VSL sklep I Cp 2479/2014

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot pripadajoče zemljišče k stavbi z ident. št. ... določilo zemljiški parceli št. 19/9 in 19/34, obe k. o. X,(1) kot splošna skupna dela, ki sta v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov navedene stavbe. Odredilo je, da se sklep izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti. Odločilo je še, da udeleženci krijejo svoje stroške postopka.

2Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da predlog zavrne oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, da je arbitraren in neobrazložen. Parcela št. 19/9 ni bila zajeta s prvotnim predlogom predlagateljev. Tudi iz navedb in izpovedb predlagateljev ne izhaja, da bi bila ta zemljiška parcela namenjena neposredni redni rabi stavbe, pač pa je dejansko namenjena izključni rabi predlagatelja I. H. Prav tako se sodišče ni opredelilo do okoliščine, da so predlagatelji šele naknadno po prejemu izvedenskega mnenja sodnega izvedenca (ki je deloval preko postavljene naloge in izven predloga predlagateljev) predlog razširili tudi na parcelo št. 19/9. Sodišče je arbitrarno in vsebinsko nepojasnjeno zavrnilo trditve nasprotnega udeleženca, da je že iz lege in oblike parcele na prvi pogled jasno, da ni potrebna za redno rabo stavbe, kar še toliko bolj velja ob dejstvu, da je na severni strani že izvedenec označil oziroma izločil del parcele št. 19/34, ki je nepotrebna in ne predstavlja pripadajočega zemljišča k stavbi. Iz izpovedb predlagateljev ne izhaja, da bi bil predmetni del parcele št. 19/34 nujen za redno koriščenje stavbe. Tudi sodišče ne obrazloži, zakaj šteje, da je ta precej oddaljen del parcele nujen za redno uporabo stavbe. Zgolj zaradi dejstva, da predlagatelji parkirajo svoja vozila na severnem delu parcele št. 19/34, predmetnega zemljišča ni mogoče označiti kot pripadajoče zemljišče, saj v času gradnje niso bile predvidene parkirne površine. Sodišče bi moralo pri odločitvi upoštevati standarde oziroma okoliščine v času gradnje objekta in ne zgolj aktualno rabo prostora. Samo zato, ker je na delu parcele št. 19/34 (skrajni severni del) tehnično mogoče vrisati še šest parkirnih mest, še ni mogoče zaključiti, da predlagateljem to zemljišče pripada brezplačno na podlagi samega zakona. Sodišče ni ustrezno pojasnilo, zakaj je kot pripadajoče zemljišče določilo parcelo št. 19/9, ne pa tudi zrcalne, vzhodno ležeče parcele št. 20, ki je od stavbe predlagateljev oddaljena le nekaj centimetrov. Že upoštevaje dejstvo, da so predlagateljem po samem zakonu neodplačno in avtomatično pripadle določene pravice tudi na (družbenem) zemljišču okoli stavbe, je treba pravice predlagateljev razlagati restriktivno. Sodišče je predlagateljem dodelilo v last obsežno in selektivno odbrano zemljišče okoli stavbe, čeprav to zemljišče bistveno presega pravni standard ˝potrebnosti za redno rabo˝ in čeprav predlagatelji niso odkupili niti posameznih delov tega zemljišča (parc. št. 19/9).

3Predlagatelji so odgovorili na pritožbo in predlagali njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Predlagatelji so s prvotnim predlogom zahtevali, da sodišče kot pripadajoče zemljišče k stavbi določi parc. št. 19/34, k. o. X, med postopkom pa so predlog razširili tudi na parc. št. 19/9, k. o. X. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 12. 2011 dopustilo spremembo predloga, saj je (pravilno) ocenilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med udeleženci (prvi odstavek 185. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP).(2) Predlagatelj v predlog sicer ni dolžan vključiti „zahtevka“ oziroma ni dolžan predlagati, kako naj sodišče odloči, mora pa predlog vsebovati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči (21. člen ZNP). V takšnem obsegu je sodišče na predlog tudi vezano. V konkretnem primeru je bilo torej sodišče prve stopnje dolžno odločiti o določitvi oziroma ugotovitvi pripadajočega zemljišča na tisti nepremičnini, ki so jo predlagatelji v predlogu navedli (parc. št. 19/34 in parc. št. 19/9) in ne morda kateri drugi (parc. št. 20), kar je nasprotnemu udeležencu pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi sicer ima izpodbijani sklep razloge o vseh odločilnih dejstvih ter je skrbno in pregledno obrazložen, zato je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, povsem neutemeljen.

6Pravno podlago za odločitev v zadevi predstavljajo določbe Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe (tretji odstavek 7. člena ZVEtL). V konkretni zadevi gre za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, zato je treba uporabiti 30. člen ZVEtL. Šesti odstavek 30. člena ZVEtL določa, da v primeru, ko pripadajoče zemljišče še ni določeno s pravnomočno odločbo, sodišče določi zemljišče, ki je namenjeno za redno rabo stavbe na podlagi prostorskih aktov in upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih dovoljenj, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti: 1. tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, 2. preteklo redno rabo zemljišča ter 3. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali v času gradnje stavbe (četrti odstavek 7. člena v zvezi s šestim odstavkom 30. člena ZVEtL). Pri presoji utemeljenosti pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je ugotovitev oziroma določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL dokončna rešitev z učinki materialne pravnomočnosti in ni naknadne poti za udeleženca postopka (po vzoru postopka za vzpostavitev etažne lastnine). Imajo pa to pot na razpolago tisti, ki v postopku niso sodelovali in o njem niso bili obveščeni.(3)

7V postopku pred sodiščem prve stopnjeje je bilo ugotovljeno, da prostorski akti in upravna dovoljenja, na podlagi katerih je bila zgrajena stavba, niso dosegljivi, zato je bilo treba pri ugotovitvi pripadajočega zemljišča upoštevati kriterije iz četrtega odstavka 7. člena v zvezi s šestim odstavkom 30. člena ZVEtL (pretekla raba, stanje v naravi, pravila stroke). Sodišče je predlogu predlagateljev v celoti ugodilo in odločilo, da predstavljata (celotni) parceli št. 19/9 in 19/34, k. o. X, pripadajoče zemljišče k stavbi v solasti predlagateljev. Takšna odločitev je po presoji pritožbenega sodišča (iz razlogov, ki sledijo) preuranjena, ker sodišče z izvedencem ni ugotovilo urbanističnih standardov in tehničnih meril v času gradnje objekta v navedenem prostorskem območju, ki so odločilna dejstva za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi.

8Pripadajoče zemljišče je esencialni prostor obstoječega objekta, brez katerega objekt ne more obstati in delovati kot zaključena celota. Gre za pravni standard, ki ga mora v konkretnem primeru napolniti sodišče, upoštevaje zakonsko določene kriterije (pretekla raba, stanje v naravi, pravila stroke). Sodišče prve stopnje bi v konkretnem primeru moralo v postopek pritegniti sodnega izvedenca urbanistične stroke, da v okviru pravil stroke pove, kaj je bilo glede na urbanistično zasnovo gradnje namenjeno redni rabi stavbe in bi zato lahko šlo za pripadajoče zemljišče k stavbi.(4) Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izvedenskega mnenja v delu, v katerem je ocena obsega pripadajočega zemljišča na podlagi prostorskih aktov, veljavnih v času odločanja. Upoštevalo je izvedensko mnenje le v delu, v katerem je izvedenec pojasnil postopke parcelacije oziroma prikazuje zasedenost prostora z objekti in parcelnimi mejami, kar pa ne zadošča za prepričljivo ugotovitev, ali sporni parceli predstavljata funkcionalno zemljišče, ki pripada predlagateljem kot lastnikom etažirane zgradbe. Zgolj ugotovitev sodišča, da imajo etažni lastniki določeno (daljše) časovno obdobje zemljiški parceli v izključni uporabi (kar je sodišče ugotovilo na podlagi ogleda in izpovedb predlagateljev), samo po sebi še ne zadošča za ugotovitev, da sta zemljišči v celoti nujno potrebni za redno rabo stavbe, ob upoštevanju pravil stroke. Tudi ugotovitev sodišča, da predstavljata sporni parceli v naravi zaključeno celoto, še ne omogoča takšnega prepričljivega zaključka. Pri določitvi oziroma ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča je treba upoštevati urbanistično zasnovo (ureditev) soseske oziroma umeščenost objekta v prostor, za kar pa je potrebno strokovno znanje urbanistične stroke.

9Ugotovitve (vsakega) izvedenca se seveda dokazno ocenijo ob upoštevanju drugih dokazov (kot je to storilo prvo sodišče glede dejanske rabe in namembnosti zemljišča), vendar šele kombinacija in dokazna ocena vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj lahko da prepričljivo končno odločitev, katero pripadajoče zemljišče (oziroma del) pripada stavbi. Ker je sodišče, ki je vodilo postopek do razdružitve zadev, dalo zmotna navodila izvedencu glede ugotovitve pripadajočega zemljišča, navedenega mnenja ni mogoče upoštevati, kljub sicer argumentiranim in skrbno obrazloženim razlogom sodišča prve stopnje, ki z veliko verjetnostjo potrjujejo, da parc. št. 19/9 predstavlja funkcionalno zemljišče. Posebej sporna pa je odločitev, da celotna parc. št. 19/34 predstavlja funkcionalno zemljišče, saj pritožba utemeljeno izpostavlja, da to dejstvo tudi iz izvedenskega mnenja ne izhaja, glede parc. št. 19/9 pa izpostavlja, da je v izključni rabi le enega etažnega lastnika, odločilna pa je pritožbena navedba, da prvo sodišče v postopku ni ugotovilo strokovnih standardov in okoliščin v času gradnje, ki so pravna podlaga za določitev pripadajočega zemljišča.

10Pritožbeno sodišče je zato pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Izhodišča, ki jih bo moralo upoštevati ob ponovnem odločanju, so navedena že v dosedanji obrazložitvi.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

------

Op. št. (1): V nadaljevanju parc. št. 19/9 in 19/34.

Op. št. (2): Pritožba ne nasprotuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje, da se dopusti sprememba predloga.

Op. št. (3): dr. Ana Božič Penko: ZVEtL, Pravosodni bilten št. 4, letnik 2013, stran 131.

Op. št. (4): Prim. Urška Klakočar Zupančič, Določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL, PP, št. 43/2011; Jana Malenšek, Naloga izvedenca urbanistične stroke pri določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. januarjem 2003, PP, 2013, št. 19, str. 8; prim. tudi I Cp 594/2014.