VSL sodba I Cpg 986/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 5392/2010 z dne 21.1.2010 razveljavilo v I. in III. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 681,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Tožnica se je v pritožbenem roku zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se pritožba zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Določba 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal.

6Nedvomno je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju razlogov iz prvostopenjske sodbe glede tega v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da pritožnica svojega dela ni opravila, kar v pritožbi tudi sama priznava (3. stran pritožbe, četrti odstavek). Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je zaradi spremenjenih okoliščin na terenu, kjer naj bi se opravilo delo, med strankama prišlo do novih pogajanj glede teh okoliščin in da tožena stranka nove ponudbe ni sprejela, čeprav naj bi tako obljubljala, ne spremenijo nespornega dejstva, da tožeča stranka svoje obveznosti iz sklenjene podjemne pogodbe ni izpolnila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena nova pogodba, pač pa je bila sklenjena zgolj podjemna pogodba, po kateri se je tožena stranka zavezala za izvedeno delo (čiščenje kanalov in TV pregled kanalov v izmeri 500 m) plačati 1.500,00 EUR. V skladu z določbo tretjega odstavka 643. člena OZ bi morala tožeča stranka, ko je ugotovila, da dogovorjeno plačilo na podlagi izračuna ne zadošča, ker se je med delom izkazalo, da je prekoračitev neogibna, o tem obvestiti naročnika (kar je tudi storila), vendar bi morala svoje delo opraviti do konca, ne pa enostransko odstopiti od izvedbe. Šele v primeru, da bi delo izvedla v celoti, bi bila upravičena na podlagi citirane določbe OZ od tožene stranke zahtevati višje plačilo. Ker pa dela ni opravila, kot se je zavezala s podjemno pogodbo, je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ni upravičena niti do plačila po pogodbi, ki je bila sklenjena po njeni prvi ponudbi. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča glede skrbnosti tožeče stranke kot strokovnjaka za izvedbo del v povezavi s tem, da bi morala ob predhodnem pregledu dela, ki naj bi ga opravila, pregled izvesti natančno in podati temu ustrezno ponudbo. Pritožbene navedbe glede potrjenih posameznih del po dnevih, ko je pritožnica dela opravljala, pa so le delovni nalogi, iz katerih ne izhaja, da bi bilo naročeno delo do konca opravljeno in s strani naročnika prevzeto. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da je bila dogovorjena izvršitev in izročitev dela po delih (četrti odstavek 642. člena OZ), na podlagi katerega bi lahko zahtevala (delno) plačilo. Pritožbeno sodišče pripominja, da tudi če bi bilo dogovorjeno plačilo po delih, pritožnica nima prav, da bi ji šlo plačilo v znesku 1.500,00 EUR po sklenjeni pogodbi, saj niti v skladu s to pogodbo ni izvršila svojega dela v celoti. Kot že rečeno, pa pogodba za višji znesek, kot ga je ponudila pritožnica, ni bila nikoli sklenjena. Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago spora in izvedene dokaze pravilno ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo.

7Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

8Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi o zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).