VSL sodba II Cp 1705/2014

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2006/15862 z dne 22. 12. 2006 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi.

2Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka in navedla, da na splošno spoštuje presojo sodišča in da se opravičuje, če je prej dala nekatere informacije, ki niso precizne. Zagotavlja, da to ni bilo namerno, ampak le zaradi njegovega slabega psihičnega stanja, ker je v dvajsetih letih doživel dve vojni in izgubil vse svoje imetje. Trdi, da njegova pogodba z S. d.d. ne zavezuje prodajalca, da obvesti administratorja o prodaji stavbe, nasprotno, zavezuje stranke – kupca (naročnika), da obvesti skrbnika v skladu z 10. členom in 13. členom te pogodbe. Po evidencah zemljiške knjige je bila omenjena stavba prodana dvakrat. Prvič 20. 5. 2003 in drugič 22. 11. 2011. Zakaj skrbnik ni zavzel nobenih ukrepov proti njim? Sprašuje se, kdo je izvedel plačilo stroškov objekta od 20. 5. 2003 do 21. 7. 2004 in od 28. 6. 2006 pa do današnjega dne. Sprašuje se, v čigavem imenu so izvršena plačila. Od toženca že ne, ker je ta objekt prodal.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), v sporih majhne vrednosti pa so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni; sodba se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), s čimer je bil pritožnik s pravnim poukom v izpodbijani sodbi seznanjen. S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

6V tej pravdni zadevi tožeča stranka od tožene stranke terja stroške vodenja rezervnega sklada iz obdobja od 21. 7. 2004 do 28. 6. 2006. Tožena stranka je trdila, da stroškov ni dolžna plačati, ker je nepremičnino prodala 19.5.2003. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo v tej zadevi predstavlja 17. člen SZ-1, ki določa, da mora etažni lastnik, ki prenese lastninsko pravico s pravnim poslom upravnika takoj, najkasneje pa v tridesetih dneh od dneva, ko ima pridobitelj pravico predlagati vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, obvestiti o spremembi lastninske pravice in mu predložiti kopijo dokumenta, iz katerega so razvidni vsi podatki o spremembi lastništva in o novem lastniku, upravnik pa mora o tem obvestiti geodetsko upravo. Zakon na to obvestilo veže posledico iz tretjega odstavka 30. člena ZS-1, in sicer, da etažni lastnik po tem, ko je upravnika obvestil o spremembi lastninske pravice, ne odgovarja za stroške upravljanja in druge stroške, ki izvirajo iz večstanovanjske hiše, kamor sodijo tudi vplačila v rezervni sklad.

7Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da tožena stranka ni niti trdila, da bi ravnala v skladu s 17. členom SZ-1, zaključilo, da ni dokazala, da je o zamenjavi lastništva obvestila tožečo stranko. Na te dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano in ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev.

8Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).