UPRS Sodba IV U 62/2016-16

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog A.A., univerzitetne diplomirane socialne delavke, za napredovanje v naziv samostojne svetovalke. Zavrnitev temelji na ugotovitvi, da kandidatka izpolnjuje pogoje prvih treh alinej prvega odstavka 4. člena Pravilnika o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih sodelavcev na področju socialnega varstva v nazive (v nadaljevanju Pravilnik o napredovanju), ne izpolnjuje pa pogoja iz 4. alineje 4. člena Pravilnika o napredovanju, da je s končanimi programi strokovnega izobraževanje in dodatnimi strokovnimi deli dosegla najmanj 20 točk.

2V zvezi z navedenim pogojem je komisija pojasnila, da je pri točkovanju upoštevala le opravljene programe izobraževanja in usposabljanja, ki se jih je kandidat udeležil po opravljenem strokovnem izpitu, točkovanje pa je bilo opravljeno v skladu z 21. in 22. členom Pravilnika o načrtovanju in organiziranju stalnega strokovnega izobraževanja in usposabljanja (v nadaljevanju Pravilnik). Komisija ni vrednotila tistih potrdil, iz katerih je bilo razvidno, da je izobraževanje trajalo manj kot tri pedagoške ure oziroma potrdil, iz katerih ni bil razviden čas trajanja izobraževanja. Prav tako ni upoštevala potrdil oziroma izobraževanj in usposabljanj, ki se po oceni komisije tematsko ne nanašajo na področje socialnega varstva, če s pridobljenimi znanji ni mogoče pričakovati izboljšanja kvalitete storitev v sistemu socialnega varstva oziroma če s tem izobraževanjem ali usposabljanjem kandidat ni pridobil novih oziroma dopolnilnih znanj za opravljanje obstoječih delovnih nalog s področja socialnega varstva. Upoštevala ni tudi dokazil iz katerih ni bila razvidna vsebina izobraževanja, ime in priimek kandidata, datum izvedbe izobraževanja ter dokazila, ki jih je podpisal delodajalec, če na potrdilu ni bilo podpisa izvajalca izobraževanja. Potrdila oziroma dokazila za strokovno izobraževanje in usposabljanje, ki jih ni upoštevala, je tožena stranka navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

3V nadaljevanju je ovrednotila dokazila za strokovno izobraževanje in usposabljanje, ki jih je upoštevala in točkovala skladno s Pravilnikom o napredovanju. V točki 6. predloga za napredovanje, "Dodatno strokovno izobraževanje in usposabljanje," je kandidatka zbrala 7 točk. Pri "Dodatnem strokovnem delu" je komisija dokazila točkovala skladno s 14. členom Pravilnika o napredovanju, kar pomeni, da ni točkovala potrdil, ki niso povezana z izvajanjem socialno varstvene dejavnosti in tistih, ki jih ni mogoče uvrstiti pod nobeno točko in če je ocenila, da gre za redno delo kandidata. Opozorila je tudi na drugi odstavek 14. člena ter določbo 8. člena Pravilnika o napredovanju. Tako pod nobeno točko 14. člena ni bilo mogoče uvrstiti dokazila Organiziranje, vodenje in izvajanje Tabora za rejence (v letih 2014 in 2015). Ostala dokazila za dodatno strokovno delo je komisija upoštevala in točkovala, ter ugotovila, da je kandidatka v 7 točki predloga za napredovanje "Dodatno strokovno delo", zbrala 9 točk.

4Tožnica vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po izvedbi predlaganih dokazov in naroka za glavno obravnavo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5Ne strinja se z odločitvijo, da tožena stranka ni upoštevala potrdil, iz katerih je bilo razvidno, da je izobraževanje trajalo manj kot 3 pedagoške ure oziroma potrdil, iz katerih ni bil razviden čas trajanja izobraževanja ter ugotovitvijo, da se niso točkovala dokazila, iz katerih ni bila razvidna vsebina izobraževanja, ime in priimek kandidata, datum izvedbe izobraževanja ter dokazila, ki jih je podpisal delodajalec, če na potrdilu ni bilo tudi podpisa izvajalca izobraževanja.

6Pojasnjuje, da je svojem predlogu predložila številna dokazila, tožena stranka pa bi jo morala, v kolikor je menila da niso popolna, skladno z določbo 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvati, naj vlogo dopolni. Posledica nespoštovanja navedene postopkovne določbe je nepravilna ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje vseh, v 4. členu Pravilnika o napredovanju določenih pogojev. Da tožnica izpolnjuje vse pogoje potrjuje tudi dejstvo, da razpolaga z odločbo tožene stranke z dne 21. 8. 2015. V takratnem postopku je bil njen predlog za napredovanje v naziv prav tako zavrnjen, vendar je tožena stranka takrat za dodatna strokovna izobraževanja in usposabljanja tožnici dodelila 10,5 točke. Ocenjevala je ista izobraževanja, zato je njena odločitev, potem ko je tožnica predložila še dokazila o dodatnih izobraževanjih od aprila 2015 do oktobra 2015, toliko bolj nerazumljiva (iz tega naslova je tožnica sedaj pridobila le 7 točk).

7Zmotno je tožena stranka uporabila tudi materialno pravo, saj Pravilnik o napredovanju ne določa, da je pogoj za obravnavano napredovanje, da kandidat doseže 20 točk po opravljenem strokovnem izpitu.

8Neutemeljen in nepravilen je izpodbijani akt tudi v delu, v katerem tožena stranka ni upoštevala tistih dokazil za strokovno izobraževanje in usposabljanje oziroma tistih potrdil o opravljenem strokovnem izobraževanju in usposabljanju, na katerih ni navedeno številu ur izobraževanja in usposabljanja oziroma ni podpisan izvajalec izobraževanja. V 12. členu Pravilnika o napredovanju ti pogoji niso določeni, ampak točke pripadajo za vsak uspešno končan program. Priložena dokazila dokazujejo, da je tožnica uspešno opravila določeno strokovno izobraževanje oziroma usposabljanje.

9Bistvena kršitev določb upravnega postopka je podana tudi zato, ker izpodbijanega upravnega akta ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje vseh obveznih sestavin obrazložitve odločbe iz 214. člena ZUP. Navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožena stranka določenih dokazil ni točkovala je splošna in po vsebini pomanjkljiva. Prav tako tožnici ni bila dana možnost izjaviti se o teh dejstvih in okoliščinah, v zvezi s trajanjem uspešno opravljenega izobraževanja in usposabljanja in podpisi (prvi odstavek 9. člena ZUP). Neobrazložen je upravni akt tudi v delu, v katerem ji je komisija sicer priznala 7 točk za dodatno strokovno izobraževanje in usposabljanje, vendar za takšno odločitev niso navedeni razlogi.

10Tožena stranka je zmotno uporabila tudi določbe 14. člena Pravilnika o napredovanju, saj so vsa potrdila o opravljenem dodatnem strokovnem delu v predlagani višini točk, ki jih je predložila tožnica, povezana z izvajanjem socialnovarstvene dejavnosti in ne sodijo k rednem delu tožnice. Tako potrdilo "Organiziranje, vodenje in izvajanje Tabora za rejence (v letu 2014 in 2015)" izpolnjuje pogoje za vrednotenje in točkovanje dodatnega strokovnega dela, po določbi 14. člena Pravnika o napredovanju. Tudi sicer je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na zavrnitev točkovanja oziroma vrednotenje dodatnega strokovnega dela neobrazložena, saj ni pojasnjeno koliko točk je za dodatno strokovno delo predlagala tožnica, obseg točkovanega strokovnega dela in v katerem delu predloga strokovno delo ni bilo točkovano oziroma upoštevano ter zakaj. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja podlaga za oceno, da gre za redno delo kandidata in ne za dodatno strokovno delo. Tudi v tem delu je izpodbijana odločba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti.

11Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo se je opredelila do tožbenih navedb in sodišču predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

12Tožba ni utemeljena.

13Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek ZUS-1), ter dodatno navaja:

14Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničin predlog za napredovanje v naziv samostojni svetovalec. Pogoje za napredovanje v naziv ureja 74. člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), ki določa, da lahko strokovni delavci in strokovni sodelavci z višješolsko strokovno izobrazbo napredujejo v naziv mentor in svetovalec, strokovni delavci in strokovni sodelavci z visokošolsko izobrazbo pa v naziv samostojni svetovalec in višji svetovalec.

15Določba 69. člena ZSV, veljavna v času odločanja tožene stranke, je določala, da naloge socialnovarstvenih storitev opravljajo strokovni delavci in strokovni sodelavci ter kot strokovne delavce opredelila tiste, ki so končali višjo ali visoko šolo, ki izobražuje za socialno delo in so opravili pripravništvo ter strokovni izpit za delo na področju socialnega varstva. V tretjem odstavku isti člen določa tudi, da so strokovni delavci tudi tisti, ki so končali v tej določbi navedene višje ali visokošolske smeri izobrazbe in izpolnili pogoj enega leta delovnih izkušenj na področju socialnega varstva, opravljeno pripravništvo in strokovni izpit po tem zakonu. Vsebinsko enako določbo ima tudi določba 69. člena ZSV, veljavnega od 18. 9. 2016 dalje. V zvezi z navedeno opredelitvijo strokovnega delavca sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da je bilo v obravnavani zadevi treba upoštevati pri točkovanju strokovnega izobraževanja in usposabljanja tiste opravljene programe izobraževanja in usposabljanja, ki se jih je tožnica udeležila po opravljenem strokovnem izpitu.

16Ker v skladu z določbo 74. člena ZSV napredovanje podrobno predpiše minister, pristojen za socialno varstvo, je po presoji sodišča tožena stranka, kar v zadevi ni sporno, pravilno upoštevala določbe Pravilnika o napredovanju, ki v 4. členu določa, da lahko strokovni delavec oziroma strokovni sodelavec, ki ima višješolsko izobrazbo, napreduje v naziv mentor in svetovalec, strokovni delavci in strokovni sodelavci z visokošolsko izobrazbo, pa v naziv samostojni svetovalec, če izpolnjujejo v tej določbi določene pogoje: opravljen strokovni izpit, najmanj 4 leta delovne dobe na področju socialnega varstva kot strokovni delavec ali strokovni sodelavec z višješolsko oziroma visokošolsko izobrazbo; da je uspešen pri delu in da z uspešno končanimi programi strokovnega izobraževanja in dodatnimi strokovnimi deli dosegel najmanj 20 točk.

17Med strankama upravnega spora ni sporno, da je tožnica izpolnila pogoje prvih treh alineji prvega odstavka 4. člena Pravilnika o napredovanju, sporno pa je, ali je tožena stranka pravilno ovrednotila izpolnjevanje pogoja iz 4. alineje prvega odstavka 4. člena istega pravilnika, ki določa, da mora predlagatelj z uspešno končanimi programi strokovnega izobraževanja in dodatnimi strokovnimi deli doseči najmanj 20 točk.

18Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno upoštevala tudi določbo 21. in 22. člena Pravilnika, ki določata čas trajanja izvedbe programov strokovnega usposabljanja (eno in večdnevna izvedba); da morajo biti daljši programi predstavljeni v modularni obliki in da morajo programi usposabljanja obsegati najmanj 3 pedagoške ure dnevno in da lahko vključujejo več zaokroženih modulov. Iz določbe 22. člena Pravilnika izhajajo merila za točkovanje programov tako, da je število doseženih točk odvisno od časa trajanja programa strokovnega usposabljanja. Drugi odstavek 22. člena Pravilnika pojasnjuje, da so merila za točkovanje programov ovrednotena od 0,5 do 4 točke in vključujejo časovni obseg programa in postopek preverjanja znanj udeležencev ob zaključku usposabljanja. Iz določbe 23. člena tega pravilnika izhaja postopek verifikacije in točkovanja programov ter iz določbe 24. člena istega pravilnika tudi, da komisija za programe izda poseben sklep o verificiranju in točkovanju programov. Pravilnik torej določba postopke verifikacije in točkovanje programov strokovnega usposabljanja, ki jih opravi Socialna zbornica Slovenije na podlagi metodologije za verificiranje in točkovanje programov, ter sprejme strokovni svet zbornice enkrat letno za naslednje koledarsko leto. Ob upoštevanju tako predpisanega postopka verificiranja in točkovanja programov sodišče pritrjuje toženi stranki, da pri točkovanju oziroma vrednotenju predloženih potrdil ni upoštevala tistih, iz katerih čas trajanja ni bil razviden ali tistih, iz katerih je razvidno, da je izobraževanje trajalo manj kot 3 pedagoške ure oziroma potrdil, iz katerih ni bilo razvidno, koliko ur je trajalo izobraževanje.

19Pravilnik o napredovanju v 18. členu določa, da mora predlog za napredovanje v naziv vsebovati izpolnjen obrazec, ki je sestavni del tega pravilnika (predlog za napredovanje v naziv), življenjepis s pomembnimi podatki o strokovni karieri kandidata in dokazila o izpolnjevanju posameznih pogojev za napredovanje. Drugi odstavek te določbe pojasnjuje, da se kot dokazila o izpolnjevanju za napredovanje uporabljajo potrdila in druge uradne listine. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da morajo ta potrdila izpolnjevati pogoje določene v Pravilniku, torej morajo vsebovati najmanj časovni obseg trajanja programa in seveda druge podatke naštete v drugem odstavku 17. člena Pravilnika (naslov programa, opis aktivnosti udeleženca, trajanje programa v urah, število točk programa, datum izvedbe programa, številko potrdila in naslov organizatorja izobraževanja), zato sodišče soglaša tudi z nadaljnjim stališčem tožene stranke, da ni točkovala dokazil iz katerih ni bila razvidna vsebina izobraževanja, ime in priimek kandidata, datum izvedbe izobraževanja ter dokazila, ki jih je podpisal delodajalec, če na potrdilu ni bilo tudi podpisa izvajalca izobraževanja.

20Po presoji sodišča tožnica ne more biti uspešna niti s tožbenim ugovorom, da bi morala tožena stranka, v kolikor potrdila prej navedenih podatkov niso vsebovala, uporabiti določbe ZUP o ravnanju z nepopolno vlogo in tožnico pozvati k predložitvi dokazil oziroma podatkov o časovnem obsegu trajanja programa. K takšni razlagi določbe Pravilnika ne napotujejo. Prav tako ni bilo mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 19. člena Pravilnika o napredovanju, ki določa ravnanje komisije v primeru, ko je predlog za napredovanje nepopoln. V spornem primeru pa je šlo za popolno vlogo. Kot že rečeno, je bil predlog tožnice vložen 26. 10. 2015 popoln, posamezna dokazila predložena v okviru presoje 3 alineje prvega odstavka 18. člena Pravilnika o napredovanju (o izpolnjevanju posameznih pogojev za napredovanje), pa niso izpolnjevala pogojev določenih v Pravilniku.

21Po presoji sodišča je strokovna komisija pravilno odločila tudi, da ne upošteva potrdila "Organiziranje, vodenje in izvajanje Tabora za rejence (v letih 2014 in 2015)", ki ga je tožnica v svojem predlogu uvrstila pod točko 7, v rubriko "Dodatno strokovno delo", ki se vrednoti na podlagi določbe 14. člena Pravilnika o napredovanju. Pojasnila je, da se v okviru tega točkovanja niso mogla upoštevati potrdila o opravljenem strokovnem delu, ki ni povezano z izvajanjem socialnovarstvene dejavnosti in tistih, ki jih ni bilo mogoče uvrstiti pod nobeno točko in če je komisija ocenila, da gre za redno delo kandidata. Tožnica takšni ugotovitvi nasprotuje z navedbo, da so vsa potrdila predlagana v 7. točki predloga za napredovanje povezana z izvajanjem socialnovarstvene dejavnosti in ne sodijo k rednemu delu tožnice, niti ne sodijo v dejavnost delodajalca, torej posredno pritrjuje razlagi tožene stranke, zakaj tega potrdila ni točkovala ter posledično sporni odločitvi, da se tožničino dodatno strokovno delo oceni z 9 točkami in ne s predlaganimi 11 točkami.

22Ob upoštevanju obrazložitve v 18. in 19. točki te sodbe, pa sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno točkovanje predloženega seznama opravljenih programov izobraževanja in usposabljanja za kandidate v obdobju, ki se upošteva za napredovanje v naziv, skladno z določbo 22. člena Pravilnika. Tožena stranka je namreč dokazila, ki ne ustrezajo določbam Pravilnika izrecno navedla in navedla razlog zaradi katerega jih ni vrednotila oziroma točkovala. Navedena obrazložitev, iz katere izhaja, da je bil tožničin predlog v tem delu ovrednoten z 7 in ne predlaganimi 13 točkami, je bila zato po presoji sodišča skladna z določbo 214. člena ZUP, zato sodišče zavrača tožbene razloge, da je izpodbijani akt pomanjkljivo obrazložen in se ga ne da preskusiti.

23Ker torej tožnica z vrednotenjem dokazil programov izobraževanja in usposabljanja in dodatnega strokovnega dela ni dosegla v določbi 4. alineje prvega odstavka 4. člena Pravilnika o napredovanju zahtevanih 20 točk, ampak 16 točk, je bila po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožničin predlog za napredovanje v naziv samostojna svetovalka, pravilna in zakonita. Sodišče je zato po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

24Sodišče je odločitev sprejelo na seji in ni opravilo predlagane obravnave. V 59. členu ZUS-1 je namreč določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to, pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena). V obravnavanem primeru je sodišče moralo presoditi zakonitost izpodbijanega akta na podlagi in ob upoštevanju dokazil upravnega spisa, zato je glede na določbe 2. alinee drugega odstavka 59. člena odločitev sprejelo na seji.

K II. točki izreka:

25Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.