VSL sodba I Cpg 1687/2014

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v razmerju med strankama razveljavilo učinke nakazila (asignacije) št. 003 z dne 28. 1. 2013, sklenjene med tožečo stranko, toženo stranko in K. d. o. o., za znesek 7.665,65 EUR, ter verižne kompenzacije z dne 31. 12. 2012, sklenjene med tožečo stranko, toženo stranko in K. d. o. o., za znesek 752,25 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 8.417,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe dalje (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 8.417,90 EUR za čas od 31. 12. 2013 do pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.413,34 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper to sodbo (v njenem ugodilnem delu) se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi ugotovitve, da sta izpolnjena tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti v skladu s 1. odstavkom 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožbene navedbe napadajo obrazložitev sodišča v zvezi z ugotovljenim subjektivnim pogojem izpodbojnosti. Pritožba namreč navaja, (1.) da je tožeča stranka svojo obveznost izpolnila na način, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi velja za običajno obliko, in da torej zakonska domneva po 3. odstavku 272. člena ZFPPIPP ni dokazana ter (2.) da tožena stranka ni vedela in ni mogla vedeli, da je dolžnik insolventen, kljub temu, da je ravnala v skladu z dolžno skrbnostjo gospodarskega subjekta.

6Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z dokazovanjem zakonske domneve iz 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP pravilno ocenilo pričanje direktorja tožene stranke. Ta je namreč izpovedal, da sta bili pravdni stranki ob sklenitvi posla prvotno izrecno dogovorjeni, da bo plačilo izvedeno v denarju, in da če bi že v začetku vedel, da bo prišlo do poplačila s pobotom ali čim podobnim, na posel sploh ne bi pristal. Na podlagi te izpovedi je sodišče pravilno zaključilo, da način plačila, kot je bil izveden med strankama, ni bil običajen. Tak način plačila je bil celo v nasprotju z izrecnim dogovorom. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da je potrebno pričanje direktorja razlagati v smislu, da je bil način plačila za toženo stranko manj ugoden, ne pa tudi neobičajen. Iz izpovedi direktorja tožene stranke je namreč jasno, da tožena stranka takšnega načina plačila kategorično ni želela, ne le, da ga je smatrala kot manj ugodnega.

7Ob tem se je sodišče tudi pravilno opredelilo do navedbe "način plačila: kompenzacija" na naročilnici št. LS 12100199 – UC z dne 20. 7. 2012 (priloga A4), ki jo je izdala tožeča stranka. Višje sodišče se strinja, da kljub zapisu na naročilnici ni mogoče spregledati izpovedi direktorja tožene stranke, ki je, kot izhaja iz zgornjega odstavka, nasprotna. Ne le, da tak način plačila ni bil dogovorjen, direktor je izpovedal celo, da je naročilnico prejel naknadno, ko je bila z njihove strani oprema že dobavljena, in da ni niti vedel, da jo bo izdala tožeča stranka. Mislil je namreč, da jo bo izdala K. d. o. o., ki je s tožečo stranko povezana in s katero so predhodno sodelovali. Ob tem se zapis na naročilnici izkaže za nerelevantnega, kot je to ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Pritožbene navedbe o tem, da se je sodišče prve stopnje do naročilnice napačno in nezadostno opredelilo, so zato neutemeljene.

8Pritožba pa opozarja tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da gre za običajen način plačila v smislu običajne prakse poslovanja med gospodarskimi subjekti v tej panogi, kar posledično zajema tudi pravdni stranki. Toženi stranki je sicer potrebno pritrditi v delu, ko navaja, da ZFPPIPP za izpolnitev zakonske domneve iz 3. odstavka 272. člena zahteva dokaz o eni od treh situacij: da gre za izpolnitev v obliki ali na način, ki po 1) poslovnih običajih, 2) uzancah ali 3) praksi, ki je obstajala med upnikom in stečajnim dolžnikom, ne velja za običajno obliko ali način izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. Povedano drugače, če bi tožeča stranka sicer uspela dokazati, da je bil tak način poslovanja neobičajen med pravdnima strankama, a bi bilo po drugi strani hkrati ugotovljeno, da je tak način poslovanja običajen v primerljivih poslih v pravnem prometu nasploh, zakonska domneva ne bi veljala. Toženi stranki gre pritrditi tudi v delu, ko navaja, da sta postala asignacija in verižna kompenzacija med gospodarskimi subjekti v slovenskem pravnem prometu vsaj v določeni meri običajna načina izpolnitve.(1)

9Vendar pa se tožena stranka v obravnavani zadevi ne more izogniti odgovornosti z navedbo, da sta asignacija in verižna kompenzacija običajna načina izpolnitve v pravnem prometu. Tudi če bi se postavili na stališče, da poslovni običaj glede primerljivih pravnih poslov tak način izpolnitve obravnava kot običajnega, ga v obravnavanem primeru derogira drugačen dogovor pravdnih strank, kot izhaja iz pričanja direktorja tožene stranke. Ker so pravila poslovnih običajev dispozitivne narave, lahko stranke pravilo poslovnih običajev vedno nadomestijo z vsebinsko drugačno rešitvijo vprašanja (tako Vesna Kranjc, Obligacijski zakonik, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, GV Založba 2003, str. 127). Četudi torej tak poslovni običaj obstaja, sta se stranki dogovorili drugače – za plačilo v denarju, možnost plačila z drugačnim načinom, kot je bila v konkretnem primeru verižna kompenzacija in asignacija, pa ni bila možen način poravnave terjatve tožene stranke.

10Ker je s tem tožeča stranka dokazala obstoj zakonske domneve po 3. odstavku 272. člena ZFPPIPP, je dokazno breme za dokazovanje, da tožena stranka ni vedela ali ne bi morala vedeti za insolventnost tožeče stranke, preloženo prav na toženo stranko. ZFPPIPP sicer ne predpisuje nobenega aktivnega ravnanja tožene stranke in ne določa, da mora za izpodbitje domneve tožena stranka tako ravnanje dokazati (prim. VSL sodba I Cpg 1352/2013 z dne 7. 11. 2013). Res ob vsaki zamudi s plačilom upniku še ni mogoče očitati, da bi ob tem moral vedeti za insolventnost dolžnika (prim. sodba VSL I Cpg 1239/2011 z dne 23. 1. 2013). Vseeno pa je potrebno zaključiti, da tožena stranka ni uspela izpodbiti zakonske domneve. Okoliščine zamude s plačilom v obravnavanem primeru namreč narekujejo drugačno odločitev. Direktor tožene stranke je namreč izpovedal, da se mu je ob zamudi s plačilom I. B., s katero se je glede posla dogovarjal, začela izmikati in ga napotila na druge zaposlene in da se je ob zamudi s plačilom zavedel finančnih težav tožeče stranke. Te izpovedi so pomembne predvsem ob dejstvu, da je račun št. 2012-00752 v znesku 13.833,17 EUR zapadel v plačilo 19. 10. 2012 (priloga A4), tožena stranka pa je bila v majhnem znesku 752,25 EUR delno poplačana po sklenjeni kompenzaciji (priloga A5) šele dobra dva meseca po tem (31. 12. 2012), v večjem delu 7.664,65 EUR pa s sklenitvijo asignacije št. 003 (priloga A6) šele dobre tri mesece po zapadlosti računa (28. 1. 2013). Kljub postopnim plačilom, za katera je sodišče že ugotovilo, da niso bila običajna med strankama, pa niti ni prišlo do popolnega plačila. Očitno je torej, da je tožena stranka kljub načelnemu nestrinjanju s takim načinom plačevanja želela priti vsaj do dela poplačila svoje terjatve. Vse navedeno pa so bile take okoliščine, ki so toženi stranki narekovale, da se prepriča o solventnosti tožeče stranke, kar bi moral storiti vsak povprečno skrben gospodarstvenik. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati, da je ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja in dokazati, da je na več možnih načinov skušala ugotoviti finančno stanje tožeče stranke in se prepričati o tem, da ni insolventna. Navedeno pa tudi pomeni, da je obstajalo dovolj okoliščin, ki bi toženo stranko morale voditi k podrobnejši preveritvi tožeče stranke, s tem pa je potrebno tudi zaključiti, da bi tožena stranka morala vedeti za insolventnost tožeče stranke v času sklepanja izpodbijanih pogodb. Ob tem pa je direktor tožene stranke izpovedal, da se s tem sploh ni ukvarjal.

11Na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke in načina plačevanja je tako potrebno zaključiti, da tožena stranka ni izpodbila zakonske domneve iz 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Ob tem tudi ni bistveno dejstvo, da v času, ko je prišlo do asignacije in verižnega pobota, bilance, ki bi izkazovale insolventnost tožeče stranke v letu 2012, še niso bile izdane.

12Ob povedanem se izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker višje sodišče v zvezi s pritožbo tožene stranke tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP in jih bo morala tožeča stranka nositi sama.

--------------------

(1) Na podobnem stališču gradi tudi sodba VSL opr. št. I Cpg 1001/2011 z dne 12. 2. 2013, ki izrecno opozori, da pri presoji običajnosti ni relevantna le praksa med pravdnima strankama, ampak tudi običaji v poslovnem prometu. Zaključi, da sta asignacija in verižna kompenzacija vsaj v določenih situacijah (oziroma v primeru pravnih poslov, podobnim tistemu, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama) običajen način izpolnitve.