VSL sodba I Cpg 692/2013

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81346/2010 z dne 14. 6. 2010 v celoti razveljavi, tožeči stranki pa je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 208,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od dneva vročitve prvostopenjske sodbe do plačila.

2Zoper navedeno sodbo je pritožbo pravočasno vložila tožeča stranka. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala regresni zahtevek za povrnitev izplačane škode na podlagi škodnega dogodka – prometne nesreče, ki se je zgodila dne 16. 1. 2009 ob 8.12 uri na lokalni cesti Radovljica-Nova vas-Zapuže. Tega dne ob navedenem času se je z namenom nudenja pomoči vozniku osebnega vozila, ki je zdrsnilo s ceste, za njim ob robu vozišča ustavila voznica S. M., nato pa je za njo pripeljal voznik B. J. in trčil v njeno vozilo. Tožeča stranka je svojemu zavarovancu B. J. izplačala škodo iz naslova kasko zavarovanja, S. M. pa odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo iz naslova zavarovalne police B. J., sklenjene s tožečo stranko. Tožeča stranka izplačane zneske skupaj z zamudnimi obrestmi terja od tožene stranke na podlagi odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, C. d.d., ki je bilo v času prometne nezgode vzdrževalec javne ceste. Zavarovanec tožene stranke po mnenju tožeče stranke ni ustrezno poskrbel za posipanje cestišča, ki je bilo v času nesreče močno poledenelo.

6Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila cesta sicer res poledenela, da pa zavarovanec tožene stranke za nastalo škodo ni odgovoren, ker je za varnost in prevoznost ceste poskrbel na način, kot mu nalagajo Pogodba o vzdrževanju cest in Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (v nadaljevanju: Pravilnik). Zavarovanec tožene stranke je cesto, na kateri se je zgodila prometna nesreča, dne 15. 1. 2009 med 3.15 in 7.45 uro plužil in posipaval z mokrim posipom, to je s soljo z dodanim magnezijevim kloridom, ki omogoča, da se sol oprime cestišča in se na njem obdrži več dni, na dan nesreče dne 16. 1. 2009 pa je s posipavanjem začel ob 8.00 uri in na kraj nesreče prispel le nekaj minut po nesreči. V vmesnem času ni bil obveščen o poledici na cesti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je ravnal v skladu s Pravilnikom in tudi dejanskim okoliščinam primerno, da pa objektivno z razpoložljivimi sredstvi ni mogoče zagotoviti splošnega (hkratnega) posipavanja vseh cest in da zato ni mogoče preprečiti prav vsake poledice na njih.

7Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke kot vzdrževalec javne ceste, na kateri je prišlo do obravnavane nesreče, v konkretnem primeru ni ravnal protipravno in da zato niso podani pogoji za njegovo odškodninsko odgovornost. Pritrjuje sicer pritožnici, da vprašanja prevoznosti cest ni mogoče enačiti z vprašanjem varnosti cest, in da dejstvo, da so v skladu z 31. členom Pravilnika za ceste IV. kategorije, kamor spada obravnavana cesta, v določenih razmerah dopustni zastoji prevoznosti do enega dne, ne pomeni, da je za enak časovni razpon dopustno odlašati tudi z zagotavljanjem varnosti vožnje po njej. Posipavanje poledenelega vozišča v okviru zimske službe v skladu s 33. členom Pravilnika namreč spada med neodložljiva dela, katerih opustitev lahko ogrozi cesto in varnost prometa na njej, in se izvajajo v skladu z izvedbenim programom oziroma nemudoma po ugotovitvi pomanjkljivosti. Gre torej za dela, ki jih je na vseh cestah ne glede na njihovo kategorizacijo potrebno opraviti nemudoma. Pravilnik v členih od 27. do 31. določa opravila zimske službe, pri čemer je zlasti relevanten prvi odstavek 30. člena, ki določa, da se v obdobjih, ko obstaja nevarnost poledice, izpostavljeni in prometno nevarni deli cest posipajo proti poledici, mesta in način posipanja pa se določijo glede na geografsko-klimatske razmere, lego, naklon in kategorijo ceste ter druge lokalne razmere.

8Pri vzdrževalcu cest presoja preprečljivosti škodnega dogodka ni podvržena le merilu "potrebne skrbnosti", ampak najstrožjemu merilu – merilu skrajne skrbnosti (glej Sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 106/2000, Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 63/2007). Vendar pa tudi pravni standard "skrajne skrbnosti", ne pomeni, da mora vzdrževalec na vseh cestah, ki jih vzdržuje, vzpostaviti takšno stanje, da na nobeni od njih nikoli ne pride do poledice ali da se ta takoj, ko se pojavi, odpravi. Takšne zahteve bi bile prestroge za vzdrževalca, saj jih objektivno ni mogoče izpolniti. Zahteve, ki zadostijo standardu "skrajne skrbnosti", je zato treba ugotavljati od primera do primera, z ozirom na konkretne dejanske okoliščine primera (geografsko-klimatske razmere, lega, kategorizacija ceste ipd.). V obravnavanem primeru je šlo za lokalno cesto IV. kategorije. To ne pomeni, da se varnost na lokalni cesti lahko zanemari, pač pa, da je na njej razumno pričakovati manjšo gostoto prometa in nižjo povprečno hitrost vozil kot na cestah višjih kategorij, in da sme oz. mora vzdrževalec ceste temu prilagoditi obseg varnostnih ukrepov. Nadalje ni bilo niti zatrjevano, da bi bile na obravnavanem odseku ceste posebej neugodne geografsko-klimatske razmere, lega, naklon ceste ali da bi obstajala kakšna druga okoliščina, ki bi kazala na to, da bi bila poledica tu pogostejša kot drugod (na primer senčna lega ceste, strm klanec in podobno), ali da bi se ta odsek v preteklosti že izkazal za problematičnega z vidika prihajanja do prometnih nesreč zaradi poledice, ali da bi v času nezgode obstajale posebej neugodne vremenske razmere, ali da bi zavarovanca tožene stranke že kdorkoli obvestil o poledici. Iz tega sledi, da niso bile izkazane nikakršne okoliščine, ki bi Cestnemu podjetju narekovale povečano skrbnost pri izvrševanju opravil odpravljanja oz. preprečevanja poledice, t.j. skrbnost, ki presega okvirje, ki jih v zvezi z zagotavljanjem ukrepov proti poledici v okviru zimske službe določa Pravilnik oz. izvedbeni program zimske službe. Zato je ravnanje zavarovanca tožene stranke, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ustrezalo merilom zahtevane profesionalne skrbnosti tudi po drugem odstavku 6. člena OZ.

9V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi bil vzdrževalec javne ceste dolžan vsaj kako drugače (npr. s prometno signalizacijo) udeležence v prometu opozoriti na nevarnost poledice, pritožbeno sodišče odgovarja, da v skladu z drugim odstavkom 30. člena Pravilnika obstaja obveznost namestiti dopolnilno prometno signalizacijo, ki na to nevarnost opozarja (ali pa - predvsem na avtocestah, hitrih in glavnih cestah - zagotoviti stalno spremljanje razmer in izvajanje ukrepov za preprečitev poledice na vozišču) le na delih cest, kjer se poledica pogosto pojavlja. Da bi se poledica na obravnavanem odseku ceste pogosto pojavljala, tožnik ni zatrjeval, kot tudi ne, da je bil vzdrževalec o poledici sploh obveščen. Treba je tudi upoštevati, da kljub vsem dolžnim ukrepom poledice na cestah v zimskem času ni mogoče v celoti preprečiti, zato morajo vozniki v takšnih vremenskih razmerah in pogojih predvsem sami prilagoditi svojo vožnjo (zmanjšati hitrost, uporabljati ustrezno zimsko opremo ipd.). Od treh voznikov, ki so bili udeleženi v obravnavani prometni nesreči, sta prvi in tretji voznik res "zletela" z vozišča, drugovozeča voznica, ki je vozila s prilagojeno hitrostjo, pa je brez težav ustavila svoje vozilo. Zato je zelo verjetno, da je prometni nesreči v pretežni meri botrovala prevelika hitrost omenjenih dveh vozil glede na kategorizacijo ceste in dane vremenske razmere, ki bi jo bilo mogoče z nekoliko več pazljivosti voznikov v celoti preprečiti.

10Ker tudi ni ugotovilo kakšnih drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev materialnega ali procesnega prava, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela.