UPRS sodba I U 1428/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnikov za izdajo uporabnega dovoljenja za stanovanjsko hišo brez poslovnega prostora za opravljanje frizerske dejavnosti, na zemljišču parc. št. 1705/7 k.o. ...

V obrazložitvi je navedla, da tožnika vlogi nista priložila projekta izvedenih del in dokazila o zanesljivosti objekta. Ker pa sta želela pridobiti uporabno dovoljenje za del stanovanjske hiše s poslovnim prostorom, pa tretji odstavek 101. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ne more biti pravna podlaga za izdajo uporabnega dovoljenja.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. Pojasnil je, da se tretji odstavek 101. člena ZGO-1 uporablja le v primeru, ko gre za pridobitev uporabnega dovoljenja za enostanovanjsko stavbo, zgrajeno na podlagi gradbenega dovoljenja. V obravnavanem primeru, ko gre za enostanovanjsko stavbo s poslovnim prostorom, pa za tak primer ne gre. Pri tem se sklicuje na Uredbo o klasifikaciji vrst objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 109/11).

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je bil njun objekt zgrajen na podlagi z gradbenim dovoljenjem odobrene projektne dokumentacije kot enostanovanjska stavba. V projektu je bila upoštevana tudi Uredba o uvedbi in uporabi enotne klasifikacije vrst objektov in o določitvi objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 33/03 in naslednji, v nadaljevanju Uredba). Zato menita, da v njunem primeru ne more veljati uredba, na katero se sklicuje upravni organ druge stopnje. Poleg tega menita, da sta si pravico do uporabe zgrajenega objekta pridobila na podlagi drugega odstavka 5. člena ZGO-1. Navajata, da upravna organa nista pojasnila, zakaj v njunem primeru ni mogoče izdati uporabnega dovoljenja na podlagi tretjega odstavka 101. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje ugotovitve, da ne gre za enostanovanjski objekt kot celoto, ne argumentira na konkretni določbi predpisa. Razlikovanje pojma enostanovanjski objekt od enostanovanjske stavbe v fazi izdaje uporabnega dovoljenja pomeni zgolj nedopustno birokratiziranje zadeve. Predlagata odpravo izpodbijane odločbe, vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po petem odstavku 89. člena ZGO-1 morajo biti zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja iz prejšnjega odstavka priloženi projekt izvedenih del, geodetski načrt novega stanja zemljišča po končani gradnji, dokazilo o zanesljivosti objekta in drugi podatki in dokazila, če jih za to vrsto objekta določa gradbeno dovoljenje ali poseben zakon.

Po tretjem odstavku 101. člena ZGO-1 se za enostanovanjsko stavbo, zgrajeno na podlagi gradbenega dovoljenja, izda uporabno dovoljenje brez poprej opravljenega tehničnega pregleda, če investitor zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja poleg geodetskega načrta novega stanja zemljišča priloži izjavo projektanta in nadzornika, da je takšna stavba zgrajena v skladu s predpisi.

V zadevi ni sporno, da tožnika vlogi za izdajo uporabnega dovoljenja nista priložila vseh dokazil iz 89. člena ZGO-1, in sicer projekta izvedenih del in dokazila o zanesljivosti objekta. Sporno pa je, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja po tretjem odstavku 101. člena ZGO-1, kar je odvisno od ugotovitve, ali se zahteva nanaša na enostanovanjsko stavbo ali ne.

Sodišče pritrjuje stališču upravnih organov, da v obravnavanem primeru pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja po tretjem odstavku 101. člena ZGO-1 niso izpolnjeni, ker ne gre za enostanovanjsko stavbo.

V zadevi ni sporno, da je bilo tožnikoma izdano gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo s poslovnim prostorom za opravljanje frizerske dejavnosti. Prav tako ni sporna namembnost navedenega objekta, in sicer bodo v pritličju servisno-pomožni prostori, na vzhodni strani pa frizerski salon, v nadstropju in mansardi pa bodo stanovanjske površine. Navedeno izhaja tudi iz gradbenega dovoljenja, ki se nahaja v upravnih spisih.

Definicija pojma enostanovanjska stavba izhaja iz več zakonov. Iz vseh zakonov pa je mogoče nedvomno ugotoviti, da pomeni pojem enostanovanjska stavba stavbo, sestavljeno samo iz ene funkcionalne enote, ki predstavlja stanovanje.

Šesta točka 2. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb (ZVKSES) na primer določa, da je enostanovanjska stavba nepremičnina, katere sestavina je stavba, ki tvori eno samo funkcionalno celoto. Smiselno enako izhaja iz Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki v drugem odstavku 2. člena med enostanovanjske stavbe uvršča samostojno stoječe enodružinske hiše, vile, atrijske hiše, vrstne hiše, počitniške hiše in podobno. Peti odstavek 3. člena SZ-1 pa jasno določa, da celotna enostanovanjska stavba predstavlja stanovanje, kar pomeni, da če je poleg stanovanja v stavbi tudi poslovni prostor, ne gre za enostanovanjsko stavbo.

Po Uredbi/03, na katero se sklicujeta tožnika, je stanovanjska stavba tista, od katere se vsaj polovica uporabne površine uporablja za prebivanje, šteje za stanovanjska. To pa še ne pomeni, da je vsaka takšna stavba tudi enostanovanjska stavba v smislu tretjega odstavka 101. člena ZGO-1. Sodišče še pripominja, da pomeni tretji odstavek 101. člena ZGO-1 izjemo od splošnega pravila o tem, kaj mora vsebovati zahteva za izdajo uporabnega dovoljenja, zato ga je treba razlagati restriktivno.

Ker je za opredelitev stavbe bistveno, kaj izhaja iz izreka gradbenega dovoljenja, iz njega pa ne izhaja, da bi bila dovoljena gradnja enostanovanjske stavbe, ampak stanovanjske hiše s poslovnim prostorom, na drugačno odločitev tudi ne more vplivati klasifikacija objekta, navedena v projektni dokumentaciji. Poleg tega iz izseka iz projektne dokumentacije, ki se nahaja v upravnem spisu, na izhaja, da bi v obravnavanem primeru šlo zgolj za enostanovanjsko stavbo, ampak tudi za stavbo za druge storitvene dejavnosti (12304).

Ker iz izpodbijane odločbe jasno izhaja, zakaj v obravnavanem primeru ni mogoče izdati uporabnega dovoljenja po tretjem odstavku 101. člena ZGO-1 (ker ne gre za enostanovanjsko stavbo), ni utemeljen toženi ugovor, da je odločba v tem delu nejasna.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.