VSL sklep VII Kp 5265/2012

Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti na podlagi 199. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sklenilo, da vrednost dana kot varščina v znesku 10.225,84 EUR (prej 20.000 DEM) pripada proračunu Republike Slovenije.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik obsojenega A. A., in sicer smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ter pritožbenemu sodišču predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da varščina preneha, oziroma podrejeno, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Dejansko stanje, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je sledeče: Okrajno sodišče v Brežicah je s sklepom opr. št. K 30/98 z dne 29. 4. 1998 za obdolženega A. A. sprejelo varščino v znesku 20.000,00 DEM in odpravilo zanj odrejeni pripor, obdolženec pa je ob tem obljubil, da se ne bo skrival oziroma da se bo odzval na vabila sodišča; dne 8. 9. 1999 je bil obdolženec pravnomočno obsojen na enotno kazen eno leto in tri mesece zapora; Okrožno sodišče v Krškem je na podlagi pravnomočne sodbe po diplomatski poti obsojenca pozvalo na prestajanje kazni zapora, vendar ta kljub izkazanemu vabilu dne 29. 5. 2000 niti kasneje, kazni ni nastopil; dne 7. 8. 2000 je bila iz navedenega razloga zoper obsojenca odrejena, dne 8. 8. 2000 pa razpisana tiralica, ki nikoli ni bila realizirana.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ravnanje obsojenca, ki je po dani varščini zapustil ozemlje Republike Slovenije in se nato kljub obljubi, da se bo odzval vabilom sodišča, na poziv sodišča za prestajanje kazni zapora ni odzval, zaradi tega pa je bila zoper njega odrejena tudi tiralica, nedvomno mogoče oceniti kot pobeg. Zaključilo je, da je varščina zapadla že dne 7. 8. 2000 in da pripada proračunu; dejstvo, da je izvršitev kazni zapora zoper obsojenca zastarala, pa pri tem ni pomembno, saj je do zastaranja prišlo ravno zaradi obsojenčevega izogibanja prestajanju kazni. Pritožbeno sodišče iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, s sprejeto odločitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša.

6Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da pritožba utemeljeno opozarja na dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu navedlo napačno pravno podlago, saj določba 199. člena ZKP, ureja določitev in prenehanje varščine, vendar ob tem že sam zagovornik pravilno ugotovi, da pravno podlago sprejete odločitve predstavlja tretji odstavek 197. člena ZKP, ki določa, da se v primeru, če obdolženec pobegne, s sklepom določi, da vrednost, ki je bila dana kot varščina, pripade proračunu. Zmotna navedba pravne podlage v uvodu izpodbijanega sklepa na zakonitost samega sklepa ne vpliva, saj kot rečeno določbe ZKP sodišču nudijo podlago za odločitev o tem, da v primeru pobega obsojenca varščina pripade proračunu, zato uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

7Zagovornik obsojenega s pritožbo sicer graja predvsem ugotovitve glede dejanskega stanja in zatrjuje, da ravnanja obsojenca ni mogoče smatrati kot pobeg. Navaja, da obsojencu poziv za prestajanje kazni ni bil osebno vročen, temveč je bil nalepljen na vrata njegovega stanovanja, iz priloženega obvestila pa ne izhaja, kakšen je bil postopek vročanja pred pribitjem na vrata. Obsojenec tako več kot očitno ni bil seznanjen s pozivom sodišča na prestajanje kazni, zaradi česar ni mogoče govoriti o pobegu. Ob tem naj bi bilo povsem irelevantno, da je bila zoper obsojenca razpisana tiralica, saj se ta po določbi četrtega odstavka 20. člena ZIKS-1 ne odredi zgolj v primeru pobega, okoliščina, da sodni vročevalec obsojenca ni našel na naslovu bivanja, pa še ne pomeni avtomatsko, da je ta pobegnil.

8Pritožbeno sodišče je glede na predstavljene pritožbene navedbe skladno z določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP pridobilo in vpogledalo v spis IKZ 2/2005 ter ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Krškem preko Ministrstva za pravosodje RS pristojno sodišče Republike Hrvaške zaprosilo za pravno pomoč pri osebni vročitvi poziva za nastop kazni zapora obsojencu. Ta se skladno z 11. členom Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur. l. RS – MP, št. 10/94) praviloma opravi skladno s predpisi zaprošene države, v konkretnem primeru torej Republike Hrvaške, po teh predpisih pa se vročitev pisanj tudi dokazuje. Iz dopisa pristojnega hrvaškega sodišča (spis IKZ 2/2005, list. št. 29) izhaja, da je bila osebna vročitev obsojencu opravljena na način, da je sodni vročevalec sodno pismo s prevodom nalepil na vrata njegovega stanovanja. Iz pridobljenih vročilnic in uradnih zaznamkov (spis IKZ 2/2005, list. št. 30 do 32) je tako razvidno, da je sodni vročevalec obsojenca na naslovu bivanja iskal dne 20. 3. 2000, vendar ga ni našel, zato mu je pustil obvestilo o prispetju sodnega pisanja z navedbo, naj se dne 24. 3. 2000 med 13.00 in 15.00 uro zaradi ponovnega poskusa vročanja nahaja v svojem stanovanju, ter da lahko v vmesnem času pismo prevzame v sodni pisarni. Dne 24. 3. 2000 je sodni vročevalec obsojenega ponovno iskal na naslovu bivanja, vendar ga tam ni bilo, zato mu je sodno pismo pustil nalepljeno na vratih njegovega stanovanja.

9Vročitev poziva na prestajanje kazni je bila opravljena pravilno in skladno s hrvaškimi predpisi (nepravilne vročitve pritožba niti ne zatrjuje), zaradi česar se šteje, da je bil obsojenec s prejetim pozivom na prestajanje kazni seznanjen in se pritožba na nasprotno ne more uspešno sklicevati. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da bi fikcija vročitve obsojencu pri osebnem vročanju nastopila tudi po določbi 83. člena Zakona o upravnem postopku, v skladu s katero sicer poteka vročanje pozivov na prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji. Pritožba ne zatrjuje, da obsojenec na naslovu, kjer mu je bilo sodno pismo vročeno, ne bi prebival, na isti naslov pa je obsojencu tudi sicer uspešno potekalo tudi vročanje drugih pisanj v obravnavani kazenski zadevi (na primer odločbe o amnestiji z dne 18. 12. 2001), zaradi česar je pritožbeno sodišče še dodatno prepričano, da je bil obsojenec s pozivom na prestajanje kazni zapora nedvomno seznanjen.

10Okoliščina, da sodni vročevalec obsojenca ni našel na naslovu bivanja, sicer res ne pomeni avtomatsko, da je obsojenec pobegnil, vendar pa tak zaključek utemeljuje dejstvo, da obsojenec dne 29. 5. 2000 niti kasneje navkljub dejstvom, da mu je bil poziv za nastop kazni pravilno in pravočasno vročen, ni nastopil prestajanja izrečene kazni zapora. Ker je obsojenec tuj državljan in zoper njega, glede nato, da je živel v tujini, ni bilo mogoče odrediti privedbe (šesti odstavek 20. člena ZIKS-1), je bila dne 7. 8. 2000 zoper njega skladno s četrtim odstavkom 20. člena ZIKS-1, kot edini možni ukrep za zagotovitev obsojenčeve „navzočnosti“ v smislu nastopa zaporne kazni, odrejena tiralica (spis IKZ 2/2005, list. št. 34), zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ravnanje obsojenca mogoče šteti za pobeg, varščina pa zaradi pobega obsojenca skladno z določbo tretjega odstavka 197. člena ZKP preneha. Pritožbeno naziranje, da takšna odločitev odstopa od uveljavljene sodne prakse in kazenskopravne doktrine, je zmotno. Že iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS VSS I Kzz 9/78 z dne 12. 10. 1978 (ki do danes še ni bilo spremenjeno) namreč izhaja, da varščina vsekakor preneha in se mora položeni znesek denarja vrniti v primeru, ko je nastopilo absolutno zastaranje izvršitve kazni, vendar pa to velja zgolj v primeru, če pri tem ni bil podan razlog za zapadlost varščine. Razlog za zapadlost varščine pa je ravno pobeg obsojenca, zaradi česar ob ugotovitvi te okoliščine, varščina kljub absolutnemu zastaranju izvršitve kazni, ne preneha. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do zastaranja izvršitve kazni zapora prišlo zaradi obsojenčevega pobega, ki je s svojim ravnanjem dosegel zastaranje izvršitve izrečene kazni, zaradi česar je nato tudi utemeljeno zaključilo, da je varščina zapadla in ne, kot navaja pritožnik, prenehala, ter da pripada proračunu.

11Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je pritožbo zagovornika obsojenega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).