VSK Sodba I Cp 246/2017

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.174,10 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku in ga zavrnilo, tožniku je še naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške.

2Tožnik se je zoper sodbo pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Napačen je zaključek, da zatrjevane zdravstvene težave tožnika niso povezane s posegom, ki ga je izvedla tožena stranka. Ugotovljeno je, da je prišlo do odstopanj od priporočil stroke, ko se ni izvedel ortopan pred ekstracijo zob, a je ob tem sodišče napačno ocenilo, da je bilo ravnanje dopustno in ni vplivalo na nadaljnje zdravljenje. To pa je vplivalo na odločitev. Podana je kršitev iz 338. in 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poseg, ko je bil izpuljen del zobovja v zgornji čeljusti, je bil v nasprotju s pravili medicinske stroke. Zato je prišlo do zapletov. Pri puljenju je tožena stranka odlomila zob tožeči stranki le delno in v dlesni pustila korenino. Zato je prišlo do hudih zdravstvenih zapletov s hudim vnetjem. Za njihovo blažitev se je morala obrniti tožeča stranka na druge ponudnike zdravstvenih storitev. 1.7.2008 je opravila pregled na Kliničnem oddelku za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana pri dr. Ihan Hrenovi. Zaradi nestrokovnega posega je prišlo do antrooralne komunikacije na desni strani in zaostale korenine 26, zato je bila potrebna naknadna kirurška odstranitev, ki se je izvedla 15.7.2008 pri Kirurški kliniki Ljubljana. Zaradi nezaceljene kostne komunikacije in zaostalosti korenine je tožeča stranka trpela za hudimi zdravstvenimi težavami.

Zobozdravnik specialist, tožena stranka, ni ravnala s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, ravnala je v nasprotju z dolžno skrbnostjo strokovnjaka. Sodba se glede odločilnih dejstev opre na mnenje sodnega izvedenca, ki pa je v nasprotju z drugimi dokazi. Pravno podlago za tožbeni zahtevek po oceni sodišča predstavljajo določbe 1218. člena Civilnega zakonika, ki ureja poslovno odškodninsko odgovornost. Pogodbeno razmerje med strankama pa ureja 2236. člen istega zakonika, pri tem pa 1176. člen določa standard skrbnega ravnanja. Dalje je naslovno sodišče navedlo, da medicinska napaka predstavlja odstopanje od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki ima lahko za posledico kakršnokoli poslabšanje zdravja, kar pa je potrebno presojati kazuistično. Naslovno sodišče je napačno zaključilo, da gre, če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina in bolniku nastane škoda, za kršitev pogodbenega razmerja. Odločilno je vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis. Dalje je sodišče ocenilo, da so določbe Italijanskega Civilnega zakonika glede odškodninske odgovornosti primerljive z določbami Obligacijskega zakonika. Naslovno sodišče je v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. V konkretnem primeru gre za nepogodbeno odškodninsko odgovornost, tako tudi sodba II Cp 2457/2009. Sodišče je odstopilo od ustaljene sodne prakse. Nenazadnje je tudi naslovno sodišče v izpodbijani sodbi zgolj pavšalno navedlo, da je zdravnik odgovarjal po italijanskem pravu po načelu krivdne odgovornosti vse do leta 1999, ko je Vrhovno sodišče v "eni odločbi" (pri čemer ne pove kateri), zavzelo stališče, da gre dejansko v teh primerih za pogodbeno odgovornost. Dalje je naslovno sodišče navedlo, da so se z izdajo Balduzzijevega podzakonskega akta pojmi odgovornosti ponovno pretresli in naj bi se ponovno zavzelo, da odgovarja po krivdni odgovornosti, kljub temu je v nasprotju s podanimi navedbami, brez obrazložitve, zaključilo, da gre v predmetnem primeru za kršitev pogodbenega razmerja, kar pa ne drži. Zaradi navedenega so razlogi v izpodbijani sodbi sami s seboj v nasprotju, zaradi česar izpodbijane sodbe ne more preizkusiti.

3Tožeča stranka izpostavlja, da je v predmetnem primeru poleg zdravniške napake šlo tudi za kršitev pojasnilne dolžnosti zdravnika, saj tožena stranka tožeči ni pojasnila vseh možnih zapletov pri zdravljenju, kar je jasno izpovedala tožeča stranka pri zaslišanju. Dejstvo namreč je, da je tožena stranka potem, ko je tožeči stranki v istem dnevu izpulila zobovje zgornje čeljusti, istega dne vzela odtis za implantate ter tožeči stranki povedala, da mu jih ima v kratkem času, roku enega tedna, namen tudi izdelati. Slednje se je izkazalo za povsem napačen pristop, saj bi, glede na ostala zdravniška mnenja, ki jih izpostavlja tožeča stranka tekom postopka, v takšnem primeru posledice lahko bile tudi smrtne, glede na dejstvo, da eden izmed zob ni bil pravilno izdrt. Slednje je bilo tožeči stranki pojasnjeno v UKC Ljubljana in izhaja tudi iz priloženih zdravniških potrdil, do katerih pa se naslovno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Tožeča stranka poudarja, da je napravila CT zobovja v Udinah, na lastno željo, ker je imela po puljenju neznosne bolečine, CT je bil toženi stranki direktno dostavljen in že zaradi tega bi morala tožena stranka videti, kako je izvedla svoje delo. Navedenega več kot očitno ni storila, sicer do zapletov ne bi prišlo. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je izvid pregledala in tožeči stranki zagotovila, da je z njo vse v redu, še več, naročila jo je na izvedbo implantologije v roku dveh tednov, prav tako pa ji je želela izpuliti še spodnje zobe z namenom ureditve implantantov. Že laiku je jasno, da tako postopanje tožene stranke pred večjim zobozdravniškim posegom ni v skladu z ustaljeno zobozdravniško prakso. Povsem nerazumno je namreč dejstvo, da bi se tako kompleksen poseg, ki vključuje puljenje večjega števila zob in vstavljanje implantantov, lahko uspešno in brez nadaljnjih komplikacij izvedel v tako kratkem časovnem obdobju. Zaradi navedenega je logično postopanje tožeče stranke, da slednja zaradi nezaupanja v nestrokovno delo tožene stranke ni poiskala ponovno pomoči tožene stranke. Kljub temu pa sodišče navede, da je tožeča stranka poleg zdravniške napake le pavšalno očitala opustitev pojasnilne dolžnosti in izpostavilo, da je dokazni postopek pokazal, da je šum med strankama nastal, ker tožnik ni dovolj razumel italijansko. Ta šum ne more razbremeniti toženca odgovornosti zaradi nestrokovnega izvajanja storitve in opustitve pojasnilne dolžnosti.

4Pritožnik meni, da je šlo za zdravniško napako, poseg je bil odpravljen nestrokovno, v nasprotju s pravili medicinske stroke. To je potrdil tudi postavljeni izvedenec. Vse posledice in zapleti, ki so povezani z vnetjem gornje čeljusti in akutnim maksilarnim sinuzitisom, so odraz nestrokovnega in malomarnega zdravljenja. Toženec pred posegom ni predhodno opravil CT zobovja. Izvedenec je sicer pojasnil, da je ortopan potreben le pred večjimi posegi, kar pa predmetna zadeva po njegovem mnenju ni bila, ni pa pojasnil, zakaj to meni, čeprav je celo sam povedal, da je opravljena ekstrakcija brez predhodne slikovne diagnostike primer slabe prakse. Do tega se sodišče ne opredeli. Predhodni ortopan, ki bi pokazal tudi zaostalo korenino, bi omogočal dogovor, kaj narediti z njo. To je potrdil tudi izvedenec. Izvedenec je potrdil tudi, da je potrebno zaostalo korenino odstraniti, saj lahko kadarkoli povzroči težave. Tožeča stranka izpostavlja, da ob upoštevanju vsega navedenega ni razumljivo, zakaj je izvedenec zaključil, da ne najde elementov malomarnega zdravljenja in da težave, ki jih zatrjuje tožeča stranka, niso v vzročni zvezi z napako pri zdravljenju, saj vse njegove ugotovitve več kot jasno govorijo nasprotno. Izvedeniško mnenje je v tem delu v nasprotju s samim seboj, glede na to, da se je naslovno sodišče pri presoji oprlo nanj, pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kot že rečeno, je tožeča stranka zaradi neznosnih bolečnin obiskala kirurško kliniko UKC Ljubljana, kjer je bilo ugotovljeno, da je v zgornji čeljustnici zaostala korenina, kostna komunikacija pa je nezaceljena, pri čemer takšno stanje ni dovoljevalo takojšnje implantacije, kot jo je želela opraviti tožena stranka (in s čemer bi postopala v nasprotju s pravili stroke). Nepravilnost mnenja toliko bolj izstopa v luči dejstva, da je N. I. H., z dne 1.7.2008, ki je izvedla operativni poseg, "jasno izhaja", da je do nevšečnosti v sinusih prišlo zaradi komunikacije in vnetja pri puljenju, kot tudi, da ortipantomgram in CT pokažeta sinusitično spremenjeno sluznico v alveolarnem recesusu levo zgoraj, zaostalo korenino v reg. 26, poleg tega pa glede na to, da je imela tožeča stranka bolečine predvsem desno zgoraj, je šlo za komunikacijo in vnetje po puljenju. Mnenje izvedenca je nasprotno mnenju I. H. v delu, kjer izvedenec na vprašanje ali je bilo s strani tožene stranke sploh pravilno svetovano, da je vsaditev implantatov pri tožeči stranki možna, zapiše, da bi bila vsaditev možna, pri čemer je I. H. ob pregledu dne 11.11.2010 jasno zapisala, da je glede na stanje v zgornji čeljustnici, to je glede na zaostalo korenino, kostno nezaceljeno komunikacijo ter stanje sinusov, odsvetovano takojšnjo implantološko zdravljenje, kot je bilo načrtovano, saj bi bilo povezano s prevelikimi zapleti. Slednja je jasno tudi izpostavila, da je tožena stranka izvedla storitev v nasprotju s pravili stroke. Do navedenega se naslovno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo, pri čemer je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je naslovno sodišče navajalo v razlogih sodbe o izvedenih dokazih in med samo vsebino teh dokazov, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Predhodno tožnik ni imel nobenih težav, kar potrjuje medicinska dokumentacija. Znano je, da so čeljustna votlina in sinusi povezani. Nepravilnosti v eni sferi se prenašajo v drugo. Infekcije in druge težave so izjemno pogoste. Ugotovitev izvedenca je zato nelogična. Na podlagi vsega navedenega je izvedenec povsem neutemeljeno zaključil, da zatrjevane težave tožeče stranke niso v vzročni povezavi z zapletom ali napako pri zdravljenju oz. da ravnanje tožene stranke ni vplivalo na kasnejše zdravstvene težave tožeče stranke, čemur je napačno sledilo tudi naslovno sodišče. Zaradi diametralnega odstopanja ugotovitev izvedenca v samem izvedeniškem mnenju, kot tudi odstopanja izvedeniškega mnenja od mnenja N. I. H., iz katerega izhaja, da je do bolečine v sinusih prišlo zaradi komunikacije in vnetja pri puljenju, je tožeča stranka predlagala imenovanje novega izvedenca medicinske stroke, saj je glede na citirano mnenje utemeljeno obstajal dvom v pravilnost podanega mnenja, ker slednji svojega stališča ni pojasnil prepričljivo. Tožnik meni, da je bil tožbeni zahtevek v celoti utemeljen, tako glede temelja kot tudi višine odškodnine, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasil je stroške pritožbe.

5Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Pretežni del pritožbe povzema navedbe iz postopka na prvi stopnji, zanemari pa rezultat dokazovanja. Opozarja na to, da je bila v postopku I. H. zaslišana, in več ni našla odprte komunikacije med sinusom in ustno votlino in je ni mogla potrditi. Predhodno je bil tožnik pregledan tudi S. Đ., ki prav tako ni ugotovila antooralne komunikacije. Nenazadnje je tožnik ob zaslišanju pojasnil, da ni imel nikakršnega izcedka iz nosa ali v žrelu (ob zasliševanju izvedenca V. D.) in da toženca toži zaradi zaostale korenine. Tožeča stranka ni utrpela odloma zoba po toženi stranki, odstranitev zaostale korenine in medicinski posegi, ki so s tem povezani, niso v vzročni zvezi s posegom, ki ga je opravila tožena stranka. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da naj bi bila tožniku onemogočena nadaljnja inplantacija, kar je tožeči stranki na njeno izrecno vprašanje pojasnil tudi izvedenec (dopolnitev z dne 25.3.2016, točka AD 9, zadnja stran mnenja). Izvedenec je v svojem mnenju z dne 31.1.2016 pod točko AD 8 navedel, da težave, ki jih zatrjuje tožnik, niso v zvezi z morebitnim zapletom ali napako pri zdravljenju ter da pravzaprav v pregledani dokumentaciji ne najde nobenih nepričakovanih zapletov, da patološka povezava med ustno votlino in maksilarnim sinusom (kljub postavljenemu sumu) ni bila ugotovljena niti s strani D. niti I. in je tudi ni videti na CT posnetkih. Prav tako v zdravstveni dokumentaciji ni najti niti znakov gnojnega, dentogenega ali kakšnega drugega sinuzitisa. V konkretnem primeru torej ni izkazan niti sam škodni dogodek niti odgovornost tožene stranke. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je v predmetni zadevi odločilno vprašanje ali je prišlo do ravnanja conrta legem artis, prvostopenjsko sodišče pa je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo ravnanje tožene stranke skrbno in strokovno in tega pritožba s konkretizirani razlogi, ki bi temeljili na dokaznem postopku, sploh ne izpodbija.

6Tožena stranka glede kršitev pojasnile dolžnosti ostaja pavšalna tudi v pritožbi. Ne pove niti, o čem je bila kršitev pojasnilne dolžnosti povezana z domnevno škodo, ki jo vtožuje. Izvedenec je ugotovil, da se pri tožniku po posegu niso pojavili nikakršni nepričakovani zapleti ali škoda v zvezi s posegom. Trditev, da je bil CT izdelan na željo tožnika, je v nasprotju z tožnikovo izpovedbo, ko je opisal, da mu je zdravnik po končanem puljenju rekel, da je v redu in naj pride drugič, ko bodo slikali CT v Udinah. Tožnik je na vprašanje sodišča povedal, da italijansko razume kar dobro. Pri tem je po italijansko povzel besede, ki naj bi jih izrekel zobozdravnik. Tudi ob zaslišanju A. F. je vskakoval, govoreče italijansko. Sicer pa je bil s tožnikom prisoten prijatelj M. P., ki je bil prisoten tudi, ko je zdravnik obrazložil postopek. Tožnik je ob zaslišanju tudi opisoval, kaj mu je razlagal zobozdravnik. Edini očitek, ki ga je podal izvedenec na račun storitve, ki je bila izvedena pri toženi stranke je ta, da se običajno pred posegom izvede ortopan, da pa to ni nujno, potreben je le pred večjimi posegi, ta ni bil takšen, šlo je za ekstrakcijo paradontalno slabih zob, to pa predstavlja enostaven poseg (drugi odstavek druge strani prepisa zvočnega posnetka z dne 17.6.2016). Sicer pa opustitev ortopana kot ravnanje, ki bi predstavljalo nedopustno ravnanje, ni bilo opisano v trditveni podlagi. Predlaga zavrnitev pritožbe, uveljavlja stroške odgovora na pritožbo.

7Pritožba ni utemeljena.

8V obravnavani zadevi gre za spor z mednarodnim elementom, saj je tožnik kot slovenski rezident storitve naročil v Italiji, kjer je bila storitev opravljena in je tam imel toženec sedež in opravljal dejavnost. Pristojnost slovenskega sodišča je podana (24. člen Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah), ki določa, da je poleg primerov pristojnosti, ki izhaja iz drugih določb te Uredbe, pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se toženec spusti v postopek (toženec v tem postopku pristojnosti ni ugovarjal). Glede na določbo 4. člena Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17.6.2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja ("Rim I") je treba za pogodbo za opravljeno storitev uporabiti pravo države, v kateri ima običajno prebivališče izvajalec storitev, torej toženec. Zato je materialnopravno pravilno zaključilo, da je treba uporabiti italijansko materialno pravo. Pojasnilo je, katere določbe predstavljajo materialnopravno podlago za odločitev (1218. člen Civilnega zakonika - Codice Civile), ki ureja poslovno odškodninsko odgovornost, 2236. člen navedenega predpisa, ki ureja pogodbeno razmerje med strankama ter 1167. člen, ki določa standard skrbnega ravnanja. Medicinska napaka pa glede na navedene predpise in tudi sodno prakso, ki jo je citiralo, predstavlja odstopanje od profesionalnih standardov. Zdravnik mora namreč ravnati v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina in če bolniku nastane škoda, če zdravnik skladno s temi standardi ne ravna, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Res sodišče ni navedlo konkretne sodne odločbe iz leta 1999, ko se sklicuje na spremenjeno sodno prakso, a so sodbe italijanskega Vrhovnega sodišča (nekatere je tudi citiralo) dostopne na internetnih straneh. Italijansko Vrhovno sodišče je v odločbi z dne 22. januarja 1999 (Corte di Cassazione - Sezione III - sentenza 22. gennaio 1999 n. 589) navedlo, da ima obveznost zdravnika, kolikor se tiče njegove profesionalne obveznosti v razmerju do pacienta, pogodbeno naravo. Sodna praksa temu sledi, enako npr. odločba vrhovnega sodišča - Corte di Cassazione - Sezione civile III- sentenza 20. marzo 2015 n. 5590, kjer je tudi poudarjeno, da mora iti za poslabšanje stanja, ki izvira iz zdravnikovih kršitev. Ob tem je še pripomniti, da je taka tudi novejša slovenska sodna praksa, npr. sodba VS RS II Ips 207/2015, v kateri je med drugim zapisano, da "če zdravnik ne ravna v skladu s standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in bolniku nastane škoda, gre za kršitev pogodbenega razmerja. Odločilno je vprašanje kršitve dolžne skrbnosti, to je ravnanje contra legem artis". Sicer pa je v sodbi sodišče prve stopnje poudarilo tudi, da so določbe italijanskega Civilnega zakonika glede odškodninske odgovornosti primerljive z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), dolžnik, toženec mora svojo obveznost izpolniti, skladno s pravili stroke, ne sme odstopiti od profesionalnih standardov, sicer je podana njegova odgovornost, razen če dokaže, da je vzrok za kršitev pogodbe izven njegove sfere, če pa bi šlo za nepogodbeno odgovornost, je podano obrnjeno dokazno breme, dokazno breme za razbremenitev odgovornosti je na njem. V konkretnem primeru pa glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča slednje ni aktualno, v vsakem primeru bi namreč moralo iti za zdravniško napako, ki bi bila vzrok škode, tega pa tožnik ni dokazal.

9Sodišče prve stopnje je v tem postopku določilo izvedenca, V. D. maksilofacialne kirurgije in specialista otorinolaringologije, ki je podal pisno mnenje, odgovoril na pripombe strank in bil zaslišan na naroku. Zaključil je, da ravnanje toženca ni vplivalo na kasnejše tožnikove zdravstvene težave. V postopku se niso potrdile tožbene trditve, da bi toženec opravil ekstrakcijo zoba 26, kar ponovno posplošeno trdi pritožnik, ki le s ponavljanjem teh trditev iz postopka na prvi stopnji ni uspešen. Po posegu opravljeni posnetek zgornje čeljusti z dne 24.4.2008 je res pokazal zaostalo korenino v regiji med 26./27./28, toda brez okolnih defektov kosti, ki so bili sicer približno tri tedne po spornem posegu še vidni, kar pomeni, da na tem mestu ni bilo sveže ekstrakcije. Izvedenec je res pojasnil, da so ekstrakcije večjega števila zob običajna in najbolj smiselna praksa, če se s tem pacient strinja (česar tožnik ne zanika) in nima medicinskih kontraindikacij (v konkretnem primeru niso ugotovljene), a ni podal mnenja, da bi bilo treba hkrati tudi zaostalo korenino odstraniti, kar trdi pritožba, pač pa je pojasnil le, da bi bilo to smiselno, ni pa to nujno, saj ni delala klinični težav, je pa res, da lahko povzroči težave kadarkoli, vendar je treba upoštevati, da je bila v konkretnem primeru izven polja planiranja implantacije.

10V postopku se niso potrdile trditve tožnika, da bi bil poseg, ki ga je izvedel toženec, v kakršnokoli povezavi s težavami, ki jih je tožnik imel po posegu. Nasprotne pritožbene trditve niso točne. Potrdila jih ni niti izvedena priča N. I. H., ki je opravila nadaljnji poseg v Ljubljani, ki je zaslišana v tem postopku povedala, da ne more potrditi obstoja komunikacije, postavila je le sum, saj je bilo prisotno vnetje in sinusitične težave, vnetje je moralo priti po neki poti do sinusa. Neizvedba ortopana pa ni vplivala na nadaljnje zdravljenje, kot je prepričljivo razložil in zaključil postavljeni izvedenec, ki je ovrgel vse očitke o nestrokovni izvedbi storitev. Ugotovil je tudi, da zaostala korenina ni vzrok težav tožnika po posegu (listovna št. 237 spisa). Prav tako je pritožnik neuspešen s sklicevanjem na zapis N. I. H., z dne 1.7.2008, ki je izvedla operativni poseg, saj je bila navedena zdravnica kot priča zaslišana v postopku, podala konkretna pojasnila, ki jih je povzelo v sodbi tudi prvostopenjsko sodišče. Pojasnila je, da je podala le sum na obstoj komunikacije, po drugi strani pa je izvedenec, ki je bil določen v tem postopku, argumentirano pojasnil, zakaj sinusno vnetje ni dentogenega izvora, ter je to obrazloženo mnenje, temelječe na izvidu, ki je notranje skladno in tudi ni v nasprotju s pojasnili I., sodišče prve stopnje ocenilo in mu utemeljeno sledilo.

11Ker ni dokazano, da so tožnikove težave s sinusi dentogenega izvora in torej v vzročni zvezi s posegom oz. morebitnimi opustitvami v zvezi z zdravljenjem zob, je vprašanje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena, za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka neodločilno, saj morebitna kršitev pojasnilne dolžnosti ni v vzročni zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja (prim. tudi sodno prakso, npr. odločba Corte di Cassazione - civ. Sezione III, sentenza 14. marzo 2006, n. 5444).

12Očitek sodišču, da bi moralo imenovati drugega izvedenca, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je mnenje ocenilo kot popolno in skladno in izvedenec je na zastavljena vprašanja obrazloženo odgovoril (prim. 254. člen ZPP). Tožnik po tem, ko je bil izvedenec zaslišan, predloga za določitev drugega izvedenca ni podal, ni ga podal tudi na zadnjem naroku, ko je bila zaslišana izvedena priča I. H.. Prav tako ni grajal postopanja sodišča, ki je tedaj dokazovanje zaključilo in objavilo, da bo izdalo sodbo.

13Tako se izkaže, da razlogi pritožbe niso podani, glede na navedene ugotovitve je materialno pravo pravilno uporabljeno, tožena stranka ni bila malomarna pri izvajanju posega oz. zdravljenja, ni odstopila od potrebnih standardov skrbnega profesionalnega ravnanja, ni zagrešila zdravniške napake, ki bi vplivala na poslabšanje zdravja oz. bila vzrok zatrjevanim tožnikovim težavam, ki so se pojavile v obdobju po posegu. Sodbeni razlogi so jasni, zbrani dokazi so ocenjeni, tudi izvid prof. N. I H. z dne 1.7.2008 (točka 20 sodbe), dokazna ocena sledi metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Uveljavljene postopkovne kršitve niso podane. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, je dolžan povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v okviru specificiranih zahtev, v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v zvezi z 20. členom sedaj veljavne Odvetniške tarife) na 1.174,10 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).