VSRS Sklep I Kp 14213/2013-2705

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

1Z uvodoma navedenim sklepom je višje sodišče presodilo, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije še podan.

2Zoper navedeni sklep sta se pritožila obtoženec in njegov zagovornik in sicer zagovornik iz razloga, kot navaja, neobstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, saj je sklep Višjega sodišča v Mariboru protisloven in v nasprotju z listinskimi dokazi, obsojenec pa, kot izhaja iz vsebine pritožbe, meni, da ni več podana sorazmernost glede na čas, ki ga je že prebil v priporu.

3Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu je bil obtoženi S. M. s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in v zvezi s členom 54. KZ-1 in mu je bila izrečena kazen štiri leta in štiri mesece zapora, v katero mu je bil vštet čas prebit v priporu od 20. 3. 2013 od 06.00 ure dalje. Po določbi prvega in petega odstavka 361. člena ZKP mu je sodišče prve stopnje ob izreku kazni podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP do nastopa kazni. Zoper sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec in obtoženec in sicer oba zoper odločbo o kazenski sankciji, pri čemer državni tožilec predlaga zvišanje kazni, medtem ko obtoženec meni, da je kazen prestroga. Pritožbeno sodišče je pritožbi obravnavalo na pritožbeni seji dne 16. 1. 2015 in je glede na to, da se obtoženec nahaja v priporu preizkusilo na podlagi tretjega odstavka 394. člena ZKP, ali so še podani priporni razlogi in z izpodbijanim sklepom presodilo, da je priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP na strani obtoženec še vedno podan.

4Zoper ta sklep sta se pravočasno pritožila obtoženčev zagovornik in obtoženec sam. Zagovornik v pritožbi navaja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti na strani obtoženca ni podan, saj obtoženec doslej še ni bil kaznovan, ves čas je živel v urejenem družinskem okolju, s svojo partnerko in enajstletnim sinom. Ima pa tudi 24 let delovne dobe. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča morata biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti podana tako vsaj ena objektivna okoliščina, iz katere je mogoče sklepati na nevarnost ponavljanja, kakor tudi ena okoliščina subjektivne narave, ki pa jo je v konkretni kazenski zadevi sodišče le pavšalno navedlo.

5Te navedbe zagovornika niso utemeljene. Sodišče z izpodbijanim sklepom ni podaljšalo pripora, kot to navaja pritožnik, saj je bil pripor s sklepom prvostopenjskega sodišča podaljšan do nastopa kazni, pritožbeno sodišče pa je ugotavljalo le, ali je ta priporni razlog na strani obtoženca še vedno podan. Ugotovilo je, da se okoliščine, ki so bile ugotovljene s sklepom prvostopenjskega sodišča v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, niso v ničemer spremenile, kar pomeni, da so podane še vse tiste okoliščine, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je obtožencu pripor podaljšalo do nastopa kazni. Ne glede na navedeno pa je v izpodbijanem sklepu tudi obširno obrazložilo, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih zaključuje, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podan. To so teža obravnavanega kaznivega dejanja (spoznan je bil za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja, storjenega z 38 posamičnimi dejanji, dejanje je izvrševal skozi daljše časovno obdobje, skoraj obdobje enega leta, pri čemer je z izvrševanjem kriminalne dejavnosti prenehal šele tedaj, ko mu je bila odvzeta prostost). Nadalje je sodišče ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za izredno sofistiricran način izvrševanja kaznivega dejanja, to je napad na informacijski sistem, da gre za veliko število okuženih računalnikov in veliko premoženjsko škodo, ki so jo utrpeli oškodovanci, na drugi strani pa za veliko premoženjsko korist, ki si jo je pridobil. Nadalje je sodišče presodilo, da je obtoženec pokazal pri izvrševanju kaznivega dejanja veliko mero vztrajnosti, ker je po ugotovitvah dokaznega postopka vzpostavil nadzor nad velikim številom računalnikov, zaradi česar obstaja velika verjetnost, da bi, če bi bil spuščen na prostost z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval. Sodišče je tako ugotovilo obstoj objektivnih okoliščin kot tudi okoliščine subjektivne narave, iz katerih je zaključilo, da je priporni razlog na strani obtoženca še podan (38 posamičnih kaznivih dejanj, dlje časa trajajoča kriminalna dejavnost, velika premoženjska korist - objektivne okoliščine in okoliščine subjektivne narave - vztrajnost, ki jo je pokazal pri izvršitvi kaznivega dejanja, tako da je njegovo kriminalno dejavnost prekinil šele odvzem prostosti ter način življenja, ki je rezultiral obravnavanemu kaznivemu dejanju).

6Nadaljnji očitek vložnika v zahtevi je kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma protispisnost, ker je sodišče v sklepu zapisalo, da je obtožencu bila odvzeta prostost 20. 3. 2014, čeprav mu je bila odvzeta 20. 3. 2013. Res je sicer, da je sodišče v prvem odstavku izpodbijanega sklepa, ko je navajalo podatke v zvezi z vštevanjem pripora pomotoma zapisalo letnico 2014 namesto letnice 2013, vendar pa je sodišče v nadaljevanju obrazložitve in sicer v delu, kjer utemeljuje obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti jasno navedlo, da je obtoženec izvrševal obravnavano kaznivo dejanje skozi daljše časovno obdobje in sicer do 18. 3. 2013 in da je z izvrševanjem prenehal šele takrat, ko mu je bila odvzeta prostost (torej 18. 3. 2013). Tako navedeni pomotni zapis ne more predstavljati nasprotja glede odločilnih dejstev. Pritožbene navedbe, da obdolženec ne razpolaga in nikoli ni razpolagal s kakršnimikoli gesli, digitalnimi potrdili oziroma pomembnimi podatki, s katerimi bi lahko odtujil denar od oškodovancev pa so navedbe, s katerimi izpodbija obstoj utemeljenega suma glede storjenega kaznivega dejanja, s čimer pa v tej fazi postopka, ko zoper odločbo o krivdi obsojenca - sodbo ni več rednih pravnih sredstev, ne more uspeti.

7Obtoženec pa v pritožbi, enako kot njegov zagovornik opozarja na dejstvo, da se v priporu nahaja že od 20. 3. 2013, zaradi česar meni, da ni več podana sorazmernost med posegom v svobodo, težo kaznivega dejanja oziroma izrečeno kazensko sankcijo ter nevarnostjo ponavljanja kaznivih dejanj. Te navedbe pa niso utemeljene. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče navedlo takšna dejstva in okoliščine (ki so v tej odločbi že navedene), na podlagi katerih je tudi po presoji Vrhovnega sodišča naredilo povsem utemeljen zaključek, da je stopnja nevarnosti ponavljanja tako visoka, da je ni mogoče odvrniti z drugimi sredstvi kot je pripor. Pri tem je sodišče poudarilo še, da sam način izvršitve kaznivega dejanja, ko je obtoženec vzpostavil visoko dodelan sistem prikritega zbiranja podatkov oškodovancev glede njihovega bančnega poslovanja preko računalnikov, z vdorom v njihove računalnike in pridobitvijo posebnih uporabniških imen, gesel in kvalificiranih digitalnih potrdil, z izpolnitvijo plačilnih nalogov ipd. predstavlja izjemno sofisticiran in zato nevaren način izvrševanja kaznivih dejanj, zaradi česar obstaja po presoji pritožbenega sodišča še posebej velika verjetnost, da bi v primeru, da bi bil spuščen na prostost, z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval. Glede na vse navedeno je tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožbeno sodišče pravilno ocenilo, da je ne glede na to, da je obtoženec v priporu že več kot leto in pol, še vedno podano sorazmerje med stopnjo nevarnosti ponavljanja in odvzemom prostosti, kakor tudi glede na izrečeno kazen s strani sodišča prve stopnje, ki pa je bila argumentirano izpodbijana s pritožbo okrožnega državnega tožilca, ki se je zavzemal za izrek višje kazenske sankcije.

8Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni.