VSRS Sodba VIII Ips 24/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 11. 2010, za vrnitev na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog, saj je bila pogodba med toženo stranko in družbo B. d.o.o. o opravljanju storitev odpovedana. Te storitve je izvajala tožnica, zato ni bilo več potrebe po opravljanju dela iz njene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi preverila možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji in ugotovila, da te možnosti ni.

2Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da poslovni razlog ni bil podan, saj njeno delo ni bilo vezano na pogodbo med toženo stranko in B. d.o.o., ki je bila sklenjena 5. 1. 2009 (po tem, ko se je zaposlila pri toženi stranki) in samo za leto 2009. Ta pogodba je bila odpovedana le za naloge planerja. Vztraja, da logistične storitve ne spadajo med „druge pisarniške storitve“. Po njenem mnenju sta sodišči ubrali formalističen pristop, namesto da bi preverili, ali ni šlo le za zlorabo položaja tožene stranke in hčerinskega podjetja B. d.o.o.. Sodišče bi moralo ugotavljati resničnost trditev o zmanjšanju nalog planerja. Ni upoštevalo dokaza iz glasila N. o povečanju obsega poslovanja skupine F. Da je bil razlog za odpoved fiktiven, izhaja že iz tega, da je družba B. d.o.o. odpovedala le storitve planerja in nobenega drugega opravila. Obseg ostalih del se je celo povečal. Izpovedi prič B. in Š. bi moralo sodišče presojati bolj kritično, saj gre za zakonitega zastopnika tožene stranke in družbenika tožene stranke, eden od njiju je tudi podpisnik sporne odpovedi. Potreba po njenem delu je očitno še obstajala, če ga je v celoti prevzela delavka B. d.o.o. B. G. in to za poln delovni čas. Kaj je bilo tožničino dejansko delo in ali je njeno delo zajeto v pogodbi z dne 5. 1. 2009, ni bilo pravilno ugotovljeno. Dela tudi ni opravljala le za družbo B. d.o.o., ampak tudi za druge družbe. Po mnenju revizije tožena stranka tudi ni dokazala neobstoja možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji. Niti v odpovedi niti med postopkom ni določno navedla, ali in kako je preverila te možnosti, kar pomeni, da jih ni preverila. Sodišči sta trditveno in dokazno breme glede tega neutemeljeno prevalili na tožnico. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Revizija uvodoma sicer uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v nadaljevanju ne konkretizira nobene. Zato z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

7Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8Z zatrjevanjem, da poslovni razlog ni bil podan in da tožena stranka ni preverila možnosti zaposlitve pod spremenjenimi pogoji, revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo prvega (prva alineja) in tretjega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji).

9Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil razlog za odpoved pogodbe resničen in posledica odpovedi pogodbe o opravljanju storitev tožene stranke za hčerinsko družbo B. d.o.o.. Slednja je ugotovila, da lahko naloge, ki so predmet pogodbe o poslovnem sodelovanju s toženo stranko z dne 5. 1. 2009, opravi sama s svojimi delavci. Tožnica je sicer nekaj manjših opravil izvajala tudi za druge družbe, vendar pa so bile naloge, ki jih je vsebovala ta pogodba, večinski del njenih delovnih zadolžitev. Delo, ki ga je za B. d.o.o. opravljala tožnica, je prevzela delavka B. d.o.o. B. G. Tožena stranka na tožničinem delovnem mestu ni zaposlila novega delavca. Vse to so dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano. Vsakršno nasprotovanje tako ugotovljenemu dejanskemu stanju pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato se sodišče ne opredeljuje do revizijskih navedb o drugačnem dejanskem stanju.

10Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje o obstoju poslovnega razloga. Glede tega je ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva. Ni mu mogoče očitati formalističnega pristopa, če ni ugotavljalo dejstev, ki za odločitev niso pomembna. Obstoj poslovnega razloga je podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Ob ugotovitvi, da je večinski del nalog, ki jih je tožnica opravljala po pogodbi o zaposlitvi, obsegal delo za družbo B. d.o.o. po pogodbi o opravljanju storitev, ta pa je bila odpovedana, je bilo ugotavljanje obsega poslovanja vseh družb v skupini F. nepotrebno. Kako so poslovale druge družbe in kakšen je bil njihov obseg dela, ni odločilno dejstvo, saj tožničino delo ni bilo povezano z njimi. Prav tako ni odločilnega pomena, kakšen je bil obseg dela B. G., kako je družba B. d.o.o. organizirala delo svojih delavcev in zakaj je odpovedala pogodbo o opravljanju storitev. Bistveno je, da tožena stranka za družbo B. d.o.o. ni več opravljala storitev, ki so bile pretežni del tožničinih delovnih nalog. Zato je presoja, da je prenehala potreba po njenem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi pravilna.

11Sodišče druge stopnje je pravilno odločilo tudi glede obstoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja pod spremenjenimi pogoji. Zakon delodajalcu ne nalaga, da v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navede, kako je preveril to možnost. Zatrjevanje tožene stranke, da ni bilo možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji, je sodišče preizkusilo z zaslišanjem prič, ki so izpovedale, da naloge delovnih mest, ki jih je navajala tožnica, opravljajo drugi delavci in da ni bilo prostih delovnih mest, na katerih bi jo lahko zaposlila. Če je tožnica menila drugače ali če so obstajala še kakšna druga delovna mesta, kjer bi jo bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji, bi morala to tudi dokazati. Takšna zahteva ne pomeni prevalitve trditvenega in dokaznega bremena nanjo, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.

12Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.