VSL sklep II Cp 1957/2014

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v točkah I. in II. razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zavarovalnine. Tokrat je presodilo, da zatrjevan in ugotovljen škodni dogodek ne ustreza pojmu zavarovalnega primera.

2Proti sodbi vlaga pritožbo tožnik. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi. Trdi, da pravdno sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo kazenskega sodišča. Zastopa stališče, da je bil avto ukraden.

3Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila. Ne strinja z navedbami pritožbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Za vsak slučaj pa opozarja na določbo 2. točke četrtega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ki izključuje kritje škode, če je storilec oseba, ki se po splošnih pogojih šteje za sozavarovano osebo.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je treba presoditi vsebino splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK – 07 (priloga B1). S presojo nižjega sodišča, da je zavarovalno kritje izključeno zaradi določbe 4. točke petega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, pritožbeno sodišče ne soglaša. Besedna zveza „škoda zaradi prevare, utaje ali zatajitve pri zavarovancu, ki posojajo vozila za plačilo“ glede na samo jezikovno razlago, kakor tudi na celotno umestitev te določbe v peti odstavek 3. člena namreč dopušča dve možni razlagi. Ena (in ta je teleološko celo bolj prepričljiva) je ta, da se nanaša le na tiste zavarovance, ki profesionalno posojajo vozilo za plačilo (Rent a car družbe). Splošni pogoji namreč uporabljajo nedovršni glagol („ki posojajo vozilo za plačilo“), takšna jezikovna uporaba pa se prilega kontinuiranemu (torej profesionalnemu) posojanju vozil. Tudi ostali trije primeri, ki se nanašajo na posebej dogovorjeno in posebej plačano krito zavarovanje, se nanašajo na položaje, v katerih je zavarovalni rizik večji kot običajno. Druga možna razlaga pa je, da se nanaša na slehernega zavarovanca, ki vozilo posodi kakorkoli drugače kakor z darilnim namenom.

6Ker je treba nejasna določila v pogodbah po vnaprej natisnjeni vsebini razlagati v korist druge stranke, ta primer zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne izključuje splošnega zavarovalnega primera po paketu polni kasko iz točke D petega odstavka 3. člena Splošnih pogojev.

7Nadalje se zato zastavlja vprašanje, ali je zavarovalni primer izključen zaradi posebne določbe 2.točke četrtega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, kot trdi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Glede na določbo prvega odstavka 34. člena Splošnih pogojev je namreč H. B. treba šteti za sozavarovano osebo. V 2. točki četrtega odstavka 3. člena Splošnih pogojev pa je določeno, da nevarnosti iz te točke niso krite, če je storilec oseba, ki se po teh pogojih šteje za sozavarovano osebo. Zastavlja se vprašanje, ali škodni dogodek v obravnavani zadevi (ker je šlo za zatajitev) ustreza nevarnostim, določenim v 2. točki četrtega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Nevarnosti, ki so tam naštete, so: tatvina, velika tatvina, rop, roparska tatvina in odvzem motornega vozila z namenom, da se ga protipravno uporabi za vožnjo. Tudi za to določbo Splošnih pogojev veljajo drugačna razlagalna pravila, kot veljajo sicer za razlago pravnih aktov. Tako je zaradi pravila 83. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je v primeru, ko je pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. To pa v tem primeru pomeni, da taksativno navedenih nevarnosti ni mogoče širiti z uporabo analogije.

8Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da:

- zavarovalni primer ustreza pojmu zatajitve;

- tožnika ni mogoče šteti kot zavarovanca, ki avtomobil posoja za denar;

- je zavarovanje krito po paketu „polni kasko“;

- ne gre za izključitev po 2. točki četrtega odstavka 3. člena Splošnih pogojev, ker pač zatajitev ni taksativno našteta med kaznivimi dejanji v tej točki.

9Ker je tako, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede podlage zavarovalne obligacije napačno uporabilo materialno pravo ter se iz teh razlogov ni ukvarjalo z dejanskimi vprašanji, ki se nanašajo na višino zahtevka. Podan je torej položaj iz 355. člena ZPP. To je pritožbenemu sodišču nalagalo, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

10V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati vprašanja, ki se tičejo višine zahtevka. Za razveljavitev sodbe in ne za razpis pritožbene obravnave, se je pritožbeno sodišče odločilo zato, ker odprto vprašanje predstavlja samostojno pravno celoto, ki terja zagotovitev ustavno zajamčenega dvostopenjskega sojenja.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo – ter so poznejše spremembe osnovnega predpisa).