VSL sklep II Kp 51361/2012

Pritožba pooblaščencev udeleženke kazenskega postopka P. B. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom kot preuranjen zavrglo predlog za odmero stroškov postopka.

2Zoper sklep se iz razloga po drugem odstavku 371. člena ZKP pritožujejo pooblaščenci udeleženke v postopku P. B. Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se odloči o stroških postopka v skladu s predlogom za odmero stroškov z dne 8.11.2013.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po določbi prvega odstavka 93. člena ZKP je v vsaki sodbi in v vsakem sklepu, s katerim se ustavi kazenski postopek, ali zavrže obtožnica, potrebno odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so. Že iz same dikcije citirane zakonske določbe (ki jo pritožba nedosledno povzema) povsem jasno izhaja, da je potrebno o vseh stroških kazenskega postopka kot jih definira drugi odstavek 92. člena ZKP, odločiti takrat, ko se zoper obtoženca bodisi z izdajo sodbe (obsodilne, zavrnilne ali oprostilne) ali z izdajo sklepa, s katerim se ustavi kazenski postopek ali zavrže obtožnica, konča postopek o glavni stvari.

5V obravnavani zadevi takšna procesna situacija, ki bi sodišču skladno z zgoraj citirano zakonsko določbo nalagala odločitev o stroških postopka, (še) ni nastopila, saj o obtožbi, ki je bila vložena zoper obtoženo M. B., zaradi v uvodu tega sklepa navedenih kaznivih dejanj, do sedaj še ni bilo odločeno. Sklep, s katerim je sodišče dne 23.8.2013 pravnomočno odpravilo ukrep začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi zoper udeleženko postopka P. B., pa, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, ne predstavlja odločbe o glavni stvari, temveč gre „le“ za odločitev o odpravi ukrepa. Navedena procesna situacija, ki je kot rečeno nastopila še preden je prvostopno sodišče odločilo o utemeljenosti obtožbe in se torej evidentno nanaša le na en segment kazenskega postopka, v katerem je P. B. (do odprave že omenjenega ukrepa) nastopala kot udeleženka oziroma kot „druga oseba, na katero je bila premoženjska korist prenešena“, pa zgolj glede stroškov, ki so nastali P. B., čeprav ni več udeleženka v postopku, ne omogoča sprejema odločitve po prvem odstavku 93. člena ZKP, kot to z napačnim tolmačenjem citirane zakonske določbe obrazlagajo pritožniki. Slednji nadalje navajajo, da je bil ukrep začasnega zavarovanja zoper P. B. uporabljen nesorazmerno, nezakonito in neustavno, vendar pa navedene okoliščine, ki nakazujejo na to, da bi bilo potrebno stroške, ki so nastali udeleženki (še pred odločitvijo o glavni stvari) izplačati iz proračuna, niso upoštevne, saj so brez podlage v določbah ZKP (tretji odstavek 92. člena ZKP), pa tudi z razlogi izpodbijanega sklepa nimajo nobene relevantne zveze.

6Skratka, sodišče druge stopnje tezi pritožnikov, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo določbo prvega odstavka 93. člena ZKP in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ne more slediti, zato je pritožbo pooblaščencev P. B. zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).