VSL sklep V Kp 65218/2010

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Z navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Novem mestu zavrnilo predlog obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov, ki ga je podal na predobravnavnem naroku. Obtoženčev zagovornik je predlagal, da se iz spisa izločijo naslednji dokazi:

- CD zgoščenko z zvočnim posnetkom pogovora, v prilogi A2, CD zgoščenko s prepisom zvočnega in video posnetka pogovora,

- DVD zgoščenko z video posnetkom pogovora v prilogi A3,

- prepis pogovora na list. št. 23 – 29 spisa,

- prepis pogovora na list. št. 30 – 35 spisa,

- zapisnik o zasegu predmetov, list. št. 43 – 44 spisa,

- potrdilo o zasegu predmetov, list. št. 45 – 46 spisa,

- del zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe z dne 12. 12. 2005, in sicer od besedila „iz posnetka razvidno“ … do besedila „razlog, da je A.“ ter celotni 2. odstavek tega zapisnika,

- uradni zaznamek o razgovoru s B. B. z dne 30. 1. 2006,

- zapisnik o zaslišanju priče C. C., na zadnji strani v 6. odstavku v 1. vrstici z besedilom „na posnetku se vidi ...“ do konca tega odstavka in v 7. odstavku prvi stavek za besedilom „oškodovanka“,

- zapisnik o zaslišanju priče D. D., list. št. 91 – 97 spisa, na drugi strani zapisnika v drugem odstavku v peti vrstici od besedila „na tem posnetku“, do besedila v 18. vrstici istega odstavka, ki se nadaljuje na tretji strani zapisnika „moje navade“, na tretji strani zapisnika v tretjem odstavku v prvi vrstici od besedila „je bilo govora tudi“, do besedila v četrti vrstici „pojasnjen“, besedilo celotnega šestega odstavka na tretji strani zapisnika, besedilo prvega in drugega stavka v šestem odstavku na četrti strani zapisnika, na zadnji strani zapisnika v drugem odstavku v prvi vrstici od besedila „se naprej vidi“ do konca tega odstavka,

- zapisnik o zaslišanju priče E. E., zadnja dva stavka v drugem odstavku na drugi strani zapisnika, četrti stavek v tretjem odstavku na drugi strani zapisnika, v drugem odstavku na zadnji strani zapisnika v prvi vrstici od besedila „poslušal in gledal te CD“ do besedila v 5 vrstici „jaz osebno“,

- vse druge dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi zgoraj navedenih dokazov po teoriji sadeža zastrupljenega drevesa.

Takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 8. in 11. točko prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter drugega odstavka 371. člena ZKP. Opozarja, da ob nastanku obeh posnetkov (tako zvočnega posnetka kot tudi zvočnega in video posnetka) obtoženi ni privolil v snemanje in za snemanje tudi ni vedel. Zagovornik izpostavlja, da se je obtoženi pri nastanku obeh spornih posnetkov nahajal v zasebnih stanovanjih, kjer je lahko upravičeno pričakoval visoko raven zasebnosti, ne glede na to, da so bili v stanovanju prisotni tudi drugi ljudje. Zato je bila s prikritim snemanjem kršena njegova pravica do zasebnosti. Zato zagovornik meni, da sta bila oba posnetka pridobljena s kršitvijo obtoženčevih ustavno določenih človekovih pravic. Sodišče bi ju v skladu z radikalnim modelom ekskluzije, ki ga uveljavlja ZKP v drugem odstavku 18. člena, moralo izločiti iz spisa. Zagovornik obtoženega dodaja, da enako velja tudi za vse tiste dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh posnetkov, skladno s teorijo sadeža zastrupljenega drevesa. Zato predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za izločitev dokazov ugodi in vse dokaze, ki jih je v svojem predlogu navedel, izloči iz spisa oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu, je D. D., kot oškodovanec pri kaznivem dejanju napeljevanja h kaznivemu dejanju ugrabitve po prvem odstavku 144. člena KZ, podal kazensko ovadbo zoper obtoženega A. A.. D. je policiji izročil dve zgoščenki s posnetki pogovorov obtoženega z osebami, ki naj bi izvedle ugrabitev D. in umor davčne inšpektorice C. C. Na prvi zgoščenki je zvočni posnetek, na drugi pa zvočni in video posnetek pogovora. Po navedbah D. so mu posnetka izročile osebe, ki naj bi jih obtoženi na posnetkih napeljeval k njegovi ugrabitvi in umoru C. Iz spisa izhaja tudi, da je vsebino posnetkov oziroma prepise preiskovalna sodnica določenim pričam predočila pri zasliševanju.

Pritožbeno sodišče uvodoma pritrjuje obtoženčevemu zagovorniku, da snemanje osebe brez njene privolitve lahko pomeni kršitev njene človekove pravice do zasebnosti. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je potrebno v kazenskem postopku izločiti vsak dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo obtoženčevih človekovih pravic, ne glede na intenzivnost posega v človekove pravice in ne glede na to, s kakšnim ciljem je bilo v pravice obtoženca poseženo. Človekove pravice obtoženca so namreč omejene s človekovimi pravicami oškodovancev in obratno, kar izhaja iz tretjega odstavka 15. člena Ustave Republike Slovenije, ki je najvišji splošni pravni akt v Republiki Sloveniji.

Kot je pritožbeno sodišče že poudarilo v sklepu z dne 12. 11. 2013, ko je v istem kazenskem postopku odločalo o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 83. člena ZKP) izločilo zgoraj navedene dokaze, je potrebno v konkretni zadevi uporabiti test sorazmernosti in tehtati med obtoženčevo pravico do zasebnosti in pravico oškodovancev do nedotakljivosti njune telesne in duševne celovitosti, do svobode gibanja in varnosti. Tehtanje pa je možno izvesti le upoštevajoč okoliščine konkretnega primera.

Iz doslej, sicer ne povsem popolno ugotovljenega dejanskega stanja, naj bi ena od oseb, ki naj bi bila storilec kaznivih dejanj ugrabitve in umora, posnela pogovor med njim in obtoženim A. A. Obtoženi je tej osebi, B. B. opisal in predstavil okoliščine tako glede motiva ugrabitve D., kakor tudi umora davčne inšpektorice. D. D. je izpovedal, da je ob seznanitvi s prvim zvočnim posnetkom, predlagal, da se pridobi še zvočni in video posnetek, ampak tako, da bo A. A. vedel, da ga snemajo in bo v to privolil. Na drugi strani pa obtoženi zatrjuje, da v nastanek nobenega od posnetkov ni privolil in tudi ni vedel, da ga snemajo. Kot je pritožbeno sodišče v tej zadevi že izpostavilo, bi šlo za prekomeren poseg v obtoženčevo pravico do zasebnosti, če bi bil posnet v prostoru, kjer bi upravičeno pričakoval visoko mero zasebnosti. Ker pa so bile obtoženčeve izjave, ki so posnete na obeh posnetkih, podane v tujem stanovanju in namenjene tretjim osebam, ki naj bi jih obtoženi iskal, da bi pri njih naročil izvršitev dveh zelo hudih kaznivih dejanj, je pričakovana stopnja zasebnosti veliko nižja. Neutemeljene so pritožnikove navedbe, da je obtoženec zasebnost lahko pričakoval, saj so bile izjave podane v zasebnih stanovanjih. Ker je obtoženega posnela ena od oseb, ki so ji bile njegove izjave namenjene, ni bistveno, ali so bile izjave podane na prostem ali pa v zasebnem stanovanju. Prestregel in posnel jih namreč ni nihče tretji, ki mu izjave obtoženega ne bi bile namenjene. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se okoliščine, kako je do nastanka obeh posnetkov prišlo, na predobravnavnem naroku niso nič bolj razjasnile in ostaja ugotovljeno dejansko stanje enako, kot dne 12. 11. 2013, ko je pritožbeno sodišče že odločalo o izločitvi istih dokazov.

Tako glede na ugotovljene okoliščine pritožbeno sodišče poudarja, da posnetka ne predstavljata nesorazmernega posega v obtoženčevo človekovo pravico do zasebnosti in je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je zavrnilo zahtevo obtoženčevega zagovornika po njuni izločitvi. Ker to velja za zgoščenki z obema posnetkoma, je enaka presoja, da ni procesne sankcije tudi glede „sadežev zastrupljenega drevesa“, skratka personalnih dokazov, ki so bili pridobljeni v preiskavi v obravnavani zadevi (izpovedbe prič, ko jim je preiskovalna sodnica predočala vsebino prepisov zvočnih posnetkov).

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obtoženega A. A. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člen ZKP).