VSRS Sodba XI Ips 1961/2015-90

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kranju je zoper obdolženega A. G. odredil pripor iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila pritožbo, ki jo senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora obdolženčeva zagovornica pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve petega odstavka 14. člena KZ-1, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sklepa. V obrazložitvi navaja, da je bila rastlina khat kupljena v Etiopiji, kjer promet z njo ni prepovedan, obdolženec je bil prijet na letališču v Sloveniji, khat pa je bil namenjen prodaji v Avstriji. Tudi v Avstriji je khat na seznamu prepovedanih drog, vendar sodnica v trenutku odločanja o odreditvi pripora tega še ni vedela. Glede na te okoliščine, bi moralo sodišče pred postopkom za pregon pridobiti dovoljenje ministra za pravosodje iz petega odstavka 14. člena KZ-1. Drugi očitek se nanaša na zavest o protipravnosti ravnanja, ki ga zagovornica utemeljuje s tem, da se obdolženec ni mogel zavedati, da je v Sloveniji kaznivo že prenašanje khata za prodajo. Obdolženec je carinikom prostovoljno izročil izvozne dokumente, iz katerih je bilo razvidno za katero rastlino gre. Obdolženec je državljan Somalije, v Avstriji je pridobil azil, v Slovenijo je vstopil prvič, ne pozna slovenskega jezika niti slovenskih predpisov. Le vedenje o nelegalnosti prodaje rastline khat v Avstriji po mnenju zagovornice ne utemeljuje verjetnosti, da se je zavedal protipravnosti prenašanja te rastline na območju Slovenije.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ni dvoma, da je bilo dejanje storjeno v Sloveniji, zato je sklicevanje na teritorialno načelo neutemeljeno. Obe napadeni sodni odločbi imata tudi razloge, zakaj sodišči ocenjujeta, da se je obdolženec zavedal, da gre za prenašanje droge, ki je namenjena nadaljnji distribuciji oziroma prodaji. Kolikor se zagovornica z njimi ne strinja, uveljavlja le nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovi zagovornici,

k

i se o njem

nista izjavila.

B.

5Sklicevanje zagovornice na peti odstavek 14. člena KZ-1 po presoji Vrhovnega sodišče ni utemeljeno. V primeru, ko je dejanje storjeno v tujini, pa v državi, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, se po določbi citiranega odstavka storilec sme preganjati le z dovoljenjem ministra za pravosodje, če je dejanje takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo dejanje po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost. V obravnavanem primeru naj bi obdolženec v Etiopiji kupil rastlino khat, kjer to ni kaznivo dejanje, v Sloveniji se mu očita, da jo je prenašal z namenom prodaje, prodaja pa naj bi se vršila v Avstriji. V prvem odstavku 186. člena KZ-1 je predvidenih več alternativnih izvršitvenih oblik, ki pomenijo proizvodnjo in promet z drogami. Za dokončano kaznivo dejanje zadošča zgolj izpolnitev zakonskih znakov ene od teh. Obsojencu se očita izvršitvena oblika „zaradi prodaje hranil“, kar je šteti za dokončano kaznivo dejanje na območju Slovenije in ne za dejanje, ki naj bi se začelo izvrševati v Etiopiji, se nadaljevalo v Sloveniji in se dokončalo v Avstriji, kot zmotno meni zagovornica. V obravnavanem primeru je storilec izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja na območju Republike Slovenije, zato je sklicevanje na peti odstavek 14. člena KZ-1 neutemeljeno. Iz istih razlogov tudi ni relevantno, ali je preiskovalna sodnica v trenutku odreditve pripora vedela, da je khat tudi v Avstriji na seznamu prepovedanih drog.

6Preiskovalni sodnik v izpodbijanem sklepu ni sledil zagovoru obdolženca, da ni vedel, da je ta rastlina v Sloveniji prepovedana. Pri tem je upošteval, da obdolženec že 8 let živi v Avstriji, kjer je obiskoval tudi jezikovni tečaj. Vedel je, da je khat prepovedan v Avstriji in tudi v drugih evropskih državah. S prodajo bi veliko zaslužil in poplačal svoje dolgove, saj posamezen zavojček khata stane 25 EUR, kar je bistveno več kot je zanj plačal v Etiopiji, prenašal pa je kar 298 zavojčkov. Glede na to, da je obdolženec vedel, da je khat prepovedan tudi v nekaterih afriških državah, je zaključil, da se je zavedal protipravnosti ravnanja, ki se mu očita v Sloveniji. Tem ugotovitvam je ob presoji vsebinsko enakih pritožbenih navedb pritrdil tudi senat. Navedene okoliščine po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka z zadostno verjetnostjo utemeljujejo presojo, da se je obdolženec zavedal, da je prenašanje rastline khat z namenom prodaje tudi na območju Slovenije prepovedano. Očitki zahteve za varstvo zakonitosti so zato tudi v tem delu neutemeljeni.

7Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.