VSRS sodba III Ips 57/2014

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 1.578,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka, določenega v tej točki izreka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, ugodilo zahtevku za vračilo davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), ki ga je tožeča stranka plačala toženi stranki na podlagi izstavljenih računov. Posledično je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 131/2013-8 z dne 12. 2. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da na strani tožene stranke v obravnavanem primeru obstoji okoriščenje samo zato, ker naj bi ji zakonska ureditev omogočala možnost popravka izstopnega DDV za zneske, ki jih ne bi smela zaračunati, ter možnost od države zahtevati vračilo, in to v višini celotnega, z računi obračunanega in zaračunanega zneska DDV, ne da bi se dokončna davčna obremenitev, ki je v vzročni zvezi z okoriščenjem, upoštevala kot odbitek pri opredeljevanju okoriščenja.

4Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

5Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizijske navedbe

6Tožena stranka s sklicevanjem na sklep VS RS III Ips 137/2008 z dne 17. 5. 2011 in sodbo VS RS II Ips 185/2010 z dne 17. 11. 2011 graja odločitev o ugoditvi zahtevku na podlagi določil o neupravičeni pridobitvi (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Trdi, da je pogoj za uspešno uveljavitev zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve dejanski nastop obogatitve, ki naj je v obravnavanem primeru ne bi bilo. Trdi še, da za ugoditev zahtevku manjka element osebnega okoriščenja, saj sredstva, ki so predstavljala plačilo zaračunanega DDV, nikoli niso bila del premoženjske sfere tožene stranke in ta z njimi ni dejansko razpolagala. Tudi v primeru eventualnega vračila neupravičeno zaračunani zneski DDV ne bi postali del premoženjske sfere tožene stranke, saj bi jih ta morala vrniti tožeči stranki.

Relevantno dejansko stanje

7Pravdni stranki sta se z najemno pogodbo med drugim dogovorili, da se DDV prišteva na neto znesek najemnine in se obračunava v skladu s predpisi, ki veljajo na dan izstavitve računa. Podali sta tudi skupno izjavo o sklenjeni najemni pogodbi in dogovoru, da se od prometa po pogodbi, ki bi bil oproščen plačila DDV v skladu z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 89/1998 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZDDV), DDV obračuna po drugem odstavku 27. člena ZDDV. Tožeča stranka je v njej jamčila, da je davčna zavezanka s pravico do odbitka vstopnega DDV. Na tej podlagi je tožeča stranka plačala toženi stranki vtoževanih 41.872,76 EUR, tožena stranka pa jih je vplačala v proračun Republike Slovenije.

Razlogi za zavrnitev revizije

8Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je bila skupna izjava pravdnih strank, upoštevaje določbe v času podpisa izjave veljavnega Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. l. RS, št. 117/2006 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami; ZDDV-1), nična in zaradi tega ni ustvarjala nameravanih učinkov. DDV zato ne bi smel biti obračunan in odveden v proračun Republike Slovenije.

9V revizijskem postopku pa se presoja le, ali je mogoče v tem primeru šteti, da je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke ter je zato znesek obračunanega in plačanega DDV dolžna vrniti tožeči stranki (prvi odstavek 190. člena OZ).

10Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in zapisnika DURS z dne 23. 10. 2009 (priloge A65) zaključilo, da bi tožena stranka na podlagi določbe 146. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnika) lahko dosegla popravek izstopnega DDV (12. točka obrazložitve njegove sodbe). Zato je zavzelo stališče, da je bila tožena stranka vendarle okoriščena. Drugostopenjsko sodišče je temu pritrdilo.

11Revidentka se v reviziji sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 185/2010 z dne 17. 11. 2011, iz katere naj bi izhajalo stališče, da „predvideno prikrajšanje, ki še ni izkazano z dejanskim nastopom, ne utemeljuje zahtevka po določbah 190. člena OZ.“ Po revidentkinem mnenju bi do njenega okoriščenja prišlo šele tedaj, če bi in ko bi izkoristila možnost popravka vstopnega DDV na podlagi določbe 146. člena Pravilnika. Vendar pa je bil v navedeni sodbi obravnavan le navidezno enak primer. Toženec je bil namreč po dogovoru s tožnikom zavezan odvesti ustrezne davščine in prispevke, a tega ni storil. Po zakonskih določbah je bila to sicer dolžnost tožnika, ki pa svoje obveznosti (še) ni izpolnil, čeprav je bil zoper njega že začet postopek prisilne izterjave. V takšnem primeru je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da do prikrajšanja tožnika še ni prišlo in je bil zato tožbeni zahtevek zavrnjen.

12V predmetni zadevi pa je bila tožeča stranka nedvomno prikrajšana, saj je toženi stranki (revidentki) plačala obračunani znesek 20 % DDV, za kar ni bilo pravne podlage. Položaj tožene stranke v tej zadevi namreč ni primerljiv s položajem tožnika v zgoraj navedeni zadevi. Ko je tožeča stranka plačala toženi stranki znesek DDV, vračunan v najemnino, je bila tožena stranka že s samim plačilom DDV okoriščena, saj prejetega zneska iz naslova DDV ni bila dolžna odvesti v državni proračun. Tako je ravnala v pravni zmoti. Na tako svoje ravnanje bi se morda lahko uspešno sklicevala, če ne bi imela možnosti, da napako popravi. Tega pa tožena stranka niti ni trdila.

13Iz revizije izhaja, da revidentka zakonsko predvidene možnosti popravka obračunanega DDV iz 146. člena Pravilnika ni izkoristila, zaradi česar njeno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča III Ips 137/2008 z dne 17. 5. 2011, v katerem je le-to zavzelo stališče, da „v načelu ni izključeno, da bi se dokončna davčna obremenitev, ki je v vzročni zvezi z okoriščenjem, upoštevala kot odbitek pri opredeljevanju okoriščenja“, ne more biti uspešno.

14Na podlagi obrazloženega je treba pritrditi sodiščema nižjih stopenj, da so izpolnjeni zakonski pogoji za zahtevek tožeče stranke na podlagi neupravičene pridobitve.

15Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) (I. točka izreka).

O stroških postopka

16Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije revizijske stroške (II. točka izreka). Hkrati pa je tožeči stranki dolžna povrniti stroške revizijskega odgovora, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami)(III. točka izreka).