VSL sklep II Kp 14285/2014

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani za šest mesecev, tj. do 9. 9. 2015, podaljšalo začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi tako, da je obdolženi A. A. in B. B. z vpisom zaznambe v zemljiški knjigi prepovedalo odtujiti in obremeniti opredeljene nepremičnine v stavbi št. 1716, k. o. Y. V preostalem delu je prvo sodišče predlog državnega tožilstva za podaljšanje začasnega zavarovanje zavrnilo ter je začasno zavarovanje odpravilo, in sicer zoper pravno osebo X, d. o. o. v delu prepovedi razpolaganja s sredstvi na računu te pravne osebe št. ... pri B., d. d. do višine 1.765.000,00 EUR, zoper B. B. v delu prepovedi razpolaganja s sredstvi na njegovem računu št. ... pri B., d. d. ter zoper C. C. v delu prepovedi razpolaganja s sredstvi na njenih računih št. ... pri B., d. d. in št. ... pri N., d. d.

2V delu zavrnitve in odprave začasnega zavarovanja se je zoper sklep pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da za šest mesecev, tj. do 9. 9. 2015, podaljša predlagano začasno zavarovanje zoper pravno osebo X, d. o. o., zoper B. B. tudi v delu prepovedi razpolaganja s sredstvi na njegovem računu pri B., d. d. ter zoper C. C. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavi in zadevo vrne predsednici senata v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče z zaključki sklepa v celoti soglaša. Prvo sodišče je na podlagi ugotovljenih odločilnih dejstev sprejelo pravilno odločitev in zanjo navedlo tudi dovolj prepričljive razloge, pri tem pa ni prekršilo določb kazenskega postopka.

5Pravno zmotno je stališče pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje pred izdajo predmetnega sklepa postopati v skladu z določilom četrtega odstavka 502.c člena ZKP. Navedena določba namreč ureja situacijo, ko sodišče v posledici tekom postopka spremenjenih okoliščin oceni, da začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi ni več potrebno, zato pozove državnega tožilca, da se o tem v določenem roku izjavi (če se tožilec ne izjavi ali če odpravi začasnega zavarovanja ne nasprotuje, sodišče nato zavarovanje odpravi). V obravnavanem primeru pa gre za odločanje v skladu s prvim odstavkom 502.c člena ZKP, ki določa, da sodišče lahko na obrazložen predlog državnega tožilca, upoštevajoč predvidena zakonska merila, s sklepom podaljša začasno zavarovanje. Gre torej za diskrecijsko odločanje o utemeljenosti predloga, s katerim tožilec predlaga podaljšanje zavarovanja, pri čemer je že samo po sebi razumljivo, da sodišče po opravljeni presoji predlogu tožilca (delno) ugodi ali ga (delno) zavrne, ni pa potrebno niti ni zakonsko predpisano, da bi v primeru ocene o (delni) nepotrebnosti zavarovanja sodišče moralo pozivati državno tožilstvo kot predlagatelja ukrepa k še dodatnemu izjasnjevanju. Svoje argumente, s katerimi utemeljuje upravičenost začasnega zavarovanja, mora tožilstvo v celoti navesti že v predlogu za podaljšanje zavarovanja. Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre v konkretni procesni situaciji za odpravo začasnega zavarovanja po uradni dolžnosti (po tretjem odstavku 502.c člena ZKP sodišče na ta način postopa zaradi poteka roka ali če državni tožilec zavrže ovadbo oziroma izjavi, da ne bo začel pregona ali da od pregona odstopa), glede katere niso izpolnjeni citirani zakonski pogoji, pač pa, kot že rečeno, za odločanje o predlogu tožilstva na podlagi prvega odstavka 502.c člena ZKP. Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb omenjenega člena ZKP, pritožbeni razlog bistvene postopkovne kršitve pa ni podan.

6Pritožnica ne problematizira odločitve o zavrnitvi in odpravi začasnega zavarovanja v delu prepovedi razpolaganja s sredstvi na računu C. C. pri N., d. d. (gre za zaprt oziroma ukinjen račun), nasprotuje pa zavrnitvi in odpravi zavarovanja v ostalih delih, tj. prepovedi razpolaganja s sredstvi na računih pravne osebe X, d. o. o., B. B. in C. C., ki so vsi komitenti B., d. d. Prvo sodišče je zavarovanje zavrnilo in odpravilo, saj je iz spisovnih podatkov ugotovilo, da so vsi navedeni računi blokirani, stanje na računu X, d. o. o. pa je bilo na dan 10. 4. 2014 negativno, ter svojo odločitev na str. 16-17 sklepa tudi obrazložilo. Pritožba sodišču prve stopnje v zvezi z vprašanjem obstoja premoženja, ki je lahko predmet zavarovanja, očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer navedenega pritožbenega razloga ne konkretizira, tj. ne utemelji, v čem naj bi se kazala opustitev sodišča pri ugotavljanju pravno pomembnih dejstev. V okviru očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožnica navaja, da X, d. o. o. kljub blokadi predmetnega (edinega) transakcijskega računa še vedno posluje in je realno mogoče pričakovati finančne prilive prav na ta račun. Podobno velja za sicer blokirana računa B. B. in C. C., ki pa sta edina (znana) računa omejenih oseb, pri čemer je B. zaposlen ter bi posledično moral prejemati na svoj račun (vsaj) plačo, C. pa bi na svoj račun morala prejemati (vsaj) prihodek z naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

7Soglašati je sicer s pritožbo, da ZKP kot pogoja za odreditev in podaljšanje začasnega zavarovanja izkazanega obstoja premoženja oziroma sredstev na predmetu zavarovanja ne zahteva izrecno, vendar je pritrditi pravilnim razlogom izpodbijanega sklepa, da se s prepovedjo razpolaganja s sredstvi (ki jih sploh ni) na blokiranih transakcijskih računih ne more zavarovati učinkovitega odvzema premoženjske koristi, kar pa je pravzaprav temeljni smoter začasnega zavarovanja, ki izhaja iz celostne zakonske ureditve instituta, med drugim oziroma zlasti prav iz določil 502. člena ZKP, ki jih državna tožilka v svoji pritožbi povzema. Posledično ni mogoče sprejeti pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo nepravilno uporabilo določbi prvega in tretjega odstavka 502. člena ZKP ali da je „postavilo“ dodatni pogoj, ki ga zakon ne predvideva. Zgoraj povzete dejanske okoliščine, z navajanjem katerih državna tožilka zastopa drugačno stališče (pričakovani prilivi na računih vseh treh subjektov), so povsem hipotetične in špekulativne narave, zato z njimi utemeljenih zaključkov prvega sodišča ni mogoče omajati. Predmet zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi je namreč že po logiki stvari lahko določeno premoženje, o katerem pa v primeru blokiranih transakcijskih računov, na katerih ni sredstev, že pojmovno ni mogoče govoriti. Strinjati pa se je s tožilko, da se stanje na računih (lahko) spreminja dnevno, pri čemer je gibanje finančnih tokov (tudi prilivov) na njih v velikem številu primerov res nepredvidljivo. Prav iz navedenih razlogov pa bo lahko državno tožilstvo v nadaljevanju postopka v okviru ustreznih zakonskih pooblastil spremljalo stanje finančnih sredstev na problematiziranih računih ter ob morebitni ugotovitvi spremenjenih okoliščin v smislu obstoja (novih) sredstev, ki bi mogla predstavljati predmet zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, sodišču prve stopnje podalo nov predlog za odreditev začasnega zavarovanja v skladu z določili 502. člena ZKP in sl.

8Ker je pritožbeno sodišče po vsem obrazloženem pritožbene navedbe ocenilo kot pravno zmotne, neutemeljene in neprepričljive, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.