162. člen ZUJF

Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožničine pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje. Zato ji je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.

Sporni sklepi o premestitvi tožnika so postali dokončni in pravnomočni, ker tožnik zoper njih ni uveljavljal sodnega varstva. Pravnomočnost sanira tudi morebitne nepravilnosti, zato pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovemu stališču, da je mogoče v tem sporu ponovno odpirati vprašanja zakonitosti oziroma ustreznosti premestitve na delovno mesto analitik. V skladu z načelom zakonitosti pride do neposredne uporabe določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, ki nadomestijo neusklajene pravnomočne odločbe ali sklepe delodajalca o plači oziroma določbe pogodb o zaposlitvi, ki določajo plačo, in sicer tudi v primerih, če do neskladnosti pride zaradi naknadne spremembe teh aktov.

Določili 162. člena ZUJF in 68. člena ZIPRS1415, ki določata pravico do napredovanj javnih uslužbencev in funkcionarjev, kateri izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letih 2013 in 2014, postavljata navedene javne uslužbence in funkcionarje v neenakopraven položaj, to je v slabši položaj, od tistih, ki so izpolnili pogoje za napredovanje pred 1. 1. 2013 in po 31. 12. 2014. Slednji so namreč pridobili pravico do napredovanja, pa čeprav z zamikom pridobitve pravice do plače v skladu z višjim plačnim razredom. Taka ureditev pa je v neskladju s 14. členom URS, ker postavlja funkcionarje, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v letih 2013 in 2014 v slabši položaj od funkcionarjev, ki izpolnjujejo pogoje za napredovanje v ostalih letih.

Iz jezikovne razlage določbe 3. alineje petega odstavka 34. člena ZSS izhaja, da je napredovanje na položaj višjega sodnika svétnika časovno gledano vezano na napredovanje v višji plačni razred, saj višji sodnik napreduje na položaj sodnika svétnika pri drugem ali tretjem napredovanju v višji plačni razred po 26. členu ZSS, pri čemer je pri hitrejšem napredovanju na položaj svétnika treba izpolnjevati še dodatni pogoj - sodnik mora pridobiti oceno sodniške službe, iz katere izhaja, da so izpolnjeni pogoji za hitrejše napredovanje sodnika. Ker je napredovanje v višji plačni razred v letih 2013 in 2014 po specialni ureditvi ZUJF in ZIPRS1314 izključeno, tožnica v teh letih (kljub izpolnjevanju pogojev po ZSS) ne more drugič napredovati v višji plačni razred, posledično pa tudi ne more napredovati na položaj višje sodnice svétnice.

Tožnica je svoj predlog za napredovanje v naziv ''samostojni svetovalec'' vložila 2. 11. 2012 zaradi preveritve izpolnjevanja pogojev za napredovanje v naziv v letu 2012 in ne v letu 2013, kot je toženka tožničin predlog za napredovanje v naziv obravnavala in posledično ob uporabi določbe 162. člena ZUJF njen predlog zavrnila. S tako obravnavo in odločitvijo pa je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje, napačno uporabila materialno pravo, posledično zato kršila tudi pravila postopka glede na podane razloge za sprejeto odločitev, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in jo je sodišče moralo odpraviti.