VSL sklep II Cp 1140/2014

I. Pritožba tožečih strank se zavrže.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (točki I in III) razveljavi in zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Tožeče stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v korist gospodujočega zemljišča parc. št. 468 k. o. Y (ID znak: 001), ki je v lasti tožnikov obstaja služnostna pravica dostopa in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti, ki poteka po parc. št. 269/2 k. o. X (ID znak: 002), preko služečega zemljišča parc. št. 275/3 k. o. X (ID znak: 003)(1) , ki je v lasti toženke, do parc. št. 272/6 k. o. X (ID znak: 004), za redne preglede in redna čiščenja vodotoka, redne preglede vodne pregrade in redna in nujna vzdrževalna dela na nepremičnini parc. št. 468 k. o. Y(2) in na njej stoječih vodnih objektov (točka I), kar so tožniki zahtevali več, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe, je prvo sodišče zavrnilo (točka II) ter še odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (točka III).

2Tožniki so po pooblaščencu zoper zavrnilni del sodbe vložili pritožbo dne 27. 12. 2013 zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču so predlagali, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje(3) .

3Toženka vlaga laično pritožbo, v kateri navaja, da tožniki nimajo služnostne pravice preko služečega zemljišča parc. št. 275/3 k. o. X, ki je v lasti toženke. Tudi če bi tožniki lahko prihajali preko parc. št. 269/2, ki je v lasti M. D., obstaja pravnoformalna ovira, ker so med javno potjo in parc. št. 269/2 ter služečim zemljiščem parcele, ki niso v lasti pravdnih strank in tožniki na teh parcelah nimajo služnostne pravice. Med pravdnimi strankami je bilo sporno, ali so tožniki dejansko izvrševali služnost na zatrjevani način. Prvo sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da ne obstajajo zadostni dokazi za dvajsetletno neprekinjeno izvrševanje služnosti. Sodnica je v postopku poudarjala, da tožniki niso dokazali kontinuitete, ki je potrebna za pridobitev služnosti, kar je izpostavila še na zadnji obravnavi, sodba pa je zavzela nasprotno stališče v korist tožnikov. Prvo sodišče je ugotavljalo, ali so tožniki od 3. 11. 1989 do 4. 11. 2009 uporabljali pot, ki poteka po zemljišču toženke, za vzdrževanje Krišljevega jezu na parc. št. 468 k. o. Y. Prvo sodišče v obrazložitvi sodbe dejanske ugotovitve gradi na izpovedbah tožnikov, ki jih šteje kot verodostojne, ker so skladne, taka sinhroniziranost tožnikov v vseh izjavah pa objektivnemu opazovalcu kaže na neverodostojnost, saj se toliko različnih oseb kot je tožnikov, ne more po več kot dvajsetih letih natančno enako spominjati, razen če se niso podrobno uskladili pred pričanjem. Nobena od nezainteresiranih prič, ki živijo ob sporni poti ni potrdila navedb tožnika, celo ne D. K., ki je v sorodu z enim od tožnikov, ki bi lahko opazila številne aktivnosti tožnikov v zvezi z uporabo poti, pa jih ni, saj se ni spominjala, da bi videla peljati tovornjake po poti v zadnjih dvajsetih letih; enkrat je videla le kolesnice bagra. Tudi J. B. nikoli ni videl nikogar uporabljati poti, nikoli ni videl, da bi po tej poti vozil bager ali kakšen kamion. Priča tožnikov V. B. je izpovedal, da je Vodnogospodarsko podjetje v času njegove zaposlitve od 1986 do 2004 obnavljalo K. jez in čistilo strugo kot pooblaščenec države, strugo v obdobju od 1995 do 2005 pa je čistilo SGP T. Navedeni dokazi potrjujejo, da tožniki niso dokazali kontinuitete služnosti med leti 1989 in 2005, ker so dela v jezu in strugi opravljale druge družbe, ki niso pravne prednice tožnikov in niso povezane s tožniki. Za čiščenje struge je bilo potrebno dovoljenje, tožniki pa so priložili dokument z dne 3. 11. 2005, ki izkazuje njihove koncesijske pravice šele od 2005 dalje, kar se ujema tudi s pričevanjem V. B. Šele od 25. 8. 2009 je določen odsek vodotoka, na katerem imajo tožniki upravičenje. ARSO jim je naložil, da morajo pravnoformalno pridobiti služnostne pravice v dokumentu določenega vplivnega območja, kar je razlog za vložitev tožbe na ugotovitev služnostne pravice na podlagi priposestvovanja, ki je za tožnike najcenejši način, da bi prišli do formalnopravno vpisane služnostne pravice. Tožniki so predložili listinske dokaze glede čiščenja reke in vzdrževanja jeza le za leta 2003, 2005, 2006, 2008 in 2009. Račun za beton iz leta 1989 je lahko namenjen čemur koli znotraj privatnega ali gospodarskega omrežja tožnikov, še posebej, ker je v tistem obdobju jez po pričevanju V. B. obnavljalo Vodnogospodarsko podjetje, ne pa tožniki. Pravna prednica toženke I. O. ni nikomur dala služnostne pravice, saj je to bilo proti njenim principom. Če bi pokojna mati toženke vedela, da kdorkoli poskuša služnost izvajati, bi mu to preprečila. To potrjuje tudi dokument Vodnogospodarskega podjetja v spisu, ko je podjetje delalo na K. jezu in je potrebovalo prevoz preko služečega zemljišča. Nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, ker se je sodnica na ogledu parcel na terenu odločila, da si parc. št. 278 ne bo ogledala, čeprav je takšen predlog dala toženka. Parc. št. 278 je bila v letih 1989 do 1995 edina pot, po kateri so delovni stroji lahko prišli do jezu. V navedenem obdobju nobeno vozilo ni vozilo preko služečega zemljišča. Dokument iz leta 1980 dokazuje, da je Krišljev jez obnavljalo Vodnogospodarsko podjetje in da se je za potrebe dovoza do jezu uporabljala parc. št. 278 in ne služeče zemljišče, kot to trdijo tožniki. Situacija na terenu 2013 je drugačna kot je bila leta 2009, ko so tožniki vložili tožbo in povsem drugačna v letih med 1989 in 2009. Šele po vložitvi tožbe so tožniki začeli pospešeno širiti in utrjevati sporno pot. V zemljiško knjigo je vpisana javna pot po parc. št. 852/4 vse do struge reke in Krišljevega jezu, česar prvo sodišče v sodbi ne upošteva. Po navedeni poti je direkten dostop do nekdanje elektrarne H. Č., ki je bila zgrajena 1991. Navedena priča zanika obstoj javne poti preko svojih parcel in zatrjuje, da je vozil drugje do svoje elektrarne, vendar ne razloži, zakaj si je podaljšal in otežil dostop do svojega objekta, če je bil možen dostop direktno po njegovem zemljišču. Tožniki na zaslišanju niso vedeli, da je stara hiša G. stala na povsem drugem mestu kot sedanja nedokončana gradnja, kar dokazuje, da nobenega od tožnikov ni bilo blizu služeče parcele. Tožnikom ni poznano dejansko stanje toženkine in sosednje parcele pred letom 1995, zato ne morejo trditi, da so vozili od leta 1989.

4Pritožba tožnikov se zavrže. Pritožba toženke je utemeljena.

5Pooblaščenec tožečih strank je prejel sodbo sodišča prve stopnje 6. 12. 2013, pritožbo pa so tožniki po pooblaščencu vložili 27. 12. 2013. Rok za pritožbo je bil petnajst dni, pritožbeni rok pa se je iztekel 23. 12. 2013, ker je bila zadnji dan roka 21. 12. 2013 sobota. Ker pritožba ni bila vložena pravočasno, jo je pritožbeno sodišče zavrglo kot prepozno (prvi odstavek 352. člena Zakona o pravdnem postopku(4)). Očitna pisna napaka v imenu tretje tožnika v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila popravljena s popravnim sklepom, ni relevantna okoliščina, ki bi opravičevala podaljšanje pritožbenega roka.

6Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbi toženke v delu, v katerem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je pot po služečem zemljišču, ki je v lasti toženke, kakršna je tudi danes, v enakem obsegu in stanju napravila že Vodnogospodarska skupnost v letih 1985 - 1986, ko je obnavljala K. jez. Tega dejstva ne ovržejo trditve, da pravna prednica toženke nikoli ne bi dopustila gradnje takšne poti za potrebe služnosti in da je bila pot narejena za potrebe služečega zemljišča, kakor tudi ne fotografije, na katere opozarja pritožba(5). Trasa poti je razvidna iz skice izmer z dne 23. 10. 1980, obstoj poti pa dokazuje tudi zahteva za parcelacijo z dne 16. 9. 1980. Tudi ogled je potrdil pravilne ugotovitve prvega sodišča o obstoju poti, kot je bila ugotovljena na podlagi listinske dokumentacije, pri čemer ni odločilno, ali je možen dostop do reke oziroma jezu še po kakšni drugi poti. Obstoj poti so poleg tožnikov potrdile tudi priče (M. P., V. B., R. D. in J. B.). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu prepričljiva, pregledna ter skrbno in podrobno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje(6).

7Izhodišča sodišča prve stopnje o uporabi materialnega prava, kot izhajajo iz 19. - 24. tč. obrazložitve sodbe so pravilna. Odločilno je vprašanje, ali so tožniki s stopnjo prepričanja dokazali, da so od pridobitve (so)lastninske pravice na gospodujočem zemljišču nepretrgoma (vsaj) od leta 1989 izvrševali služnostno pravico, in ali so služnostno pravico izvrševali na prepoznaven način tudi za lastnika služečega zemljišča, ki izvrševanju služnostne pravice ni nasprotoval, oziroma ali so na enak način izvrševali služnostno pravico že pravni predniki tožnikov, ker se čas izvrševanja služnostne pravice pravnih prednikov všteva v priposestvovalno dobo, ki je potrebna za pridobitev stvarne služnosti tožnikov.

8Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v dejanskih ugotovitvah, glede izvrševanja služnostne pravice tožnikov, v obrazložitvi sodbe nasprotja, zaradi katerih ni mogoče s stopnjo prepričanja sprejeti dejanske ugotovitve prvega sodišča, da so tožniki od pridobitve (so)lastninske pravice nepretrgoma izvrševali služnostno pravico. Že trditvena podlaga tožnikov v tem delu je skopa, še posebej glede izvrševanja služnosti s strani pravnih prednikov, ki naj bi imeli na gospodujočem zemljišču postavljene MHE od leta 1900, tožniki pa naj bi (sedaj) imeli na nepremičnini štiri hidroelektrarne. Še bolj skopo pa je dokazno gradivo, še posebej listinska dokumentacija o uporabi poti zaradi vzdrževalnih del po izpolnitvenih pomočnikih, saj obstaja obsežna listinska dokumentacija šele od leta 2005 dalje, ko so tožniki pridobili koncesijo, nekaj pa je tudi dokazil za leto 2003, za predhodno obdobje pa je le račun za nabavo betona in neoriginalni predračun, popis del in končni obračun, vse iz leta 1989. Tožniki v svojih izpovedbah niso pojasnili, od kdaj obratujejo hidroelektrarne na gospodujočem zemljišču, zakaj so čistili vodotok, če je vodotok čistila Vodnogospodarska skupnost, ki je imela za to dovoljenje (kasneje SGP T.) in zakaj je pot naredila Vodnogospodarska skupnost, če so tožniki oziroma njihovi pravni predniki sicer takrat še neutrjeno pot vseskozi uporabljali za dostop do reke in gospodujočega zemljišča, ob tem, da je jez obnavljala Vodnogospodarska skupnost leta 1985. Priča V. B., ki je od leta 1986 delal v Vodnogospodarskem podjetju in bil tam zaposlen do leta 2004, je še izpovedal, da je bilo treba čistiti gramoz zaradi hidroelektrarne. Navedena dejstva bi morala biti tožnikom predstavljena ob njihovem zaslišanju, da se do njih opredelijo, kar bi lahko vplivalo na dokazno oceno glede njihove verodostojne izpovedbe. Tožniki bi morali tudi pojasniti razloge, zaradi katerih obstaja obsežna dokumentacija o delih na rečni strugi in gospodujočem zemljišču šele od leta 2005 dalje in zakaj pravni predniki niso zahtevali priznanja služnostne pravice od pravne prednice toženke in zaradi katerih razlogov so šele leta 2009 zahtevali sodno priznanje stvarne služnosti na podlagi priposestvovanja. Tožniki tudi niso pojasnili, na kakšen način bi pravna prednica toženke lahko vedela za neprekinjeno izvrševanje služnostne pravice s strani tožnikov, še posebej iz razloga, ker iz izpovedb prič M. P., M. D., J. B. in D. K. izhaja, da nikoli niso videli nikogar, ki bi s strani tožnikov po zatrjevani poti dostopal do jezu in ga vzdrževal oziroma, da v zadnjih dvajsetih letih niso videli, da bi služnostno pot uporabljali tovornjaki ali bagri(7). Pritožba tudi izpostavlja, da tožniki niso izvrševali služnostne pravice, saj jim niso bile poznane okoliščine, vezane na gradnjo G. hiše.

9Sodišče prve stopnje bo zato moralo v novem postopku podrobneje zaslišati tožnike in jim predstaviti navedena dejstva, na podlagi katerih bo šele možna dokazna ocena, ali so tožniki s stopnjo prepričanja dokazali obstoj stvarne služnosti, saj bo le na ta način izkazana pravna podlaga za poseg v lastninsko pravico toženke.

10Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11Ker je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrglo, tožniki krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o povrnitvi stroškov postopka pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje pa je pritožbeno sodišče razveljavilo in v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

----------

Op. št. (1): V nadaljevanju služeče zemljišče.

Op. št. (2): V nadaljevanju gospodujoče zemljišče.

Op. št. (3): Pritožbeno sodišče vsebinsko ne povzema pritožbenih navedb, ker je bila pritožba zavržena, ker je bila vložena prepozno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (5): Podrobneje o tem glej 31. točko sodbe.

Op. št. (6): Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju, če bo izdalo sodbo, znova obrazložiti navedene razloge, ki jih pritožbeno sodišče sicer sprejema kot prepričljive.

Op. št. (7): Podrobneje glej povzetek izpovedb v sodbi sodišča prve stopnje tč. 34.