UPRS sodba II U 159/2014

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v zvezi s pritožbo Slovenske odškodninske družbe odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote Maribor, št. 301-8/93/172 (7300) z dne 26. 9. 2012 (1. točka izreka) in zavrnila zahtevek tožnice za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, navedenih v izreku odločbe (2. točka izreka). Obravnavana zadeva se nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno A.A., in sicer na podlagi Odloka Avnoj. Ker imenovani ni štel za jugoslovanskega državljana, je tožnica kot njegova hči upravičenka na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Navedeno ugotavlja upravni organ na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Kot pravni vir, ki je urejal odškodovanje, je treba šteti tudi Finančno in izravnalno pogodbo (v nadaljevanju FIP), ki sta jo sklenili Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija dne 27. 11. 1961. V skladu z navedeno pogodbo so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji. Med pregnance in preseljence so bile vključene tudi osebe iz območja nekdanje FLRJ. V obravnavani zadevi pa ni sporno, da sta tako razlaščenec kot tudi tožnica od leta 1945 živela v Avstriji in sta na dan 1. 1. 1960 tam imela tudi stalno prebivališče ter sta tudi sicer izpolnjevala kriterije po določilih FIP za določitev odškodnine. Upravni organ v postopku denacionalizacije ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, zato tudi niso relevantne v postopku predložene listine tujega organa, da je bil zahtevek razlaščenca zavrnjen, ker je njegov dohodek presegal mejo dohodka, to je 78.000 ATS. Takih dejstev namreč upravni organ pri odločanju ni dolžan ugotavljati oziroma njihova ugotovitev na samo odločitev ne more vplivati, saj bi to preseglo odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 24. 6. 2011 predstavlja le potrdilo o tujem pravu, kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP. V delu, ko se navaja, da ni bila izplačana nobena odškodnina in da tudi ni obstajala pravica do odškodnine po FIP, pa gre za mnenje, na katerega upravni organ ni vezan.

Tožnica v tožbi ugovarja, da je upravni organ napačno uporabil določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, s tem ko je FIP štel med pravne akte, ki jih morajo upravni organi upoštevati v postopku denacionalizacije, prav tako pa je zmotno razlagal samo vsebino FIP. Zakonodajalec je z ZDen imel namen popraviti le tiste krivice, ki do sprejema ZDen niso bile odpravljene na način, da bi bivši lastniki na podlagi mirovne pogodbe ali mednarodnih sporazumov dobili oziroma imeli pravico dobiti od tuje države odškodnino za podržavljeno premoženje. Za odločanje o morebitnem obstoju pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZDen z Republiko Avstrijo sta pomembna le Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP) in Pogodba o ureditvi določenih premoženjsko pravnih vprašanj, ki sta ju sklenili SFRJ in Republika Avstrija. To smiselno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003. V navedeni odločbi je ustavno sodišče kot edini pravni akt navedlo le Pogodbo o ureditvi določenih premoženjsko pravnih vprašanj, avstrijskega Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem pa ustavno sodišče sploh ne omenja. To je tudi razumljivo, saj zakon ni bil sprejet v dogovoru z Jugoslavijo, prav tako ne ureja odškodnine, temveč v bistvu socialno pomoč, ki jo je Republika Avstrija pod določenimi pogoji plačala pregnancem, nanašala pa se je na podržavljene premične stvari. Ne glede na to, tudi če bi bilo treba upoštevati FIP na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, pa je tožena stranka zmotno uporabila navedeni predpis. Ustavno sodišče je v že citirani odločbi zapisalo, da mora upravni organ mednarodne pogodbe razlagati v skladu s prvim odstavkom 31. člena Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, to je dobronamerno, po običajnem smislu ter v luči njenega predmeta in cilja. Iz dopisa Ministrstva za finance Republike Avstrije pa nedvomno izhaja, da razlaščenec niti tožnica nista imela pravice do odškodnine od Republike Avstrije zaradi preseženega cenzusa. Pojem pravico do odškodnine je treba razlagati tako, da obstaja le takrat, ko je odškodnino mogoče tudi zahtevati oziroma uveljaviti oziroma dobiti. To izhaja tako iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZDen-B, kot tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari tako, da zavrne pritožbo Slovenske odškodninske družbe.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Stranka z interesom Slovenski državni holding kot pravni naslednik Slovenske odškodninske družbe v odgovoru na tožbo navaja, da je odločba tožene stranke utemeljena in v skladu z ustaljeno sodno prakso, zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali Pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) in na njeni podlagi sprejeti predpisi, predstavlja predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, torej ali je podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije. Prav tako je za tožečo stranko sporna razlaga vsebine navedenih predpisov.

V zvezi z navedenimi vprašanji je že zavzelo pravno stališče Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Pri tem je navedlo:

- Za razlago 10. člena ZDen je ključnega pomena določilo, ki v celoti izključuje vračanje premoženja po ZDen, če je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDen je zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji. - Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče izključiti bilateralnih pogodb dveh tujih držav, kar je FIP, pri kateri bivša Jugoslavija ni sodelovala. FIP in njegovi izvedbeni akti so lahko podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.

- Kot premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je nastala pregnancem zaradi izgube premoženja v posledici druge svetovne vojne tudi na ozemlju Jugoslavije. Med pregnance in preseljence so vključene tudi osebe z območja FLRJ.

- Denacionalizacije ni mogoče presojati zgolj z vidika splošnega odškodninskega prava, temveč njena ureditev temelji na posebnih in specifičnih rešitvah. ZDen tako ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države.

- Ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel razlaščenec v tuji državni na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji.

Na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Po ustaljeni upravno sodni praksi določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen. Pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen tako izključuje upravičenost do denacionalizacije tudi za pravne naslednike iz 12. člena ZDen.

Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945 (preambula FIP). Nemčija se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeni zakonski ureditvi na strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v 2. svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP). Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela UVEG in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz), v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVAG).

Odškodovanje za osebe, ki spadajo v krog upravičencev, je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino škode, vključujoč socialne kriterije in drugo). V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave, ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev bivali ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno prebivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške

narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz C točke priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.

Po že ustaljeni upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen že upoštevalo avstrijski UVEG, ki je bil izvedbeni predpis FIP (glej paragraf 20 UVEG). To sodbo je Vrhovno sodišče RS (v razširjenem senatu kot drugostopenjsko sodišče) potrdilo s sodbo II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000. V sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 pa je vrhovno sodišče upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen. Glede na to, je tako tudi FIP (in njegovi izvedbeni akti) lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije„ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. Navedeno stališče pa po presoji sodišča tudi ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Up-547/02, na katero se sklicuje tožnica v tožbi. V citirani odločbi je ustavno sodišče presojalo pravilnost razlage upravnega in vrhovnega sodišča glede drugega odstavka 27. člena ADP, po kateri do denacionalizacije niso upravičene osebe, ki so bile avstrijski državljani ob uveljavitvi ADP, ne glede na to, da so ob podržavljenju imele jugoslovansko državljanstvo oziroma za katere se je ugotovilo, da so štele za jugoslovanske državljane. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno dejansko stanje, saj razlaščenec ni štel za jugoslovanskega državljana, prav tako se možnost dobiti odškodnino od tuje države ne nanaša na ADP. Okoliščina, da v citirani odločbi ustavno sodišče ni omenjalo drugih pravnih predpisov (FIP) pa ne pomeni, da je na podlagi navedenega mogoče sklepati, da ti predpisi ne predstavljajo možne pravne podlage za uveljavljanje odškodnine od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje in s tem za izključitev denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je tožena stranka napačno razlagala določbe FIP v povezavi z drugim odstavkom 10. člena ZDen. Ustavno sodišče je v odločbi Up-547/02 navedlo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. Gre namreč za reševanje predhodnega vprašanja, ki ga po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločb. Zaradi navedenega tudi potrdilo tujega državnega organa, na katerega se sklicuje tožnica v tožbi, da njen oče niti mama niti ona sama niso imeli pravice do odškodnine od Republike Avstrije, za upravni organ ni zavezujoče. V zvezi s tem vprašanjem je tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 zavzelo stališče, da ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel razlaščenec v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Ugotavljanje ali je bila v tujini predvidena odškodnina primerna in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, bi preseglo namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. To bi namreč pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Zato tudi določitev premoženjskega praga ni odločilna za neuporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Z navedenim v celoti soglaša to sodišče, saj je v zadevi bistveno, da je imel razlaščenec v tuji državni na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Dikcija možnost „zahtevati“, „dobiti“, „uveljaviti“ odškodnino pa pomeni, da je za to obstajala pravna podlaga, ni pa stvar denacionalizacijskega postopka po ZDen, kot je sodišče že navedlo v tej

sodbi, ugotavljanje odškodnine po tujem predpisu. Drugačno stališče glede (ne)možnosti uveljaviti pravico do odškodnine tudi ne izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up-547/02, na katero se sklicuje tožnica, niti iz določbe 2. točke prvega odstavka 23. člena ZDen-B.

Na podlagi vseh navedenih okoliščin se sodišče strinja z zaključki tožene stranke, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo določb FIP, torej da je razlaščenec imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, kar pa zadošča, da ga glede na določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni šteti za upravičenca, posledično pa tudi ne tožnice kot upravičenke na podlagi 12. člena ZDen. To pa je skladno tudi s pravnim stališčem vrhovnega sodišča v citirani sodbi, na katero se v celoti sklicuje to sodišče, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.