VSL sodba I Cpg 610/2014

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinke dveh cesij, toženi stranki naložilo plačilo zneska 17.886,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od 10.8.2012 do pravnomočnost sodbe ter toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da ni podana očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega (v pritožbi nepravilno: prvega) odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnik vidi v nejasnem zapisu predzadnjega stavka prvega odstavka na strani 7 izpodbijane sodbe. V tem postopku namreč ni bilo sporno, kateri računi so se plačevali s spornima cesijama in za katere storitve.

6V predmetni zadevi je sporen le subjektivni element izpodbojnosti. Ta je podan, če je oseba, v katere korist je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP (med drugim) izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. (2. točka tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP). Tožena stranka je trdila, da za insolventnost tožeče stranke ni vedela, niti ni bila dolžna vedeti.

7Tožena stranka ni izpodbijala trditev tožeče stranke, da je bil tožnik že pred sklenitvijo spornih cesijskih pogodb (prva je bila sklenjena 10.1.2012, druga 2.2.2012, torej na dan uvedbe stečajnega postopka), insolventen. Prav tako ne izpodbija zaključka, da so se vsa dejstva, ki jih je pritožnik navajal z namenom zatrjevanja nevednosti o insolventnosti tožnika, nanašala na obdobje do novembra 2011, nobeno pa na čas sklenitve cesijskih pogodb. Neizpodbita je ostala tudi ugotovitev, da so ostale neplačane terjatve iz leta 2009, ki jih je tožena stranka prijavila tudi v stečajnem postopku, kar kaže na to, da poravnava obveznosti med strankama ni potekala nemoteno. Navedeno že samo po sebi kaže na slabo likvidnostno stanje dolžnika.

8Pri presoji subjektivnega elementa izpodbijanja gre za vprašanje dobre vere. V dobri veri ravna, kdor je zaupal v popolnost in poštenost objektivnega dejanskega stanja, pri čemer pa mora izkazati ustrezno (profesionalno) skrbnost (prim. I Cpg 1344/2012). Poslovnim subjektom v primeru insolventnosti njihovega poslovnega partnerja ni mogoče avtomatično očitati, da bi za insolventnost morali vedeti v okviru dolžne skrbnosti pri poslovanju. Dolžna skrbnost se presoja v okviru konkretnih okoliščin posameznega primera (prim. VSL sodba I Cpg 1380/2011).

9Dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v zvezi s poslovanjem pravdnih strank so po zaključku višjega sodišča takšne, da so toženi stranki narekovale, da preveri finančno stanje tožeče stranke. Tega tožena stranka ni storila, ker je zmotno menila, da za to ni nobene potrebe. Za odločitev ne more biti bistveno, da je tožeča stranka ves čas sodelovanja pospešeno gradila, pri kompenzacijah pa ni bilo nikakršnih težav. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je imela tožeča stranka od leta 2011 do začetka stečajnega postopka neprekinjeno blokirane vse račune, toženi stranki je dolgovala 23.862,75 EUR (od skupno 86.412,84 RUT od leta 2009 dalje), tudi avans, ki ga je tožena stranka zahtevala kot pogoj za sklenitev pogodbe, je bil plačan z asignacijo, poleg tega pa je splošno znano, da je gospodarska kriza najbolj prizadela prav gradbeništvo.

10Konkretne okoliščine obravnavanega primera je sodišče prve stopnje ustrezno obravnavalo in pravilno ocenilo, da tožena stranka ni izpodbila subjektivne domneve oziroma ni dokazala, da za insolventnost tožeče stranke ni vedela, niti morala vedeti. Pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi navajanji, da časopisov, ki jih navaja tožeča stranka, ne bere, prav tako ne z zatrjevanji, da spremljanje dejstev o splošnem stanju in likvidnosti gospodarskih subjektov preko občil javnega obveščanja ni predpisan običaj in nima notifikacijske vrednosti. Od poslovnih subjektov se ne zahteva, da do vseh podrobnosti in na vse možne načine spremljajo poslovno stanje vsakega poslovnega partnerja, pač pa se od njih zahteva minimum skrbnosti, ki ga mora pri poslovanju na trgu pokazati vsak poslovni subjekt. Tega tožena ni niti zatrjevala, niti dokazovala; ugotovitve sodišča prve stopnje pa tudi po zaključku višjega sodišča kažejo na to, da tožena stranka ni ravnala niti z minimalno profesionalno skrbnostjo. Ob skrbnem ravnanju (kar se od poslovnih subjektov zahteva), bi tožena stranka morala ugotoviti insolventnost tožeče stranke, o tem bi se lahko in morala prepričati, saj preverjanje ni terjalo niti kakšnih posebnih postopkov ali stroškov. Insolventnost tožeče stranke je izhajala iz javno dostopnih izkazov in bi jo bilo mogoče relativno enostavno prepoznati, nenazadnje tudi iz splošno znanih težav gradbenih podjetij v času gospodarske krize.

11Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Očitanih kršitev ni storilo niti s tem, ko ni odgovorilo na (prav) vsa naziranja in navedbe tožene stranke, pač pa zgolj na tista, ki so bila bistvena za odločitev. Sodišču se v obrazložitvi svojih odločb namreč ni treba opredeljevati do tistih navedb strank, ki za odločitev niso relevantne.

12Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.