VSRS sodba II Ips 340/2014

Revizija se zavrne.

1Pravna prednica revidentov je s tožbo, vloženo 26. 4. 2012, od sodišča zahtevala, naj tožencu naloži, da ji izroči v posest stanovanje z ID znakom ... Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da prvotna tožnica ni bila lastnica stanovanja in ni imela pravice do njegove posesti, zato je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritrdilo tem razlogom in njeno pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

2Revidenta pojasnjujeta, da je prvotna tožnica umrla in da sta njena dediča. Revizijo vlagata iz obeh revizijskih razlogov in revizijskemu sodišču predlagata razveljavitev sodb nižjih sodišč ter ponovno sojenje. Zahtevata tudi povrnitev revizijskih stroškov. Uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je bil V. B. ali njenemu pravnemu predniku vrnjen posamezni del stavbe z ID znakom ... (v nadaljevanju sporno stanovanje), kar pa iz denacionalizacijske odločbe ne izhaja. Zato po njunem mnenju obstoji nasprotje med vsebino listine in razlogi v sodbah. Menita, da je sklepanje sodišč na osnovi površin prostorov le špekulacija, ob kateri se sodišči nista opredelili, katera poslovna prostora sta sporno stanovanje in zakaj gre za poslovna prostora, saj sporno stanovanje do posega toženca ni bilo poslovni prostor. Opozarjata, da sporno stanovanje nikoli ni bilo nacionalizirano, kar izhaja iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska, ki sta ga sodišči ignorirali. Ker nista pojasnili, na podlagi česa sta ugotovili, da je bilo toženčevi prodajalki vrnjeno sporno stanovanje, je po njunem mnenju podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sprašujeta se, zakaj je bilo potrebno sporno stanovanje označiti z novimi ID znaki. Sodiščema očitata tudi napačno uporabo materialnega prava, ker toženčeva prodajalka ni bila lastnica spornega stanovanja in nanj ni mogla prenesti lastninske pravice. Njena pravna prednica ga je namreč že pred denacionalizacijo s prodajno pogodbo z dne 7. 5. 1962 prodala pravni prednici revidentov, kot izhaja iz te prodajne pogodbe in historičnega zemljiškoknjižnega izpiska, s katerima se sodišči nista ukvarjali. Opozarjata, da je pritožbeno sodišče zgolj pritrdilo sodišču prve stopnje in da je njegova sodba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov, temveč le fraze, ki mašijo praznine.

3Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizijsko sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker revizijsko sodišče na revizijske razloge ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti. Revidenta sodiščema nižjih stopenj očitata tako napačno uporabo materialnega prava kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka. A podroben pregled revizijskih navedb pokaže, da so te usmerjene le v rezervne razloge sodišča prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje ni presojalo. Menilo je namreč, da za zavrnitev tožbenega zahtevka zadostuje že, da je pravna prednica revidentov sporno stanovanje prodala in ga izročila v posest kupcu, s čimer je izgubila pravico do njegove posesti in aktivno legitimacijo za vrnitveni zahtevek. Revidenta pravilnosti teh razlogov nista poskušala izpodbiti in zato z revizijo ne moreta uspeti.

6Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

7Odločitev, da revidenta sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom revizijske odločbe.