VSL sodba II Cpg 758/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 77978/2011, z dne 9. 6. 2011, v veljavi v 1. in 3. točki izreka (I. točka izreka sodbe), da terjatev tožene stranke, ki jo ta uveljavlja v pobot v višini 6.840,00 EUR, ne obstoji (II. točka izreka sodbe) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 352,20 EUR (III. točka izreka sodbe).

2Zoper navedeno sodbo je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila tožeči stranki vročena v odgovor, vendar ga slednja ni podala.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi je na podlagi določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica.

6V postopku v sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejstveni substrat zadeve, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP je namreč sodbo in sklep, s katerim je končan postopek v sporih majhne vrednosti, mogoče izpodbijati zgolj zaradi absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izjemo od navedenega predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (2. odstavek 458. člena ZPP).

7Tožeča stranka v predmetnem pravdnem postopku vtožuje plačilo opravljenih dobav frekvenčnih regulatorjev, katere je pri njej skladno s ponudbo št. P 45 652 z dne 6. 9. 2010 naročila (naročilnica št. 100384 z dne 15. 9. 2010) tožena stranka. Tožena stranka se navedenemu upira in vtoževani terjatvi v pobot uveljavlja poslovno in gospodarsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi zamude tožeče stranke z izpolnitvijo svoje pogodbene obveznosti v zvezi z naročenimi regulatorji, tj. zaradi zamude pri njihovi dobavi in montaži. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, v zvezi z v pobot uveljavljano terjatvijo pa ugotovilo, da ne obstoji. Odločitev v zvezi s slednjo v obravnavani pritožbi graja tožena stranka.

8Vsled utemeljitve svojega pobotnega ugovora je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da upnik (sedaj tožeča stranka) v predmetnem pravdnem postopku terja plačilo za storitve, ki jih ni nikoli opravil v celoti in v dogovorjenih rokih. Z dobavo frekvenčnih regulatorjev je namreč glede na ponudbo, s katero se je zavezal, da bo material dostavil v treh tednih od naročila, zamujal 2 meseca, kar pa je imelo za posledico, da je toženec zamujal pri izvedbi del na objektu I. in mu je nastala škoda v višini 6.000,00 oziroma 6.840,00 EUR. V dokaz svojih navedb (da je tožnik zamujal z dobavo) je toženka priložila delovni nalog št. 07531 z dne 2. 12. 2010 in račun podjetja A. s. p. št. 22-2010 z dne 20. 12. 2010, ki je pooblaščen serviser za zagone frekvenčnih regulatorjev dolžnika (list. št. 8). V prvi pripravljalni vlogi pa je tožena stranka svojo trditveno podlago razširila, in sicer z navedbami, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni tudi za montažo frekvenčnih regulatorjev, saj sama dobava brez strokovne montaže, za katero je pooblaščena le tožnica oziroma od nje pooblaščene osebe, za toženo stranko ni imela nobenega pomena. Na tem mestu je kot dokaz predložila elektronsko sporočilo B. S. in navedla še, da je bila pogodba med pravdnima strankama z montažo regulatorjev izpolnjena šele dne 2. 12. 2010.

9Temeljna določba za opredelitev poslovne odškodninske odgovornosti je vsebovana v 2. odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika(2) (v nadaljevanju OZ). Po njej je upnik (v obravnavanem primeru tožena stranka, ki škodo uveljavlja v pobot) v primeru, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala.

10Poslovna odškodninska odgovornost nastane zaradi kršitve poslovne obveznosti. Nastane torej le tedaj, če je že pred nastankom škode obstajala zaveza dolžnika, da upniku opravi neko izpolnitev. Sodišče prve stopnje se je po presoji pritožbenega sodišča v zvezi z v pobot uveljavljano poslovno škodo zato pravilno osredotočilo na vsebino med pravdnima strankama sklenjene pogodbe oziroma vprašanji, ali je obstajala zaveza tožeče stranke, da bo material po ponudbi št. P 45 652 z dne 6. 9. 2010 dostavila v približno treh tednih od naročila (št. 100384 z dne 15. 9. 2010) ter ali se je zavezala, da bo poleg dobave frekvenčnih regulatorjev v pogodbeno dogovorjenem roku (približno treh tednih) zagotovila tudi njihovo montažo.

11Ker pa je ugotovilo, da s samo dobavo materiala ni zamujala (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče), je pravilno presojalo še vsebino dogovora v zvezi z montažo frekvenčnih regulatorjev. Če namreč montaža frekvenčnih regulatorjev ni bila pogodbeno dogovorjena (sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da z dobavo, ki je bila pogodbeno dogovorjena, tožeča stranka ni zamujala), tožeča stranka z izpolnitvijo svojih pogodbenih obveznosti v zvezi z montažo že pojmovno ni mogla zamujati. Navedba pritožnice, da ugotavljanje predmeta pogodbe (tj. ne-obstoja dogovora v zvezi z montažo) glede na uporabljeno materialno pravno za predmetni spor sploh ni bilo relevantno, se tako izkaže za neutemeljeno. Ker montaža frekvenčnih regulatorjev ni bila pogodbeno dogovorjena (dobava pa je bila pravočasna, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče), tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da ji je nastala škoda, ker je tožeča stranka z montažo frekvenčnih regulatorjev zamudila.

12Po presoji pritožbenega sodišča pa izpodbijana sodba ni obremenjena niti z uveljavljanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer tožena stranka prvo utemeljuje z nasprotjem med razlogi sodbe, ko sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da tožeča stranka v zvezi z obravnavanim poslom ni bila v nobenem pravnem razmerju s A., po drugi strani pa med pravdnima strankama priznava spor glede vsebine njunega dogovora.

13Glede na ugotovitev, da je blago k toženi stranki prispelo v dobavnem roku „približno“ treh tednov, s katerim sta se obe pravdni stranki strinjali, je sodišče prve stopnje skladno s pobotnim ugovorom tožene stranke v nadaljevanju moralo presoditi še, ali je bila s pogodbo in v navedenem roku dogovorjena tudi montaža dobavljenih frekvenčnih regulatorjev. Pravilno je zato zapisalo, da med pravdnima strankama obstaja spor o vsebini dogovora v zvezi z montažo regulatorjev. Tožeča stranka se je namreč upirala navedbam tožene stranke (na kateri je bilo dokazno breme v zvezi z obstojem dogovora o montaži), da (sta se pravdni stranki poleg dobave dogovorili tudi za montažo frekvenčnih regulatorjev, saj) sama dobava brez strokovne montaže, za toženo stranko ni imela nobenega pomena in da iz elektronskega sporočila B. S. 10. 10. 2010 izhaja, da je tožeča stranka dne 10. 9. 2010 toženi stranki posredovala ime serviserja A. z namenom, da se tožena stranka z njim sama dogovori, kdaj bi ji ustrezal dan montaže in da tožeča stranka s tem izpolni svoje pogodbene obveznosti. Upoštevaje slednje (predloženo elektronsko sporočilo), pa je pravilno presojalo tudi, ali je na njegovi podlagi res mogoče sklepati na sporno tožničino zavezo. Ker je ugotovilo, da iz listine izhaja zgolj dejstvo, da je tožeča stranka toženi posredovala telefonsko številko serviserja A. (na kar je pritožbeno sodišče vezano, saj predstavlja v postopku na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje spora), kar po prepričanju sodišča prve stopnje nikakor ne dokazuje sklenitve dogovora o montaži, nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe pritožnica ne more utemeljiti.

14Ugotovitev, da tožeča stranka v zvezi z obravnavanim poslom ni bila v nobenem pravnem razmerju z A., pa po presoji pritožbenega sodišča tudi nima pomena, ki mu ga tako v postopku na prvi stopnji kot tudi v obravnavani pritožbi skuša pripisati tožena stranka. Posredovanje telefonske številke A. namreč ne dokazuje obstoja dogovora o montaži frekvenčnih regulatorjev niti dejstva, da je bila tožnica z omenjenim serviserjem v pravnem razmerju (oziroma da je bila z njim dogovorjena, da bo v njenem imenu opravil sporno montažo, pri čemer tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2011 sama zapiše, da je šele kasneje izvedela, da je serviser A., na katerega je toženo stranko napotila tožnica, samostojni podjetnik posameznik, kateremu mora za opravljeno delo plačati posebej, list. št. 29). Kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP po presoji pritožbenega sodišča zato ni podana.

15V nadaljevanju pa tožena stranka - kot že navedeno - sodišču prve stopnje očita tudi protispisnost oziroma kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je glede odločilnih dejstev (čeprav po mnenju tožene stranke upoštevaje materialno pravo to niso) nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov. Vsebina elektronskega sporočila z dne 10. 9. 2010 namreč ne more pripeljati do zaključka, da je A. s. p. pooblaščen serviser tožene stranke, kot je to zmotno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, kar je pritožbeni očitek tožene stranke prvostopenjskemu sodišču.

16Protispisnost je napaka povsem tehnične narave - gre za napačen postopek prenosa (lahko bodisi kot napaka v prenosu bodisi kot protisloven prenos), pri katerem se sodišča v nobenem pogledu ne opredeljuje - zlasti ne vrednostno, se pravi tako, da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza (na katerega se protispisnost nanaša), ampak samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano na listini, in šele potem tako, zaradi napačnega prenosa popačeno vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument. Posledica napačnega prenosa vpliva na rezultat dokazne ocene, ta pa na samo sodbo.(3)

17Sodišče prve stopnje pa z navedbo, da iz listine (elektronskega sporočila B. S.) izhaja zgolj to, da je tožeča stranka toženi posredovala telefonsko številko serviserja A., po presoji pritožbenega sodišča tovrstne kršitve ni zagrešilo. Vsebino listine je namreč v celoti pravilno povzelo. Da je A. s. p. pooblaščen serviser tožene stranke (v sodbi 'pooblaščen serviser za zagon frekvenčnih regulatorjev dolžnika, torej tožene stranke') pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo na podlagi pritožbeno izpostavljenega dokaza, tj. elektronskega sporočila z dne 10. 9. 2010, temveč je zgolj pravilno povzelo navedbe ugovora zoper sklep o izvršbi, v katerem je navedeno zatrjevala sama tožena stranka (list. št. 8). Protispisnost zato tudi v zvezi s povzemanjem ugovora ni podana.

18Z navedbami, da vsebina elektronskega sporočila z dne 10. 9. 2010 sicer ne pojasni, v kakšnem razmerju sta tožeča stranka in A., da pa na njegovi podlagi tožeča stranka A. pozna, saj je toženi stranki poslala njegovo številko, kar vodi do sklepa, da sta tožnica in A. že dlje časa v poslovnem razmerju, pa tožena stranka uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Izpostavljeni očitki namreč vsebujejo kritiko dokazne ocene sodišča prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

19Uveljavljani pritožbeni razlogi so se torej izkazali delno za neutemeljene in delno za neupoštevne, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije z njeno vložitvijo povezane stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------------------------

(1) Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US, 107/10 - Odl. US, 75/12 - Odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - Odl. US, 92/13 - Odl. US, 6/14, 10/14 - Odl. US in 48/14.

(2) Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

(3) Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 313.