VSL sodba II Cp 3121/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 21.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2007 dalje in stroški postopka. Hkrati je tožniku naložilo, da toženki povrne 225,57 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2Tožnik se v pritožbi sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila tožba prepozna. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik 22. 1. 2007 opravil UZ gležnja, ki je pokazal znake draženja tetiv v predelu gležnja, 3. 6. 2008 pa še rentgensko slikanje, ki je pokazalo začetne degenerativne spremembe v subtalarnem sklepu. Z navedenima dvema preiskavama so bile objektivno ugotovljene trajne posledice poškodbe in šele takrat je začel teči subjektivni triletni zastaralni rok. Ker prej zdravljenje še ni bilo zaključeno, je bila 19. 11. 2010 vložena tožba pravočasna. Tožnik zato predlaga razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni pojasnil. Za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP gre takrat, ko je prišlo pri pisni izdelavi sodbe do takih oblikovnih in vsebinskih napak ali pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen pritožbeni preizkus. Na to procesno kršitev mora sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP sicer paziti tudi po uradni dolžnosti, vendar v tem primeru ni podana. Če bi odločitev sodišča res nasprotovala izvedenskemu mnenju, kot poskuša prikazati tožnik v pritožbi, pa to ne bi pomenilo procesne kršitve, ampak bi šlo lahko le za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vendar niti ta pritožbeni razlog ni podan.

6Sodišče prve stopnje je v celoti upoštevalo izvid in mnenje izvedenca travmatologa, na katerega se sklicuje tožnik. Tako se je lahko zanesljivo prepričalo, da je bilo tožnikovo zdravljenje končano že 4. 7. 2005, ko je tožnik zaključil s fizikalno terapijo in se vrnil na delo. Zaradi težav z levim gležnjem se je ponovno zglasil pri zdravniku šele 14 mesecev pozneje, ko je bil napoten na dodatne preiskave in fizikalno terapijo, vendar brez bistvene spremembe zdravstvenega stanja. Po mnenju izvedenca je bilo že ob zaključku tožnikovega zdravljenja jasno, da bo poškodba pustila določene posledice na tožnikovem zdravju, kakšen bo njihov dokončen obseg, pa je bilo znano najpozneje leto dni po poškodbi, torej maja 2006. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da je takrat začelo teči zastaranje tožnikove odškodninske terjatve. Ker je triletni subjektivni zastaralni rok, ki je predpisan v prvem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), potekel že pred vložitvijo tožbe, je sodišče prve stopnje na podlagi toženkinega ugovora materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožnikova pravica zahtevati plačilo odškodnine prenehala (prvi odstavek 335. člena OZ).

7Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da so bile vse posledice tožnikove poškodbe objektivno ugotovljene šele z dodatnimi preiskavami januarja 2007 oziroma junija 2008. V resnici so lahko te preiskave samo potrdile obstoj trajnih posledic. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se šteje, da je obseg škode oškodovancu znan oziroma bi mu moral biti znan takrat, ko je zdravljenje zaključeno in stanje oškodovanca stabilizirano. Za presojo zastaranja odškodninske terjatve pa je lahko relevantno samo tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Ker mora tudi oškodovanec pri uveljavljanju svojih pravic ravnati z ustrezno (vsaj povprečno) skrbnostjo, zadošča, da je njegovo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Tožnik niti ne zatrjuje, da se je njegovo zdravstveno stanje po juliju 2005 še kaj spreminjalo. Za povrh je iz njegove izpovedi razvidno, da mu je zdravnica že ob zaključku bolniškega staleža pojasnila, da izboljšanja ne more več pričakovati. Poznejša fizikalna terapija je bila torej lahko namenjena zgolj lajšanju tožnikovih težav, ne pa zmanjšanju obstoječe škode.

8Ker pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

9Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Ker je tožnik s pritožbo propadel, jih mora kriti sam (1. odstavek 165. člena ZPP).