VSL sodba II Cp 1677/2014

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 16.665,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot so razvidni iz izreka sodbe, in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 4.852,64 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker bi moral pred vložitvijo tožbe na toženo stranko nasloviti pisni odškodninski zahtevek in pojasniti razloge za vložitev (da o odškodninskem zahtevku ni bilo odločeno v roku treh mesecev od vložitve zahtevka zavarovalnici pooblaščenki v Republiki Sloveniji). Šele v primeru, da tožena stranka takšnemu odškodninskemu zahtevku ne bi ugodila, bi zoper njo lahko vložil tožbo. Ker tega ni storil, je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Izpostavlja, da je kmalu po nesreči poklical toženo stranko z zahtevo, da mu plača nastalo škodo. Ta mu je sporočil pooblaščeno zavarovalnico, ki pa njegovega zahtevka ni rešila. Da ne bi prišlo do zastaranja, je zoper toženo stranko vložil tožbo. Z izpodbijano sodbo in z odgovorom Sodišča Evropske unije, ki je odločalo o predlogu za predhodno odločanje, so bile kršene njegove človekove pravice in temeljne svoboščine in sicer pravica do povračila škode. Tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov, ki jih je dolžan povrniti toženi stranki in meni, da so ti odmerjeni bistveno previsoko.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je bil 14.2.2005 udeležen v prometni nesreči na Slovaškem. Nesrečo je povzročil slovaški državljan, ki je imel svoje vozilo zavarovano pri slovaški zavarovalnici. Tožniku je v nesreči nastala premoženjska in nepremoženjska škoda. Pooblaščena zavarovalnica slovaške zavarovalnice za obravnavanje odškodninskih zahtevkov v Republiki Sloveniji je Zavarovalnica X, d.d. Tožnik je odškodninski zahtevek poslal tako odgovornostni kot tudi pooblaščeni zavarovalnici, vendar nobena izmed njiju v treh mesecih nanj ni odgovorila, niti ni poslala tožniku ponudbe za odškodnino (1. točka tretjega odstavka 42.j člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP)). Do konkretnih dogovarjanj je prišlo šele v oktobru 2005 in kasneje, vendar je tožnik ponujeno odškodnino odklonil, ker bi moral podpisati izjavo, da mu je bila s ponujenim zneskom izplačana vsa škoda. Zato je zoper toženo stranko vložil tožbo.

6Prvotno je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za plačilo odškodnine tožniku. Ugotovilo je, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 42. j člena ZOZP ter zaključilo, da oškodovanec na podlagi navedene določbe utemeljeno zahteva povrnitev škode od tožene stranke v sodnem postopku in nima pravice zahtevati le izvensodne rešitve spora. Na podlagi pritožbe tožene stranke je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek zaradi zmotne uporabe materialnega prava zavrnilo. Zavzelo je nasprotno stališče ter navedlo, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbo 42. j člena ZOZP, saj iz nje ne izhaja, da je tožena stranka v konkretnem primeru pasivno stvarno legitimirana, temveč, da je mogoče na odškodninski urad vložiti le predpravdni odškodninski zahtevek. Tožnik je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče je 3.10.2011 prekinilo postopek in na Sodišče Evropske unije naslovilo vprašanje glede razlage Direktive 2000/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16.5.2000 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju avtomobilske odgovornosti (Direktiva 2000/26/ES) s predlogom za predhodno odločanje. Sodišče Evropske unije je razsodilo, da je treba določbo 1. točke 6. člena direktive 2000/26/ES, prenesene v 42. j člen ZOZP, razlagati tako, da lahko oškodovanec pod pogoji, navedenimi v tej določbi, zahteva povračilo škode od odškodninskega organa. Pred pravdo mora odškodninski zahtevek nasloviti na ta organ. Če odškodninski organ njegovemu zahtevku ne ugodi, lahko s tožbo od njega zahteva povrnitev škode. V nadaljevanju revizijskega postopka je nato sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker je, glede na povedano, odločitev v tej zadevi odvisna od dejanske ugotovitve, ali je tožnik na toženo stranko naslovil predpravdni odškodninski zahtevek. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo, iz istega razloga sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo potem, ko je ugotovilo, da tožnik na toženo stranko predpravdnega odškodninskega zahtevka ni naslovil. Odločitev je materialnopravno pravilna.

7Pravilno je sodišče prve stopnje pri odločitvi uporabilo člene od 42.a do 42.n ZOZP (1) ter pravilno in zakonito upoštevalo (2), da je Sodišče Evropske unije v zvezi s sporno interpretacijo 42.j člena ZOZP odločilo, da oškodovanec v takem primeru (kot je tožnikov) lahko vloži tožbo zoper odškodninski organ (v konkretnem primeru zoper toženo stranko), vendar pa mora pred tem nanj nasloviti odškodninski zahtevek. Šele, če je ta predpravdni odškodninski zahtevek za oškodovanca rešen neugodno, lahko s tožbo zoper toženo stranko zahteva povrnitev škode. Ker je dokazni postopek pokazal, da tožnik predpravdnega odškodninskega zahtevka ni vložil, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo, saj je naslovitev predpravdnega odškodninskega zahtevka na toženo stranko, materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe. Kot pravilno izpostavlja odgovor na pritožbo, tožniku ni bila kršena pravica do povračila škode, le uveljavljati bi jo moral na pravilen način.

8Ker je v pravdi v celoti propadel, je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Kako je te stroške odmerilo je natančno razvidno iz 12. točke razlogov izpodbijane sodbe. Te odmere pritožba konkretno ne izpodbija in ker pritožbeno sodišče v zvezi z odmero ni zasledilo bistvenih kršitev določb postopka, pravilno pa je sodišče uporabilo tudi materialno pravo, pritožbeno sodišče tudi v ta del odločitve ni poseglo.

9Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Ker s pritožbo ni uspel, pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za stroške potrebne za to pravdo, zato tudi tožena stranka svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Na podlagi Direktive 2000/26/ES je bila v Republiki Sloveniji sprejeta novela ZOZP-A. Ta je v ZOZP vnesla člene od 42.a do 42.n, katerih namen je bila uskladitev zakona s pravnim redom Evropske unije in ureditev varstva oškodovancev.

(2) Nacionalno sodišče, ki na sodišče Evropske unije naslovi predlog za predhodno odločanje, je na odločitev Sodišča Evropske unije o tem vprašanju vezano in jo mora pri odločanju upoštevati (šesti odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih).