VSRS sklep II Ips 207/2012

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožnik uveljavlja zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 130.000,00 EUR in za plačilo mesečne rente v višini 300,00 EUR od vložitve tožbe dalje, in sicer za škodo, ki jo je utrpel zaradi prometne nezgode.

2Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta toženki dokazali okoliščine o delni oprostitvi objektivne odškodninske odgovornosti in tožnikov soprispevek k nastanku škode ocenilo na 40 %, zato je glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo odločilo, da sta toženki dolžni tožniku plačati znesek 61.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2009 dalje do plačila, v presežku do vtoževanih 130.000,00 EUR s pripadki pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožbeni zahtevek za plačilo rente je zavrnilo v celoti.

3Sodišče druge stopnje je po opravljeni glavni obravnavi pritožbama toženk ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, pritožbo tožnika pa zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da drugi toženec ni odgovoren za nastalo škodo, saj sta toženki uspel dokazati okoliščine, ki drugega toženca kot imetnika nevarne stvari v celoti razbremenjujejo objektivne odškodninske odgovornosti.

4Tožnik je zoper drugostopenjsko odločitev pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka in po prvem odstavku 339. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3 in nadaljnji; v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da pritožbo toženk zavrne, pritožbi tožnika pa ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi celoten vtoževan znesek. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo določbo drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ). Štelo je, da je zgolj tožnik kršil cestno prometne predpise, prezrlo pa, da toženčeva vožnja pod vplivom alkohola predstavlja (hujšo) kršitev cestno prometnih predpisov. Napačno je štelo, da se niti povprečno skrben voznik ne bi mogel izogniti prometni nesreči, ker ne bi mogel pravočasno videti tožnika. Bistveni kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ju storilo sodišče druge stopnje, utemeljuje s tem, da je ugotovitev sodišča druge stopnje v točki 16 obrazložitve - da bi drugi toženec videl tožnika na razdalji 30 metrov, če bi ta hodil ob levem robu njegovega prometnega pasu, ne pa tudi, če bi hodil po vozišču od leve proti desni - nejasna in v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca cestno prometne stroke dr. C. Slednji je v poglavju 3.6 (možnosti za preprečitev prometne nesreče) zapisal, da svetlobni snop dobro osvetli objekte na razdalji do 30 metrov, kar pomeni, da bi voznik osebnega vozila ob običajni pozornosti lahko zaznal pešca na tej razdalji ali manj. V točki 2. tega poglavja je izračunal, da bi pri taki razdalji in danih pogojih ustavil vozilo z zaviranjem, če bi vozil s hitrostjo 46,9 km/h. V točki 3. tega poglavja pa je izračunal, da je bil voznik avtomobila od tožnika oddaljen 11,3 metrov, ko ga je opazil, do trčenja pa je trajalo točno 1,02 sekunde. Vse to je ponazoril na sliki št. 5, kjer je razvidno, da je bil tožnik takrat že na voznem pasu, po katerem se je peljal drugi toženec. Nadalje istovrstno kršitev postopka utemeljuje tudi s tem, da je zaključek sodišča druge stopnje v točki 18 - da drugi toženec ni mogel predvidevati ravnanja tožnika in se njegovim posledicam izogniti, saj tožnik na razdalji 30 metrov, ko bi drugi toženec avto lahko ustavil, ni bil viden - v nasprotju z zgoraj opisanim, da je drugi toženec tožnika zagledal na razdalji 11,3 metra, a v času 1,02 sekunde ni reagiral. Nejasna in v nasprotju s splošno znanimi dejstvi je tudi odločitev sodišča, da mnenja o vplivu alkohola na voznika ne more podati izvedenec cestno prometne stroke, pa tudi da alkoholiziranost drugega toženca na odločitev ne more vplivati. Splošno znano je, da vožnja pod vplivom alkohola podaljšuje reakcijski čas, oži vidno polje, zmanjšuje koncentracijo, pojavijo se motnje vidnega polja in drugo, kar bi sodišče moralo upoštevati in s temi dejstvi oceniti vpliv alkohola kot vzrok za nezgodo. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo drugi odstavek 153. člena OZ. V postopku je namreč ugotovljeno, da je drugi toženec vedel, da tožnik na kraju nezgode večkrat prečka cesto, drugi toženec pa je to dejstvo sam večkrat poudaril, ko je bil zaslišan, kar izključuje uporabo omenjene določbe. Nadalje se revident sklicuje na odločbo v zadevi II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011, v kateri je šlo za podoben škodni dogodek, v njej pa je pojasnjeno, da vozniku res ni mogoče očitati neskrbnosti oziroma krivde za nesrečo in tudi tega ne, da bi se posledicam tožnikovega (pešec) dejanja moral in mogel izogniti, vendar pri objektivni odgovornosti ne gre za to, da je imetnik nevarne stvari kriv za škodni dogodek, pa tudi neizogibnost sama po sebi še ni dovolj; če oškodovančevo dejanje ni bilo nepričakovano, ni popolne oprostitve odgovornosti. V ostalem revident ponavlja očitke, ki jih je uveljavljal v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (očitki o prenizko odmerjeni odškodnini za posamezne oblike škode in o neutemeljeni zavrnitvi zahtevka za plačilo mesečne rente).

5Sodišče je revizijo vročilo nasprotnima strankama. Prva toženka nanjo ni odgovorila, drugi toženec pa v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da nesreče ni mogel predvideti in se posledicam nezgode ni mogel izogniti. Dejstvo, da je vozil pod rahlim vplivom alkohola, ni vplivalo na nesrečo, saj je tudi povsem trezen udeleženec ne bi mogel niti predvideti niti preprečiti, kar je zaključil tudi izvedenec dr. N. Č. v postopku Kpd 46/2008. Revident nepravilno in drugače povzema izvedensko mnenje dr. C.: izvedenec ni zapisal ne izjavil, da je drugi toženec tožnika opazil, ko je bil ta oddaljen od vozila 11,3 m, temveč je poudarjal, da je bilo v danih pogoji tožnika praktično nemogoče zaznati, da se je tožnik v trenutku, ko je drugi toženec zaznal nevarno situacijo, nahajal na razdalji 1,42 m od mesta trčenja in da se je tožnik gibal polovico počasneje, kot pa bi se glede na starost lahko. Sodišče druge stopnje je pravilno povzelo izvedensko mnenje in ga povezalo z drugimi dokazi. Nadalje navaja, da ni mogel pričakovati in predvideti, da mu bo v temi, z drugega voznega pasu pred avto priletel pešec, četudi mu je bilo znano, da se tožnik na tem delu cestišča občasno giblje z nezanesljivo hojo.

6Revizija je utemeljena.

7Izpodbijana sodba izhaja iz objektivne odgovornosti drugega toženca, ker je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo (drugi odstavek 131. člena OZ), in zaključka o njeni polni oprostitvi (drugi odstavek 153. člen OZ). Po enotni in ustaljeni sodni praksi(1) je za izključno oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila po drugem odstavku 153. člena OZ potrebno dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), da je bilo dejanje oškodovanca nepričakovano in da se posledicam tega dejanja imetnik motornega vozila ni mogel izogniti ali jih odstraniti. Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme. Izhodišče za presojo, ali je dejanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano in (ne)preprečljivo, je objektivno in abstraktno. Merilo za presojo je posebej skrben človek. Če toženec nepričakovanosti in neprepričljivosti ne dokaže, pa se svoje odgovornosti lahko delno oprosti po tretjem odstavku 153. člena OZ, če dokaže, da je oškodovanec deloma kriv za škodo, torej da je deloma prispeval k nastanku škode.

8Revident utemeljeno opozarja na zmoten materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje o nepričakovanosti tožnikovega dejanja. Sodišče ga je utemeljilo s tem, da drugemu tožencu ni mogoče očitati nezadostne pozornosti in pazljivosti, saj je vozil v koloni s hitrostjo nižjo od predpisane (da torej ni kršil cestno prometnih predpisov) in da mu že zato ni mogoče očitati nedovoljšnje pazljivosti, ker je vedel, da se po tem delu cestišča večkrat giblje tožnik z nezanesljivo hojo. Kot je pravilno izpostavil že revident, krivda drugega toženca za popolno oprostitev njegove objektivne odgovornosti ni pravno relevantna. Pri objektivni odgovornosti namreč ne gre za to, ali je imetnik nevarne stvari kriv za škodni dogodek; zanjo je značilno, da krivda ni predpostavka za njen obstoj, zato jo zakon poimenuje kot „škoda ne glede na krivdo“ (primerjaj drugi in tretji odstavek 131. člena OZ)(2) in zato ne za obstoj ne za polno oprostitev objektivne odškodninske odgovornosti samo po sebi ni pravno pomembno, ali je bil drugi toženec pri vožnji dovolj pozoren in pazljiv oziroma da ni kršil cestno prometnih predpisov. Poleg tega sodišče druge stopnje pri presoji nepričakovanosti tožnikovega dejanja ni sledilo stališču ustaljene sodne prakse, da je izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo nepričakovano, objektivno in abstraktno, nepričakovanost škodnega dogodka pa se presoja po najstrožjem merilu tj. po merilu skrajne skrbnosti. Pri tem se namreč ne sprašujemo, kot je to storilo sodišče druge stopnje, ali je bilo oškodovančevo dejanje pričakovano za konkretnega voznika in v konkretnih okoliščinah, niti ali je bilo pričakovano za povprečno skrbnega voznika, pač pa, ali je bilo pričakovano za posebej skrbnega voznika. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu, med katerimi izstopata zlasti čas in kraj prometne nesreče (10. 12. 2007, delovni dan, zvečer ob 19.45 uri, v naselju V., v bližini dveh križišč, v oblačnem, a suhem vremenu in v temi), po presoji revizijskega sodišča izključujejo nepričakovanost dejanja, kakršno je bilo tožnikovo. Posebej je treba poudariti, da v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev, torej ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva. To, da pešec zvečer na delovni dan, v naselju in v bližini dveh križišč, na področju, kjer nima na voljo pločnika, v bližini pa ni označenih prehodov za pešce, prečka cesto, ni nekaj neobičajnega, izrednega, skratka nepričakovanega. Takšno dejanje ni (objektivno) nepredvidljivo niti tedaj, ko je storjeno v okoliščinah, kot so ugotovljene v konkretnem primeru, ko je tožnik prečkal cestišče z leve strani proti desni gledano v smeri vožnje drugega toženca. Ker že glede na navedeno niso podani pogoji za polno oprostitev odgovornosti, je razpravljanje o pravilnosti drugih zahtevanih pogojev, tj. zaključku sodišča druge stopnje o nepreprečljivosti nastanka škode, nepotrebno. Revizijsko sodišče se zato ni opredelilo do v tej zvezi uveljavljanih bistvenih kršitev postopka in očitkov o pomembnosti okoliščine o alkoholiziranosti drugega toženca.

9Ker sodišče druge stopnje zaradi opisane zmotne materialne presoje sodbe sodišča prve stopnje ni preizkusilo v celoti, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP), da o pritožbah obeh pravdnih strank odloči z vidika določb o delni oprostitvi objektivne odgovornosti v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ. Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Prim. odločbe II Ips 556/2006 z dne 29. 1. 2009, II Ips 700/2007 z dne 25. 11. 2010, II Ips 515/2003 z dne 16. 9. 2004.

Op. št. (2): Prim. odločbo II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011, ki poudarja, da objektivna odgovornost ne temelji na odgovornosti za protipravno ravnanje, temveč na odgovornosti za vzrok (zato tudi kavzalna odgovornost); njen izvor je (med drugim) v objektivnih okoliščinah na strani oškodovalca, ki se tičejo vezi med njim in nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo. Je posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni moč imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati. Tako kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka navadno kar obsežne škode.