VSC sodba Cp 86/2014

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (tč. I, II in IV) potrdita delna in vmesna sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno in vmesno sodbo v točki I izreka zavrnilo primarni (točka 1) in podredni (točka 2) tožbeni zahtevek po tožbi, ki se glasita: 1. Toženi stranki B. in I. S., obe stanujoči P. K. ..., R., sta dolžni tožečim strankam V. Z. F., J. Z. in K. T. nerazdelno plačati 42.552,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje, v 15 dneh, pod izvršbo. 2. Toženi stranki sta dolžni s parc. št. …, vpisani v vl. št. ..., k.o. R., odstraniti stanovanjsko hišo ter se v bodoče vzdržati podobnih vznemirjanj lastninske pravice tožečih strank, v točki II pa je z vmesno sodbo razsodilo, da je po podlagi utemeljen ugotovitveni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za I. in B. S.. V točki III. je sodišče zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi v delu, da so tožene stranke po nasprotni tožbi V. Z. F., J. Z. in K. T. dolžne izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo novo nastala parc. št. odpisana od vl. št. ... k.o. R. v nov vložek iste k.o., kjer se bo vknjižila solastninska pravica na I. S. in B. S., za vsakega do ½ nerazdelne celote parcele, sicer bo takšno listino nadomestila sodba, v 15 dneh in pod izvršbo. V točki IV. je sodišče odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s končno sodbo.

Tožeča stranka se je zoper delno in vmesno sodbo pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Čeprav je v pritožbi navedla, da izpodbija sodbo v celoti, pritožbeno sodišče glede na vsebino pritožbe in pritožbeni predlog v zvezi z izpodbijano vmesno sodbo šteje, da tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija odločitve sodišča v točki III izreka o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Višjemu sodišče predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka po povzetku dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje navaja, da sodišče neutemeljeno zaključuje, da sta na podlagi Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča z dne 30. 1. 1989 sporni del nepremičnine kupila in prevzela v posest toženca. Meni, da je zmotno materialnopravno stališče sodišča, da je, s tem ko je bilo tožnicam sporno zemljišče dejansko izvzeto iz posesti, to pomenilo realizacijo izvzetja nepremičnine iz posesti tožnic in izročitev občini, ki je z njim dejansko razpolagala, kar se je izkazovalo v nadaljnjem razpolaganju s sporno nepremičnino, čeprav pisni akt ni obstajal; tožnice kot prejšnje lastnice pa so izgubile pravico uporabe. Tožeča stranka ne sprejema obrazložitve sodišča, da ob uveljavitvi ZLNDL tožnice niso imele pravice uporabe in da zato ni bil izpolnjen pogoj za vzpostavitev njihove lastninske pravice, ki je bil podlaga za vknjižbo v zemljiški knjigi. Pritožba nadalje povzema dejanske ugotovitve sodišča, s katerimi se strinja in ki bodo v izogib ponavljanju kot nesporne povzete v nadaljevanju te obrazložitve. Nadalje pa še navaja, da je sodišče na podlagi dopisa G. u. C. ugotovilo, da je bila opravljena parcelacija parc. št. ..., v kateri je bila odmerjena tudi sporna parc. št. ..., ki je nastala z novo odločbo, zoper katero pa je bila dne 12. 12. 1988 vložena pritožba in je bil postopek končan s sodbo U 519/89 z dne 11. 10. 1989, na podlagi katere je bilo vzpostavljeno stanje, kot je bilo pred izdajo odločbe o parcelaciji. Tožeča stranka meni, da je vsled navedenega potrebno ugotoviti, da parc. št. ... pravnoveljavno nikdar ni nastala. Sodišče je nadalje navedlo, da je O. L. 14. 7. 1988 izdala odločbo, s katero je tožnicam naložila, da v 15 dneh izročijo občini nacionalizirano premoženje, in sicer med drugim tudi parc. št. ... v izmeri 591 m2, ki, kot navedeno, nikdar ni nastala. Tretja tožnica se je zoper navedeno odločbo pritožila, Vrhovno sodišče pa je s sodbo U 292/89 z dne 13. 9. 1989 tožbi ugodilo in odločbo Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo z dne 14. 4. 1989 odpravilo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da nove odločbe o izročitvi navedenih zemljišč O. L. ni izdala, prav tako pa je pravilno ugotovilo, da parc. št. ... ni nastala, ker je bila odločba o parcelaciji odpravljena, nova pa ni bila izdana. Glede na dejstvo, da parc. št. ... ni nastala, je logično in utemeljeno, da tudi S. s. z. O. L. ni mogel veljavno dodeliti zemljišča parc. št. ... tožencema ter z njima skleniti Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo in o plačilu sorazmernega dela stroškov. V tej pogodbi je namreč predmet parc. št. ... k.o. R., ki tedaj ni obstajal. Pogodba, katere predmet je neobstoječ, pa ni veljavna - je nična. S tem v zvezi tožnice poudarjajo, da je S. s. z. O. L. izdal tudi neveljavno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Glede na to, da je bila lastninska pravica na nepremičnini parc. št. ..., k.o. R. v korist tožnic ponovno vknjižena dne 28. 6. 2006 na podlagi odločbe O. L. z dne 16. 2. 1973, je nesporno, da so tožeče stranke šele s pismom z dne 13. 7. 2007 na toženca lahko naslovile dopis, v katerem so ju obvestile, da so dobile rešeno denacionalizacijo in v naravi vrnjeno zemljišče, na katerem stoji hiša tožencev, ter ju pozvale k ureditvi lastništva. Neutemeljen in materialnopravno zmoten je zaključek, da je bil po Pogodbi o oddaji stavbnega zemljišča z dne 30. 1. 1989 del parc. št. ..., oziroma sedaj sporno zemljišče parc. št. ..., tožnicam dejansko izvzet iz posesti in naj bi to pomenilo tudi izgubo pravice uporabe. ZNNZ eksplicitno določa, da ima lastnik, čigar zemljišča so bila nacionalizirana, pravico do brezplačnega uživanja nacionaliziranega premoženja vse dotlej, dokler ga po odločbi Občinske skupščine ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali pa izvede kakšna druga dela. V konkretnem primeru je sodišče kot nesporno ugotovilo, da takšna odločba Občinska skupščine ne obstaja. Sklicevanje sodišča (točka 16 obrazložitve), da naj bi kljub neobstoju (zgoraj navedenega) pisnega akta, tožnice kot prejšnje lastnice izgubile pravico uporabe, s tem ko sta toženca s Skladom sklenila Pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča, ne vzdrži kritične presoje in je materialnopravno zmotno. S takšno odločitvijo sodišče dejansko nadomešča zakonske določbe, saj le-te interpretira v nasprotju z namenom zakonodajalca. Zakon je namreč ekspliciten in jasen, teorija realizacije pa v tem primeru nikakor ni na mestu. Dejstvo je tudi, da pogodba nikakor ne more biti sklenjena na način, da predmet le-te sploh ne obstaja - tudi v tem delu je sodišče pravilno in utemeljeno ugotovilo, da nepremičnina parc. št. ... k.o. R. sploh ni nastala. Vsi akti, ki se nanašajo na neobstoječo parcelo, so nični in neuporabni. Odločba Sklada ne more nadomestiti odločbe Občinske skupščine, zato je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Tožeča stranka sodišču očita, da se tudi ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem, da za sporno nepremičnino nikdar ni prejela odločbe o odvzemu in odločbe o odškodnini, ki bi jo bila po zakonu upravičena prejeti. Prav tako se ni opredelilo do navedb, da je v vseh drugih primerih, v katerih ji je bila prav tako nacionalizirana zemlja, prejela odločbo o izvzemu iz posesti in odločbo o odmeri odškodnine. Vsled navedenega je sodba v tem delu ostala neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Na podlagi nepravilnega zaključka je posledično neutemeljena zavrnitev tako primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka, da tožnice ob uveljavitvi ZLNDL niso imele pravice uporabe in da zato ni bil izpolnjen pogoj za vzpostavitev lastninske pravice.

Glede vmesne sodbe v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi tožeča stranka navaja, da odločba Sklada ne more nadomestiti zakonsko določene odločbe Občinske skupščine, ki lahko izvzame iz posesti nepremičnino. Prav tako je nična pogodba, katere predmet je neobstoječ - sodišče samo ugotavlja, da parc. št. ... k.o. R. ni nastala. Kljub temu, da je bila izpoved toženke neprepričljiva v delu, da se tožencema v času pred in med gradnjo ni zdelo toliko pomembno v zemljiški knjigi preverjati lastninskega stanja, ker sta bila zaposlena z gradnjo in, da je znano, da je za pridobitev lastninske pravice potreben vpis v zemljiško knjigo, je sodišče ocenilo, da je dovolj prepričljiva njena izpoved v delu, da o tem v času gradnje nista razmišljala zaradi same gradnje, poleg tega naj bi jima bilo po pripovedovanju drugih znano, da postopki niso potekali hitro. Tožeča stranka opozarja, da toženi stranki v času gradnje nikakor nista bili v dobri veri, kar nedvomno izkazuje tudi dopis, ki sta ga skupaj z sosedoma P. dne 14. 8. 2007 naslovili na O. R. s pozivom, da se uredi vpis v zemljiško knjigo. Da toženi stranki nista bili v dobri veri, nedvomno izkazuje tudi ugotovitev sodišča, da so tožeče stranke vseskozi postopkom izgradnje nasprotovale, saj sodišče samo ugotavlja (točka 14), da je prva tožnica prijavila nezakonito gradnjo Severjev že dne 30. 5. 1990, nadalje, da sta prva in druga tožnica zahtevali odpravo gradbenih dovoljenj, prav tako je prva tožnica podala prošnjo za rušenje črne gradnje na parc. št. dne 2. 11. 1993, na podlagi česar je Ministrstvo za okolje z dopisom z dne 15. 11. 1993 naročilo urbanistični inšpekcijski pregled, kar pomeni, da sta bila toženca s tem, da je bila podana zahteva za rušenje hiše zaradi črne gradnje, seznanjeni. Prav tako so tožnice izkazale, da se je že v letu 2002 vodil postopek zaradi motenja posesti, v posledici katerega je tekel tudi izvršilni postopek, s katerim sta bili toženca seznanjena. Iz sklepa o izvršbi, ki so ga tožnice predložile, izhaja, da izvršba na nepremičnino parc. št. ... ni bila mogoča, ker ta nepremičnina ne obstaja. Toženca sta bila že mnogo pred dopisom iz leta 2007 seznanjena in sta se zavedala, da njuna lastninska pravica na nepremičnini ni urejena in ni podana, zato dobra vera nikakor ni obstajala. Ker je dobra vera pogoj za priposestvovanje lastninske pravice, je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zaradi pomanjkanja le-te neutemeljen. Nadalje tožeča stranka opozarja, da sta se toženca seznanila, da nista lastnika nepremičnine parc. št. ..., tudi s prejemom cenitve G. po kateri je hiša tožencev vpisana v lastnini tožeče stranke, ki je tudi ves čas plačevala davek od katastrskega dohodka. Toženca nikdar nista skušali urediti listin, s katerimi bi si zagotovili, da bi se odmera davka glasila na njuni imeni. Obrazložitev sodišča (točka 20), da razlogov za to, da lastninska pravica tožencev ni vpisana v zemljiški knjigi, ni mogoče pripisati tožencema, ter, da jima ni mogoče pripisati slabe vere, je neprepričljiva in neutemeljena. Materialnopravno zmoten je zaključek sodišča, da sta bila toženca ves čas gradnje in kasneje zakonita posestnika spornega zemljišča, in, da naj bi zato vse od sklenitve pogodbe z dne 30. 1. 1989 do 30. 1. 1999 lastninsko pravico priposestvovala. Ob tem sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da so tožnice ves čas nasprotovale gradnji in izkoristile vsa možna pravna sredstva, medtem ko tožbe niso mogle naperiti, saj zaradi nevpisa v zemljiško knjigo ni bila podana njihova aktivna legitimacija - tožnice so šele v letu 2006 “znova postale” zemljiškoknjižne lastnice nepremičnine, pri čemer pa vknjižba le-te temelji na odločbi iz leta 1973.

Stranski intervenient na strani tožene stranke je podal obrazložen odgovor na pritožbo in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano prvostopenjsko sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper delno sodbo

Tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče povzema bistvene ugotovitve:

nepremičnina parc. št. ... je bila tožnicam nacionalizirana na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) in odločbe Občinskega ljudskega odbora H. z dne 30. 6. 1959; v zemljiški knjigi je bila vknjižena družbena lastnina in kot imetnik pravice uporabe vpisana O. L.;

z odločbo O. L. z dne 16. 2. 1973 je bila tožnicam nato priznana (in vknjižena) pravica do posesti in brezplačnega uživanja v skladu z 38. in 39. čl. ZNNZ za čas, dokler nepremičnin po odločbi Občinske skupščine ne izročijo v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali pa izvede kakšna druga dela (institut pravice do brezplačnega uživanja se je kasneje v sistemu družbene lastnine transformiral v pravni termin pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini);

Zakon o stavbnih zemljiščih - ZSZ, ki je začel veljati 22. 6. 1984, je v 64. členu določil, da se uporablja tudi za prejšnje lastnike gradbenih oziroma stavbnih zemljišč, ki so postala družbena lastnina zaradi nacionalizacije gradbenih zemljišč, zaradi kompleksne razlastitve ali zaradi prenehanja lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, če pravice uživanja oziroma uporabe niso izgubili. V 13. členu pa je določal, da ima prejšnji lastnik oziroma uporabnik pravico uporabe, dokler občinski upravni organ ne izda odločbe, s katero odloči, da mora stavbno zemljišče izročiti občini. Tožnice so po obeh zakonih imele pravico uporabe nepremičnine parc. št. ... vendar le do izdaje odločbe o izročitvi občini;

dne 14. 7. 1988 je O. L. izdala odločbo o izročitvi delov parc. št. ..., tudi spornega dela, opredeljenega kot parc. št. ..., ki pa je bila kasneje odpravljena, nova odločba pa ni bila izdana;

po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL; v veljavi od 20. 7. 2001), so v zemljiškoknjižnem postopku na tožnice vknjiženo pravico uporabe preoblikovali v njihovo lastninsko pravico, tako da je parc. št. ... k.o. R. skupna lastnina tožnic; lastninska pravica je bila vknjižena dne 28. 6. 2006 na podlagi po uradni dolžnosti začetega zemljiškoknjižnega postopka in na podlagi odločbe O. L. z dne 16. 2. 1973 št. … in 2. člena ZLNDL ter 138. ter 247. člena ZZK-1;

da je Sklad stavbnih zemljišč O. L. s sklepom z dne 17. 1. 1989 tožencema dodelil komunalno opremljeno stavbno zemljišče parc. št. ... k.o. R. v izmeri 591 m2 tožencema ter z njima sklenil 30. 1. 1989 Pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo in o plačilu sorazmernega dela stroškov urejanja stavbnega zemljišča, katere predmet je bila parc. št. ... k.o. R. v izmeri 591 m2, namenjena za gradnjo stanovanjske hiše; da je bila nato tožencema 1. 3. 1989 odmerjena odškodnina zaradi spremembe namembnosti zemljišča in istega dne izdano lokacijsko dovoljenje, dne 7. 6. 1989 pa še gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše;

da sta toženca z gradnjo stanovanjske hiše pričela v letu 1989 in končala v letu 1991.

Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pravilno štelo in zaključilo, da sta toženca pridobila sporno zemljišče na takrat pravilno veljaven način, da sta tako z lokacijskim dovoljenjem in gradbenim dovoljenjem na pridobljeni nepremičnini zgradila do leta 1991 stanovanjsko hišo, v kateri tudi živita. Po ZLNDL je bila sicer na tožnice vpisana lastninska pravica na celi parceli št. ..., vendar tožnice z vpisom niso postale skupne lastnice dela nepremičnine, ki sta ga za gradnjo pridobila toženca, saj jim je bila pravica uporabe tega dela že pred tem odvzeta in s pogodbo dana tožencema. Pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini tožnic je prenehala v tistem trenutku, ko je občina ta del zemljišča prenesla na tretjega, to je na oba toženca. Ker je torej dokazni postopek pokazal, da so tožnice pravico uporabe izgubile, ker jim je bilo sporno zemljišče, prvotno odmerjeno kot parc. št. ..., dejansko odvzeto še pred uveljavitvijo ZLNDL, je sodišče zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo. Kot je pravilno obrazložilo, tako primarni zahtevek s trditvami, ki imajo pravno podlago v 25. členu ZTLR, kot podredni, ki ima podlago v 99. členu SPZ, temeljita na lastninski pravici lastnika zemljišča oziroma dobroverni lastniški posesti domnevnega lastnika, kar pa tožnice niso bile. Tožeča stranka šele prvič v pritožbi navaja, da predmet parc. št. ... k.o. R. v Pogodbi o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo in o plačilu sorazmernega dela stroškov ni obstajal in da je pogodba, katere predmet je neobstoječ, neveljavna – nična. Te navedbe pritožbeno sodišče zaradi neizkazanosti pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče meni, da je ob dejstvu, da je v pogodbi navedena tudi kvadratura dela nepremičnine, predmet pogodbe dovolj določno označen, zaradi česar ni možen zaključek, da je bil predmet pogodbe neobstoječ. Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da ni materialnopravno zmoten zaključek sodišča, da je bilo sporno zemljišče tožnicam dejansko izvzeto iz posesti in da naj bi to pomenilo tudi izgubo pravice uporabe. Strinja se namreč s sodiščem prve stopnje (16. točka), da je dejansko izvzetje zemljišča iz posesti tožnic pomenilo realizacijo izvzetja nepremičnine iz posesti in izročitev občini, ki je z nepremičnino dejansko razpolagala, kar se je izkazovalo v nadaljnjem razpolaganju s sporno nepremičnino, čeprav pisni akt ni obstajal, s čimer so tožnice izgubile pravico uporabe tega dela nepremičnine. Ob navedeni razlagi se izkaže za neutemeljeno pritožbena navedba, da odločba Sklada ne more nadomestiti odločbe Občinske skupščine, zaradi česar naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Ker dejstvo, da so tožnice v vseh drugih primerih, kjer ji je bila prav tako nacionalizirana zemlja, prejele tudi odločbo o odmeri odškodnine, ni relevantno, saj v tej pravdi zahtevajo odškodnino iz druge podlage in ne tiste, na podlagi katere jim je bila v drugih primerih izplačana odškodnina, ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz razloga, ker se sodišče do teh navedb tožnic ni opredelilo.

O pritožbi zoper vmesno sodbo

Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o obstoju dobre vere tožencev kot enega od pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta toženca po sklenitvi Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo in o plačilu sorazmernega dela stroškov urejanja stavbnega zemljišča z O. L. dne 30. 1. 1989 plačala kupnino in pridobila lokacijsko in gradbeno dovoljenje ter pričela z gradnjo stanovanjske hiše, ki sta jo zaključila leta 1991. V času sklepanja te pogodbe je bila sporna parcela v zemljiški knjigi res še del parcele št. ..., vendar je bila v družbeni lastnini z imetnikom pravice uporabe O. L. Glede na zemljiškoknjižno stanje in pogodbeno zavezo O. L., da bo pripravila zemljiškoknjižni predlog za izvedbo pogodbe, je pravilna ocena prvostopenjskega sodišča, da sta toženca lahko upravičeno domnevala, da ima O. L. na zemljišču pravico uporabe in razpolagalno pravico s tem zemljiščem. Z izročitvijo nepremičnine v posest tožencem pa je bila v pretežnem delu izpolnjena pogodbena obveznost O. L. Pravilen je nadalje zaključek sodišča, da razlogov za nevpis lastninske pravice na toženca v zemljiški knjigi ni mogoče pripisati tožencema niti ni zaradi neizvedbe tega dela pogodbenih obveznosti O. L. tožencema moč pripisati slabo vero. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila toženca ne glede na to, kdaj sta izvedela, da v zemljiški knjigi nista vpisana kot imetnika pravice uporabe (ali že v letu 1993 ali šele 2007), ves čas gradnje (torej do leta 1991) in kasneje zakonita posestnika spornega zemljišča. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo tudi do navedb tožeče stranke, da so tožnice skupaj ali posamično nasprotovale tako parcelaciji kot tudi postopkom v zvezi z gradnjo. Pravilno, na podlagi listinskih dokazov in izpovedi zaslišanih, je ugotovilo, da so tožnice svoje nasprotovanje naslavljale na pristojne upravne organe, toženca pa v teh postopkih nista sodelovala in s pisanji tožnic niti s strani tožnic niti s strani pristojnih organov nista bila seznanjena. Zgolj z navedbo v pritožbi, da je na podlagi prošnje za rušenje črne gradnje na parc. št. ... dne 2. 11. 1993, ki jo je podala prva tožnica, Ministrstvo za okolje z dopisom z dne 15. 11. 1993 naročilo urbanistični inšpekcijski pregled, tožeča stranka ne more izkazati, da sta bili toženi stranki tudi seznanjeni s tem, da je bila podana zahteva za rušenje hiše zaradi črne gradnje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da nasprotovanje parcelaciji in pisanje na različne organe ni pomenilo nasprotovanja sami gradnji, ker bi bile morale tožnice le-tega izraziti neposredno tožencema kot investitorjema, da bi bilo v razmerju do njiju pravnoupoštevno.

Za ugotavljanje dobrovernosti tožencev je relevantno le obdobje 10-letne priposestvovalne dobe, to pa je obdobje od 30. 1. 1989 do 30. 1. 1999. Zato ni pravno pomembno niti, ali sta bila toženca dobroverna v času motenjske pravde v letu 2002, niti, ali sta bila dobroverna v izvršilnem postopku, ki je le-tej sledil. Sodišče prve stopnje zato upravičeno dejstev, ki jih je tožeča stranka navajala v zvezi s tema dvema postopka, pri ugotovitvi o dobrovernosti tožencev ni upoštevalo. Iz enakega razloga so neutemeljene tudi v pritožbi ponovljene teiste navedbe tožeče stranke. Tudi nadaljnja navedba v pritožbi, da sta se toženi stranki seznanili, da nista lastnici nepremičnine parc. št. ... tudi s prejemom cenitve G., po kateri je hiša toženih strank vpisana v lastnini tožeče stranke, je neutemeljena, saj je GURS prvič poslal obvestila o ocenjeni vrednosti nepremičnin lastnikom nepremičnin šele oktobra 2010 in takih obvestil ni pošiljal v relevantnem priposestvovalnem obdobju od 1989 do 1999. leta. Tudi zgolj s pavšalnimi navedbami, da je ves čas plačevala za sporno nepremičnino davek od katastrskega dohodka tožeča stranka in da toženca nikdar nista skušali urediti listin, s katerimi bi si zagotovila, da bi se odmera davka glasila na njuni imeni, glede na to, da v pritožbi ni konkretizirano, za kateri čas tožeča stranka to zatrjuje, po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ne more izpodbiti pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Tudi sicer se ni moč strinjati s tožečo stranko, da bi morala toženca od nepremičnine, ki sta jo pridobila za gradnjo, plačevati navedeni davek, saj je osnova za davek iz kmetijstva katastrski dohodek kmetijskih in gozdnih zemljišč, ugotovljen po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka. Glede na obrazloženo se pritožbeno sodišče ne strinja s tožečo stranko, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 20, da razlogov za to, da lastninska pravica tožencev ni vpisana v zemljiški knjigi, ni mogoče pripisati tožencema, ter, da jima ni mogoče pripisati slabe vere, neprepričljiva in neutemeljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilno, na podlagi določbe drugega odstavka 28. člena ZTLR, zaključilo, da sta toženca bila zakonita posestnika spornega zemljišča od sklenitve pogodbe z dne 30. 1. 1989 do 30. 1. 1999 in lastninsko pravico priposestvovala, torej sta že leta 1999 pridobila lastninsko pravico na originaren način.

Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje odločitev o pravdnih stroških pridržalo za končno sodbo, je tudi pritožbeno sodišče sprejelo enako odločitev, ki temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.