VSC sodba Cp 652/2013

Pritožbi prvo tožene stranke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se v I. točki izreka zavrne tudi tožbeni zahtevek glede plačila zneska 11.406,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2009 dalje do plačila.
Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti prvo toženi stranki stroške tega pritožbenega postopka v znesku 1.011,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožnik in prva toženka sta bivša zakonca, ki sta tekom trajanja zakonske zveze pridobila skupno premoženje - nepremičnine parc. št. ..., ... in ..., na katerih sta bila v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika vsak do 1/4. Zemljiškoknjižna lastnika preostale polovice teh nepremičnin sta bila drugi toženec in tretja toženka, ki sta bila prav tako v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika vsak do 1/4.

Tožnik s tožbo zahteva, da mu toženci nerazdelno plačajo znesek 61.945,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. Gre za vrednost vlaganj v gornje nepremičnine, katera je tožnik v pretežnem delu izvedel s svojimi deli in sredstvi.

Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče prvo toženko obsodilo na plačilo zneska 11.406,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2009 dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da tožencem plača pravdne stroške.

Sodbo s pravočasnima pritožbama izpodbijata tožnik in prva toženka. Glede pritožbe tožnika, ki uvodoma navaja, da „izpodbija sodbo“, je pritožbeno sodišče štelo, da izpodbija del sodbe, v katerem ni zmagal v sporu, torej zavrnilni in stroškovni del (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Prva toženka izpodbija prisodilni del sodbe. Obe pritožbi uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožba prve toženke pa še bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku podredno pa razveljavitev z vrnitvijo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev. Prva toženka predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Obe pritožbi priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba prve toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Sporna nepremičnina je bila pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze in zato predstavlja skupno premoženje. Tožnik od prve toženke zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj v skupno premoženje in je sorazmeren z višino njegovega deleža na skupnem premoženju. Pritožbeno ni več sporno, da tožnikova vlaganja predstavljajo dela na spornih nepremičninah, izvajana v času od leta 1995 do 2002 (opis del je razviden iz razlogov v 25. točki izpodbijane sodbe). Dela zakonca v času zakonske zveze ni moč šteti za premoženje, temveč le kot vir pridobivanja skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Poleg tega pa lahko le vložek posebnega premoženja v skupno premoženje vpliva na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti (1), razen če so podane specifične okoliščine konkretnega primera (2).

Tožnikova vlaganja v skupno premoženje so torej predmet skupnega premoženja tožnika in prve toženke, kar je ugotovilo tudi prvo sodišče (pod 26. točko obrazložitve) in kot to izpostavlja tudi pritožba tožnika (v drugem odstavku na peti strani). Skupno premoženje tvori povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji. Stališče prvega sodišča, da tožnikov zahtevek napram prvi toženki predstavlja zahtevek za civilno delitev skupnega premoženja ni pravilen, saj v predmetni zadevi ne gre za terjatev do posebnega premoženja, ampak do skupnega (3). Zgolj vrednosti vlaganj kot predmeta skupnega premoženja v takem primeru ni moč civilno deliti, saj se ta vlaganja odražajo le v povečani vrednosti skupnega premoženja. Povedano še drugače to pomeni, da tožnik ne more biti upravičen do povrnitve vlaganj, ker je za vrednost teh skupno premoženje že itak več vredno. Ali predstavljeno še zneskovno z vrednostmi vlaganj in solastniških deležev, ki izhajajo iz 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, to pomeni, da tožnik ni upravičen do povrnitve vlaganj v znesku 11.406,39 EUR, ker je za tak znesek njegov solastniški delež (ustrezajoč prvostopno ugotovljenemu tožnikovemu deležu na skupnem premoženju) več vreden. V kolikor bi bilo skupno premoženje med tožnikom in prvo toženko „deljeno“ na način, ki ga zahteva tožnik, bi vrednost tožnikovega deleža znašala 47.932,48 (=36.526,09 (4) + 11.406,39) EUR, vrednost deleža prve toženke 25.119,70 (=36.526,09 - 11.406,39) EUR, čeprav je prvo sodišče ugotovilo, da sta deleža bivših zakoncev na skupnem premoženju enaka. Prva toženka tako v pritožbi utemeljeno trdi, da je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava napram njej stavljen zahtevek na povrnitev tožnikovega deleža skupnih vlaganj v skupno premoženje zavrniti.

Tožnik izpodbija ugotovitev prvega sodišča, da ni dovolj določno zatrjeval oprave del v času po 15. 9. 2004. Navaja, da je po pozivu sodišča s pripravljalno vlogo z dne 26. 1. 2011 točno navedel, katera dela so bila izvedena, v kakšnem obsegu in kdaj. Tudi v korespondenci s sodno izvedenko se je za potrebe priprave mnenja posredno izjasnil o teh vprašanjih, kar je razvidno tudi iz izvedeniškega mnenja z dne 20. 8. 2012. Trdi, da iz vseh navedenih vlog jasno izhaja, da je tudi v celotnem letu 2004, zlasti pa v drugi polovici tega leta, izvedel večji obseg vlaganj v sporne nepremičnine z namenom, da bi se omogočilo bivanje sinu. Poleg tega pa toženci dejstvu, da so bila vlaganja opravljana v celotnem letu 2004, niti niso oporekali, saj so bili njihovi ugovori povsem pavšalne narave, ker so poskušali prikazati, da vlaganja sploh niso bila izvršena oziroma da so bila izvršena pred 15. 9. 2004.

Iz vloge z dne 26. 1. 2011 (v spisu na listovni številki 75) izhajajo trditve o delih, ki so bila opravljena v letu 2004. Iz vrnjenega korigiranega opisa del s strani tožnika (v izvedeniškem mnenju pod točko 3.0.7.Priloge-8.b) je tožnik dopisal leto oprave dela 2004 pri električnih inštalacijah v stanovanjski hiši (3.1.1.4.) in pri elektro dovodu od stanovanjske hiše do garaže (3.1.4./1.b). Poleg tega iz mnenja izvedenke izhaja, da so bila v letu 2004 izvedena še določena dela pri nadzidavi garaže (3.1.2.3.Nadzidava/7., 8., 9., 10., 10., 11., 12). Iz povzetega tako izhaja, da tožnik konkretno ni zatrjeval, da bi bilo katero od del opravljeno po 15. 9. 2004 kot to skuša prikazati v pritožbi. Zato se izkaže ugotovitev prvega sodišča, da tožnik s tem, ko je zatrjeval opravo določenih del v letu 2004, ni dovolj določno zatrjeval vrste del, ki so bila opravljena po 15. 9. 2004, čeprav je bilo to njegovo trditveno breme. Znotraj prvotnega dejstvenega substrata, da so bila dela opravljena v letu 2004, bi moral namreč zaradi ugovora zastaranja, da so bila vsa dela izvršena pred 15. 9. 2004, staviti še konkretizirane trditve o pravno relevatnem dejstvu, torej o delih, ki so bila opravljena po 15. 9. 2004.

Kljub temu, da tožnik ni zmogel že trditvenega bremena, pa velja pojasniti, da je pravilen tudi zaključek prvega sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi bilo kakšno od zatrjevanih del opravljeno po 15. 9. 2004. Tožnik je namreč s svojo izpovedbo potrdil le, da so se sporna dela opravljala v času od konca leta 2003 do začetka leta 2004.

Zaključek prvega sodišča, da je obogatitveni zahtevek zoper drugega toženca in tretjo toženko zastaral, se tako ob dejstvu, da je bil zahtevek postavljen 15. 9. 2009, izkaže za pravilnega (371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, 346. člen Obligacijskega zakonika).

Le zaradi jasnosti velja na koncu še pojasniti, da tožnikovih vlaganj v nepremičnino po razvezi zakonske zveze ni mogoče obravnavati kot vložka posebnega premoženja tožnika v sporne nepremičnine, saj zakonca z dejanji po razvezi zakonske zveze, torej ko preneha nastajati skupno premoženje, ne moreta več vplivati na višino deležev na skupnem premoženju (5). Tožnikovo vlaganje v nepremičnino po razpadu zakonske zveze na dne 12. 12. 2003 bi tako lahko utemeljilo le obogatitveni zahtevek do prve toženke. Tudi v kolikor je zoper prvo toženko v delu, ki se nanaša na vlaganja po razvezi zakonske zveze, torej denarni zahtevek postavljen kot tak, se ob ugotovljenem zastaranju terjatve, ki se uveljavlja na obligacijskopravni podlagi neupravičene pridobitve, ta del zahtevka zoper prvo toženko prav tako materialnopravno pravilno izkaže za neutemeljenega.

Pritožbi prve toženke je bilo potrebno tako ugoditi ter sodbo sodišča prve stopnje zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti (peta alineja 358. člena ZPP). Pritožba tožnika se ni izkazala za utemeljeno, saj niso bili podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi (353. člen ZPP).

V prvostopno odločitev o stroških zaradi delne spremembe odločitve o glavnem zahtevku ni bilo potrebno posegati, ker je tožnik že po prvostopni sodbi dolžan tožencem povrniti celotne pravdne stroške.

Prva toženka je upravičena do povrnitve potrebnih pritožbenih stroškov, ker je s pritožbo uspela, tožnik pa mora zaradi neuspeha svoje pritožbene stroške trpeti sam (prvi in drugi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP). Potrebni pritožbeni stroški prve toženke znašajo skupno 1.011,40 EUR (=738,28 EUR odvetniške storitve z davkom na dodano vrednost + 228,12 EUR sodna taksa). V zvezi z odmero, temelječo na Zakonu o sodnih taksah (ZST) in Odvetniški tarifi, katera je razvidna iz specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni številki 435), velja pojasniti le, da 10 % povišanje za zastopanje več oseb ni bilo utemeljeno priglašeno, ker je odvetnica v pritožbi zastopala le eno stranko (8. člen Odvetniške tarife).

-----

Op. št. (1): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 939/2008 z dne 26. 11. 2009, II Ips 231/2008 z dne 5. 11. 2009, II Ips 895/2007 z dne 26. 8. 2009, II Ips 395/2004 z dne 24. 11. 2005, II Ips 423/2006 z dne 13. 3. 2008.

Op. št. (2): Primerjaj sodbo II Ips 624/2008 z dne 13. 5. 2010.

Op. št. (3): Primerjaj sodbo VS RS 603/2007 z dne 23. 6. 2010.

Op. št. (4): Vrednost 1/4 solastnega deleža nepremičnin je izračunana upoštevaje znesek 146.104,37 EUR, kolikor znaša vrednost celotnih nepremičnin z vlaganji do leta 2003.

Op. št. (5): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 140/00 z dne 14. 9. 2000 in II Ips 30/98 z dne 11. 11. 1998.