VSM sklep I Kp 58768/2013

Pritožba zagovornikov obdolženega M.V. se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje po drugem odstavku 207. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obdolženega M.V. iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije še vedno podani.

2Zoper sklep so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker v razlogih sklepa ugotovljena teža kaznivega dejanja in obdolženčeva konfliktnost nista konkretizirani kot niso konkretizirani kazenski postopki, v katerih se obdolženi še nahaja.

5Kršitve ni. Najprej zato, ker navedene okoliščine po razumljivih razlogih sklepa niso edine, ki utemeljujejo ugotovitev o ponovitveni nevarnosti in zlasti, ker ne gre za nove okoliščine, ampak za okoliščine, o katerih se je že izreklo Okrožno sodišče s sklepom z dne 13. 6. 2013, Višje sodišče s sklepom z dne 27. 6. 2014 ter Vrhovno sodišče s sklepom z dne 11. 12. 2014. Njihova navedba, skupaj z navedbo, da se z drugimi okoliščinami niso spremenile, tako povsem zadostuje, saj pove, kaj je bilo pravzaprav v tej fazi preizkušeno in zakaj ni bilo odločeno drugače ali nasprotno od tistega iz izreka napadenega sklepa.

6Po pritožnikih dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno zato, ker ni bilo upoštevano, da je bilo obdolženemu zaseženo orožje in strelivo, da oškodovanec ni več živ in tudi ne, da je obdolženi v priporu več kot leto dni ter da je bila prva sodba razveljavljena, s čemer je bila utemeljenost suma kljub pravnomočni obtožnici omajana. Glede na to pritožniki kot zadosten razlog za odpravo ponovitvene nevarnosti, za katero je obdolženi sicer prepričan, da je ni, štejejo hišni pripor, ki naj se izvršuje na naslovu obdolženčevega prebivališča.

7Enako kot Vrhovno sodišče v navedenem sklepu z dne 11. 12. 2014 pritožbeno sodišče pri presoji utemeljenosti suma izhaja iz pravnomočne obtožnice, ki je razveljavitev prve sodbe ne odpravlja. Še več, glede na razloge razveljavitve po sklepu Višjega sodišča z dne 20. 11. 2014, ti z obtožnico v vsebinskem smislu nimajo ničesar opraviti, se pravi, da niti utemeljenost suma ne more biti omajana. Drugače je pri zaseženem orožju in strelivu ter oškodovančevi smrti, ki v resnici niso nove okoliščine, če je že prezreti, da se za ponovitveno nevarnost iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ne zahteva repriza obravnavanega dogodka, ampak zadostuje ponovitev, ki jo je mogoče s tem dogodkom po vrsti primerjati in ne glede na udeležence, ki bi po razpletu utegnili biti oškodovani. V nasprotnem bi v primerih cele vrste hudih kaznivih dejanj zoper posameznike zašli v absurd, ki ga z vidika pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave Republike Slovenije, ki je zagotovljena vsakomur in ne le določeni osebi, ni mogoče trpeti.

8Končno, pritožbeno sodišče se strinja s pritožniki, da v splošnem pripor ne traja kratek čas, vendar tudi po trajanju ustreza teži kaznivega dejanja, medtem ko je zaradi števila in narave okoliščin, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost, s predlaganim hišnim priporom ne gre nadomestiti. Ponovitvena nevarnost je namreč po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tolikšna, da je tudi potreba za obdolženčevim priporom neogibna.

9Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obdolženega M.V. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74013 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.