VSL sodba II Cpg 967/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 128582/2011 z dne 12. 9. 2011 razveljavi tudi v I. in III. točki in se tožbeni zahtevek zavrne.

2Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov tožeče stranke, katere priglaša.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6V predmetni zadevi je tožeča stranka (takrat upnica) najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer na podlagi računov, kot izhaja iz predloga za izvršbo z dne 9. 9. 2011. Zoper sklep o izvršbi je tožena stranka (takrat dolžnik) ugovarjala, po razveljavitvi sklepa o izvršbi in odstopu zadeve pravdnemu sodišču pa je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da tožeča stranka kot upravnik ni aktivno legitimirana za izterjavo vtoževanih obratovalnih stroškov, saj ni zatrjevala pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi izkazovala svojo aktivno (materialno) legitimacijo.

7Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve, na katere je pritožbeno sodišče vezano:

- da tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe T., v kateri ima tožena stranka v lastništvu lokal, v lastnem imenu vtožuje račune za mesec februar - julij 2011,

- da se navedeni računi nanašajo na plačilo naslednjih stroškov: skupne elektrike, dvigala, servisa dvigala, zimsko službo, urejanje parkirišča, vodo, servis klimata, nujna tekoča vzdrževalna dela, letni pregled varnostnih naprav na objektu, t. j. na t. i. obratovalne stroške.

8Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v predmetnem postopku ni aktivno legitimirana, materialnopravno pravilna. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima pravico do izterjave individualnih in obratovalnih stroškov tisti, ki je storitev, ki se zaračunava, opravil, oziroma tisti, ki je opravljene storitve plačal namesto dolžnika. Tožeča stranka je upravnik poslovne stavbe T. To dejstvo ji sámo po sebi (še) ne daje aktivne legitimacije za izterjavo individualnih in obratovalnih stroškov od tožene stranke. Aktivno legitimacijo, da v svojem imenu izterjuje individualne in obratovalne stroške mora upravnik izkazati: (i) ali s pogodbo o upravljanju, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja, (ii) ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njihovih namensko zbranih sredstev, (iii) ali da je iz svojih sredstev založil plačilo za pokritje izterjevanih stroškov. Ker tožeča stranka v predmetnem postopku ni niti zatrjevala niti dokazovala nobenega od navedenih pravnorelevantnih dejstev, na podlagi katerih bi utemeljevala svojo (materialno) aktivno legitimacijo, ter upoštevajoč načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (prvi odstavek 7. člena ZPP), je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije pravilno zavrnilo.

9Kot neutemeljene pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da tožena stranka ni podala ugovora aktivne legitimacije (procesne ali/in materialnopravne), ter da bi moralo sodišče prve stopnje zato v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP šteti, da so dejstva, ki jih stranka ne zanika, priznana. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vprašanje aktivne legitimacije vprašanje materialnega prava, na katero mora sodišče paziti ves čas postopka, tudi če tožena stranka izrecno ne poda ugovora pomanjkanja aktivne legitimacije.(1) Stvarna (materialna) aktivna legitimacija pomeni, da je stranka nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja, ki se obravnava v postopku. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so (zatrjevana) dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže določena pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Tožeča stranka v predmetni zadevi ni zatrjevala pravnorelavantnih dejstev, na podlagi katerih bi utemeljevala svojo (materialno) aktivno legitimacijo, t. j. da lahko v svojem imenu kot upravnik od tožene stranke izterjuje individualne in obratovalne stroške. Oziroma povedano drugače, tožba tožeče stranke je nesklepčna in je zato sodišče prve stopnje že iz tega razloga pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek.

10Glede na navedeno pritožbeno sodišče nadalje zavrača očitke, da naj bi sodišče prve stopnje sprejelo dokazni zaključek, ki naj bi bil v nasprotju z že priznanimi dejstvi, in da naj tudi ne bi imelo podlage v spisovnih listinah in dokazih, ter da v sodbi o teh okoliščinah niso navedeni razlogi, s čimer pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje vsa bistvena dejstva, ki vodijo do pravne posledice, t. j. da tožeča stranka v predmetnem postopku ni aktivno legitimirana, razlogi pa so zadostni, jasni in medsebojno skladni ter podprti tudi s sodno prakso višjega in vrhovnega sodišča. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da v kolikor ni podana aktivna (stvarna) legitimacija tožeče stranke, torej da tožeča stranka niti ne more biti upnik iz materialnopravnega razmerja, je treba njen tožbeni zahtevek že iz tega razloga zavrniti kot neutemeljen in zato odpade tudi potreba po nadaljnjem vsebinskem obravnavanju zadeve. Tako tudi ni mogoče slediti pritožbenemu stališču tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok, in da ker tega ni storilo, da naj bi s tem tožeči stranki odvzelo možnost obravnavanja o domnevno sporni aktivni legitimaciji, kar naj bi predstavljalo kršitev pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da tožeča stranka v tožbi ni podala niti trditvene podlage, ki bi pomenila že konkluzijo v obliki pravniške abstrakcije o obstoju njene aktivne legitimacije, je odpadla potreba sodišča prve stopnje po izvedbi dokaznega postopka glede vprašanja legitimacije, saj pomanjkljivih trditev ni dopustno nadomeščati s predlaganimi dokazi. Zato po oceni pritožbenega sodišča zatrjevana kršitev ni podana.

11Ostale pritožbene navedbe (predvsem v zvezi z višino tožbenega zahtevka, III. točka obrazložitve pritožbe) so po presoji pritožbenega sodišča pravno nepomembne in se zato v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP do njih ne opredeljuje.

12Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------------

(1) Primerjaj, Sodba Višjega sodišča v Ljubljani Cpg 1003/1994.