VSL sodba I Cpg 251/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 179.121,35 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala dovolj dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je obstajalo zavarovanje tožeče stranke do ponesrečenca. Opozarja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo dokaznih listin (A9-A31), ki jih je predložila tožeča stranka, saj je štelo, da „tožeča stranka ni navedla, kaj s temi listinami dokazuje“ in da „ tožeča stranka ni podala nobenih navedb“, čeprav je tožeča stranka izrecno navedla, da je te listine predložila kot dokaz v utemeljitev svojih navedb.

6Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je pomanjkljivo izvedlo materialno procesno vodstvo, ker ni skrbelo, da se dopolnijo (domnevno) nepopolne navedbe tožeče stranke. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem. Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi ga moralo opozoriti na dileme, ki so predmet tožbe, presega zahtevo o materialno procesnem vodstvu. Trditveno in dokazno breme z materialno procesnim vodstvom ni nadomeščeno, temveč zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila.

7Iz listinske dokumentacije v spisu je razvidno, da se je na naroku dne 9.9.2009 tožeča stranka zavezala predložiti listine, ki bodo dokazovale zavarovalno razmerje. Tožeča stranka je nato v pripravljalni vlogi v zvezi z ugovorom tožene stranke v zvezi s pomanjkanjem zavarovalne police pojasnila, da je razmerje med pokojnim M. oziroma njegovim delodajalcem in tožečo stranko razmerje, ki temelji na italijanskem zakonu o varstvu pri delu, ki izrecno določa obveznost delodajalca zavarovati delavce v primeru, ko opravljajo nevarna dela in da zato polica v tej zadevi ne obstaja. To pa pomeni, da zavarovanje oziroma razmerje med tožečo stranko in delodajalcem oziroma delavcem ne nastane avtomatično na podlagi zakona, ampak je potrebna prijava. Ali in kdaj je do te prijave prišlo (začetka zavarovanja) tožeča stranka ni navedla. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bilo trditveno in dokazno breme o sklenjenem zavarovanju na tožeči stranki. Temu bremenu pa tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje ni zadostila, saj je le navajala, da je bil pokojni M. njen zavarovanec. Tožeča stranka bi morala, glede na ugovor tožene stranke, da tega ni izkazala, navesti in dokazati, kdo je bil delodajalec pokojnega M., ali in kdaj ga je delodajalec prijavil tožeči stranki v zavarovanje in kdaj je zavarovanje začelo teči. Vendar tožeča stranka teh navedb ni podala. Na naroku dne 2.6.2012 je sicer v spis vložila listine (A9 do A31), vendar pa ni navedla tudi, kaj s temi listinami dokazuje, saj v zvezi s temi listinami ni podala ustreznih navedb. Utemeljeno je sodišče prve stopnje pri odločanju upoštevalo, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP), sodišče pa ni dolžno in niti ne sme samo iz listin iskati manjkajoče trditvene podlage tožbe. Ker tožeča stranka ni konkretizirala in dokazala svojih navedb, da je bil pokojni M. njen zavarovanec, s tem ni izkazala, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izplačilo odškodnine. Sodišču prve stopnje zato ni bilo treba obravnavati preostalih spornih vprašanj v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka.

8Pritožba zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna. Tožeča stranka je upravičencem že plačala del odškodnine, ki bi jo morala plačati tožena stranka, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da se v konkretnem primeru za razmerje med tožečo stranko in oškodovancem uporablja italijansko pravo. Tožeča stranka zatrjuje, da je zaradi navedenega imela pravni interes (obveznost) izplačila odškodnine v korist oškodovanca oziroma njegovih družinskih članov in je zato z izplačilom odškodnine upravičencem namesto tožene stranke tožeča stranka pridobila položaj upnika do tožene stranke na podlagi 275. člena Obligacijskega zakonika (zakonska subrogacija).

9Na podlagi navedenega člena v primeru, če izpolni obveznost kdo, ki ima pri tem kakšen pravni interes, preide nanj ob izpolnitvi po samem zakonu upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Vendar pa bi morala tudi v primeru zakonske subrogacije tožeča stranka, glede na ugovore tožene stranke, dokazati, da je bil poškodovanec njen zavarovanec in da je torej utemeljeno plačala zatrjevani znesek, tega pa tožeča stranka tudi po oceni višjega sodišča ni storila.

10Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (1. odst. 155. člena ZPP).