VSL sodba I Cp 3386/2013
ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.3386.2013.1Področje: odškodninsko pravo, pogodbeno pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–7▾
Jedro povzetek sodišča
Bodoča škoda, za katero ni gotovo, ali bo nastala, ni pravno priznana škoda.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 2.642,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2009 dalje. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 414,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da sta tožnika vložila tožbo na plačilo odškodnine proti D. M., ker jima je oziroma bo povzročil škodo. Naročila sta mu izvedbo ceste, ki je ni naredil pravilno in tako, kot so bili dogovorjeni. Cesto je napravil izven meja parcele in delno na tujem zemljišču, čeprav je vedel oziroma bi moral vedeti, kje točno potekajo parcelne meje. Grozi jima, da bo lastnik zemljišča, na katerem je cesto toženec D. M. napravil, uveljavljal odškodnino za poseg v njihovo zemljišče. Pravilno in pravično je, da toženec pokrije vso škodo, ki bo nastala, ker bo cesto potrebno popraviti in prestaviti. Višje sodišče naj sodbo razveljavi in vrne zadevo nazaj v sojenje sodišču v C.
3Pritožba ni utemeljena.
4Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožnika ceste nista popravljala ali spreminjala in je torej stanje takšno, kot je bilo po koncu del, te ugotovitve pritožba ne izpodbija. Ugotovilo je, da tožnika uveljavljata povračilo bodoče škode, katere povračilo sodišče prizna le izjemoma, torej le tiste, ki bo oškodovancu po rednem teku stvari gotovo nastala, za konkretni primer pa je sodišče ugotovilo, da to ni izkazano. V pritožbi tožnika glede tega navajata, da je pravično, da toženec pokrije škodo, ki bo nastala, ker bo cesto potrebno popraviti in prestaviti, saj jima grozi, da bo lastnik zemljišča uveljavljal odškodnino za poseg v njihovo zemljišče. Tudi s to pritožbeno navedbo je potrjeno, da gre za bodočo škodo, glede katere pa ni gotovo, ali bo nastala ali ne, takšna škoda ni pravno priznana škoda in tožencu njenega povračila ni mogoče naložiti.
5Pritožbeni navedbi, da sta tožnika naročila izvedbo ceste, ki je toženec ni naredil pravilno in v skladu z dogovorom, da jo je napravil izven meja parcele in delno na tujem zemljišču, čeprav je vedel oziroma bi moral vedeti, kje točno potekajo parcelne meje, po vsebini predstavljata zatrjevanje napak pri izvedbi dela, odprave katerih pa tožeča stranka v tem postopku ni uveljavljala (je pa napake uveljavljala v drugi pravdni zadevi – tožba D. M. s.p. zoper J. H., zaradi plačila 3.492,24 EUR, vendar s svojimi ugovori ni bila uspešna), zato na te pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja.
6Glede na navedeno, ko je torej sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
7Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, saj ti niso bili priglašeni.
Vir: Višje sodišče v Ljubljani · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 13. 3. 2015Nazaj na vrh ↑