UPRS sodba IV U 41/2013

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, št. 12203-100/2012/2 z dne 16. 1. 2013, se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju upravni organ) odločilo, da tožnica v letu 2013 ne napreduje v naziv samostojna svetovalka. V obrazložitvi je upravni organ navedel, da je tožnica pravočasno vložila predlog za napredovanje v naziv samostojna svetovalka pri komisiji za podelitev nazivov strokovnim delavcem in strokovnim sodelavcem na področju socialnega varstva, ki jo je imenoval minister. Glede na 162. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), po katerem javni uslužbenci, ki v letu 2013 izpolnjujejo pogoje za napredovanje v naziv, v letu 2013 ne napredujejo v višji plačni razred in ne napredujejo v naziv, je upravni organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela obrazložitev odločbe in navedla, da je izpodbijani upravni akt nezakonit iz razloga napačne uporabe materialnega prava. 162. člen ZUJF namreč jasno določa, da v letu 2013 ne napredujejo v višji plačni razred in v višji naziv tisti, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letu 2013, tožnica pa je pogoje za napredovanje izpolnjevala že v letu 2012 ob vložitvi predloga za napredovanje, kar je razvidno iz prilog k predlogu, do česar se organ sploh ni opredelil. Po drugem odstavku 20. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (v nadaljevanju Pravilnik) podeli minister nazive s 1. januarjem, če je bil predlog vložen do 31. oktobra, kar zopet pomeni, da se takrat podeli naziv, in ne, da se šteje, da so takrat izpolnjeni pogoji za napredovanje. Predlagala je, da sodišče akt spremeni tako, da tožnico imenuje v naziv samostojna svetovalka oziroma sporni akt odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Tožnica je nato v vlogi, ki jo je poimenovala razširitev tožbe, predlagala še, da sodišče naloži toženki povrnitev stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo povzela določbe materialnopravnih predpisov, navedla, da je obrazložitev odločbe sicer bolj skopa, vendar je odločitev pravilna. Glede na 4. člen Pravilnika tožnica namreč ne izpolnjuje kumulativno vseh pogojev za napredovanje. Tožnica je 10. 2. 2009 opravila strokovni izpit in se od tega dneva šteje za strokovno delavko na področju socialnega varstva, po drugi alineji 4. člena Pravilnika pa bi morala na področju socialnega varstva delovati že najmanj 4 leta. Organ je ugotovil, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje, kar potrjuje odločitev. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožnica je v pripravljalni vlogi še dodala, da iz odločbe ne izhaja, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za napredovanje v letu 2012, temveč le, da gre za uporabo 162. člena ZUJF. Do samega tožničinega predloga za napredovanje se organ sploh ni opredelil, pa bi se moral. Tožnica je šele z odgovorom na tožbo izvedela, da pogojev za napredovanje v letu 2012 ne izpolnjuje. Če bi toženka v obrazložitvi to navedla, tožnica tožbe ne bi vložila, Ker pa odločba temelji na napačni pravni podlagi, je tožba nujna in potrebna.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa, da tožnica v letu 2013 ne napreduje v naziv samostojna svetovalka. Organ se je pri svoji odločitvi oprl na 162. člen ZUJF, po katerem ne glede na 16. in 17. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in na njegovi podlagi sprejetih predpisov ter ne glede na določbe drugih predpisov in splošnih aktov javni uslužbenci in funkcionarji, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letu 2013, v letu 2013 ne napredujejo v višji plačni razred in ne napredujejo v višji naziv.

Tudi po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja sprejeti odločitvi organa. V Pravilniku so določeni pogoji in postopek za napredovanje strokovnih delavcev in strokovnih delavk ter strokovnih sodelavcev in strokovnih sodelavk na področju socialnega varstva v nazive. Tako so v 4. členu določeni pogoji za napredovanje v naziv (ki so v nadaljnjih členih podrobneje obrazloženi), v III. poglavju Postopek napredovanja v naziv pa je določeno postopanje organov ter kandidatov v takem postopku. V 20. členu je tako določeno, da minister odloči o napredovanju v nazive na podlagi predloga komisije dvakrat letno; strokovnim delavcem in strokovnim sodelavcem, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v naziv, podeli minister nazive s posebno listino glede na rok vložitve predloga, in sicer: - s 1. julijem, če je bil predlog vložen do 30. aprila, s 1. januarjem, če je bil predlog vložen do 31. oktobra.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica (strokovna delavka na Centru za socialno delo A. svoj predlog za napredovanje v naziv ''samostojni svetovalec'' vložila 2. 11. 2012 zaradi preveritve izpolnjevanja pogojev za napredovanje v naziv v letu 2012 (glede na Pravilnik) in ne v letu 2013, kot pa je organ tožničin predlog za napredovanje v naziv obravnaval in posledično ob uporabi zgoraj citirane določbe 162. člena ZUJF njen predlog zavrnil. S tako obravnavo in odločitvijo pa je organ zmotno ugotovil dejansko stanje, napačno uporabil materialno pravo, posledično pa zato kršil tudi pravila postopka (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP) glede na podane razloge za sprejeto odločitev, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in jo je sodišče moralo odpraviti. Pri tem ni relevantno, da tožnica, kot to navaja toženka v odgovoru na tožbo, (tudi) glede na določbe Pravilnika (še) ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv v letu 2012 (v kar se sodišče v tem upravnem sporu sicer sploh ne spušča), saj to v ničemer na vpliva na ugotovitev sodišča o nezakonitosti izpodbijane odločbe iz zgoraj navedenih razlogov. Če odločba ne vsebuje pravilne pravne podlage in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje ter uporabljeno pravno podlago narekujejo odločitev organa, stranka niti nima možnosti, da razloge odločbe izpodbija, pa tudi sodišče v takem primeru njene zakonitosti ne more preizkusiti (tako podobno sodba VS RS, U 529/92 z dne 15. 12. 1992). Ob tem pa sodišče še pripominja, da z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati (ali spreminjati) razlogov izpodbijanega upravnega akta.

Glede na povedano je sodišče tožbi na podlagi 2., 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo pristojnemu ministrstvu v ponovni postopek, v katerem naj ponovno odloči o tožničinem predlogu za napredovanje v naziv, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava ter njegovim stališčem, ki se tičejo postopka.

Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na podlagi tretjega 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/13). Plačana sodna taksa bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti.