuje pritožbo zoper vsak sklep, izdan na prvi stopnji, in pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilni nalog izrecno ne izključuje.

ZST – 1, ki ureja postopek za plačilo in izterjavo sodne takse, dolžniku pravice do posebne pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče njegov ugovor zoper plačilni nalog zavrnilo, ne daje. Za postopek izterjave sodne takse in za pravno sredstvo zoper plačilni nalog, ZST-1 ne predpisuje obveznosti plačila sodne takse. Tako tudi ne predpisuje obveznosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sklep v postopku izterjave sodne takse (saj pritožbe tudi ne predvideva).

V 2. odstavku 36. člena ZST-1 je res določeno, da ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso za postopek in je v tem postopku uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke oziroma udeleženca v postopku, da mu povrne takso za ta postopek, vendar pa omenjena določba ne pride v poštev v stečajnem postopku. Zaradi specifične narave stečajnega postopka namreč ni mogoče določiti, katera stranka, oziroma stečajni upnik, je v tem postopku uspel, kot je to mogoče storiti na primer v pravdnem postopku. K pravilnosti takšnega stališča sili tudi določba 129. člena ZFPPIPP, ki določa, da mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti. Ne glede na določbo 4. točke 2. člena ZST-1, v skladu s katero se tudi v stečajnem postopku plačujejo sodne takse, pritožbeno sodišče meni, da je določba 129. člena ZFPPIPP lex specialis z ozirom na določbo 2. odstavka 36. člena ZST-1, ki se v predmetnem primeru tako ne uporablja.