UPRS sodba I U 275/2014

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Kranj, št. 352-13/2010-85 z dne 17. 10. 2013 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 248,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov upravnega zastopanja v postopku razlastitve nepremičnine parc. št. 1408/2 k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da je pooblaščenec razlastitvene zavezanke predložil stroškovnik na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), v skupni višini 411,00 EUR. Stroški razlastitveni zavezanki ne pripadajo, ker je razlastitvena upravičenka z zahtevo uspela, na podlagi določbe prvega odstavka 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

2Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil ter se v obrazložitvi strinjal z razlogi prvostopnega organa.

3Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila v postopku kot začasni zastopnik postavljena Odvetniška družba A., ki je dne 6. 11. 2012 priglasila stroške zastopanja. Meni, da začasnemu zastopniku pravica do povrnitve stroškov pripada neodvisno od izida postopka. Ne soglaša pa tudi z razlago organa, da je podlaga za odmero stroškov določba 114. člena ZUP, ter meni, da je podlaga v obravnavani zadevi določba četrtega odstavka 105. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). S to določbo so mišljeni stroški postopka, kamor sodijo tudi stroški pravnega zastopanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5Tožba je utemeljena.

6Razlastitev je na ustavni ravni urejena v 69. členu Ustave. Glede na funkcijo, ki jo ima odškodnina za razlaščeno nepremičnino po slovenski ustavi, je ustavno zapovedana polna odškodnina, ki zajema celotno izgubo. Njen obseg mora biti takšen, da omogoči prizadetemu vzpostavitev premoženjskega stanja, enakovrednega prejšnjemu (Komentar Ustave RS, str. 681). Da bi se v celoti izravnala izguba, mora biti odškodnina sestavljena iz dveh sklopov: odškodnine za odvzeto pravico in odškodnine za „stransko škodo“. Odškodnina mora zajeti obe vrsti učinkov, najočitnejšega – odvzem ali omejitev pravice in manj očitne stranske posledice. Odškodnina ima torej dve postavki – substančno odškodnino in odškodnino za stranske posledice (Komentar Ustave RS, str. 683).

7Na zakonski ravni odškodnino in njen obseg določa drugi odstavek 105. člena ZUreP-1, ki se glasi, da odškodnina obsega vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo in stranske stroške, povezane z razlastitvijo, kot so selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitno zmanjšano vrednost preostale nepremičnine. Vrednost nepremičnine glede na njeno dejansko rabo pomeni substančno odškodnino. Stranski stroški, povezani z razlastitvijo, pa pomenijo odškodnino za stranske posledice. V četrtem odstavku 105. člena ZUreP-1 je določen nosilec za plačilo odškodnine. Termin „odškodnina“ pa se po mnenju sodišča nanaša na obe obliki odškodnine, kot ju določa drugi odstavek, torej na materialno odškodnino za razlaščeno. Besedilo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 „stroški, nastali v zvezi z razlastitvenim postopkom“ pa se nanaša na procesne stroške, kot jih našteva 113. člen ZUP. V delu, ko četrti odstavek 105. člena ZUreP-1 določa „stroške nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec“, je določba četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 specialna procesna določba, glede na določila ZUP o nosilcu procesnih stroškov. Da je temu tako, torej da zakon v četrtem odstavku ne imenuje kot odškodnino zgolj substančno odškodnino, odškodnino za stranske posledice – stranske stroške povezane z razlastitvijo pa kot stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, izhaja tudi iz zgodovinske razlage predpisov, ki so v preteklosti na našem področju urejali razlastitev.

8Iz določb krovnih zakonov, v katerih je bila urejena razlastitev v Sloveniji, izhaja, da je bila določba o nosilcu procesnih stroškov že pred ZUreP-1 specialna določba glede na ZUP.

9Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list RS št. 27/1972) – veljaven do 7. 3. 1980, je v 10. členu določal, da lastniku pripada za razlaščeno odškodnina, ki jo plača razlastitveni upravičenec. Nato pa je v poglavju IV razlastitveni postopek (členi od 17 – 23), v 23. členu določal, da stroške postopka, nastale v zvezi z odločbo o razlastitvi, plača razlastitveni upravičenec. Iz navedenih določb je jasno, da 10. člen določa materialno odškodnino, 23. člen pa procesne stroške.

10Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 5/2080) – veljaven do 25. 7. 1997, je v 9. členu določal, da lastniku pripada za razlaščeno nepremičnino odškodnina. V istem členu, da odškodnino plača razlastitveni upravičenec. V 11. členu pa je določal, da stroške, nastale v zvezi z razlastitvenim postopkom, plača razlastitveni upravičenec. Tudi iz teh določb je razvidno, da gre za različna temelja, materialnega in procesnega.

11Enako izhaja iz določb Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS št. 44/1997 – ZSZ), veljaven do 1. 1. 2003. Pristojnost za odločanje o razlastitvi je bila po tem zakonu prenesena na redno sodišče (21. člen je določal, da o razlastitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku). V 18. členu pa je določal, da se lastninska pravica lahko odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi proti plačilu odškodnine ter v 26. členu, da odškodnina za odvzeto nepremičnino obsega vrednost nepremičnine in stroške povezane z razlastitvijo. Posebne določbe o nosilcu stroškov razlastitvenega postopka ta zakon ni imel, ker je sodišče odločalo v nepravdnem postopku, ki je v 104. členu ZNP določal, da stroške postopka trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine (29. člen ZSZ pa je določal, da če sodišče predlogu za razlastitev ugodi, mora odločiti tudi o nadomestni nepremičnini ali o odškodnini, ki pripada razlaščencu, o drugih obveznostih razlastitvenega upravičenca in razlaščenca ter o pravicah in obveznostih ostalih udeležencev postopka). Razlastitveni upravičenec je bil torej tudi po ZNP nosilec stroškov postopka, ki jih je zaradi postopka utrpel razlastitveni zavezanec.

12Tožnica ima glede na navedeno prav, da je upravni organ napačno razlagal določbo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 ter se napačno skliceval na stališče, izraženo v sodbi II U 407/2009. Iz nadalje citirane sodbe Upravnega sodišča RS I U 206/2012 z dne 20. 3. 2012 in sklepa Vrhovnega sodišča I Up 1148/05 z dne 5. 10. 2005 pa ne izhaja drugačno stališče, kot ga je sodišče razložilo v tej sodbi.

13V zvezi z ugovorom tožnice, da je pravica do povrnitve stroškov začasnega zastopnika neodvisna od izida postopka, pa sodišče podrejeno pojasnjuje, ker je že odpravilo izpodbijani sklep, da je stališče tožnice pravilno. Začasnega zastopnika postavi organ, zato je dolžan le temu povrniti stroške, ki jih imel z zastopanjem tožnice. Tako, kot zahtevo začasnega zastopnika, bi moral obravnavati tudi vlogo z dne 6. 11. 2011.

14Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je sklep prvostopenjskega organa nezakonit. Sodišče je sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

15Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v zahtevani višini. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe, zahtevana sodna taksa pa se vrne tožnici po uradni dolžnosti.